TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama obtoženca se deloma ugodi, pritožbi okrožne državne tožilke pa se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku tako, da se oškodovano družbo Y. d. o. o., na podlagi drugega odstavka člena 105 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z njenim premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napoti na pot pravde;

- v odločbi o kazenski sankciji tako, da se v izrečeni pogojni obsodbi določena zaporna kazen zviša na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev, preizkusna doba pa podaljša na 5 (pet) let.

II. V preostalem se pritožbi obtoženega zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Varstveni objekt stečajne goljufije po prvem odstavku 226. člena KZ-1 je poslovna zvestoba, plačilna disciplina in pošteno ter enakopravno obravnavanje upnikov, temu namenu inkriminacije pa sledi tudi opis kaznivega dejanja po navedeni določbi. Izvršitveno ravnanje predstavlja navidezno ali dejansko poslabšanje premoženjskega stanja stečajnega dolžnika, ki ga vodi poseben namen neplačila obveznosti upnikom in je v vzročni zvezi z uvedbo stečaja kot sredstva za izognitev obveznostim. Izognitev plačilu upnikom ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1, kar pomeni, da dejansko oškodovanje upnikov, ki nastopi šele v situaciji odpusta obveznosti, ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja. Opis izvršitvenega ravnanja s prepovedano posledico, kot je razviden iz prvega odstavka 226. člena KZ-1, je po svoji vsebini povsem jasen in ne dopušča nobenih dvomov, katera dejstva in okoliščine morajo biti zajete v konkretnem dejanskem stanu historičnega dogodka. Kritika pritožnika, da odpust dolga ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1, je zato neutemeljena.

V dejstvu, da je bil obtoženi od 30. 4. 2011 do vpisa lastninske pravice sina na predmetnih nepremičninah na podlagi darilne pogodbe z dne 9. 5. 2014 vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik navedenega premoženja in je imel nepremičnini ne samo v lasti, ampak tudi v posesti, sodišče druge stopnje, upoštevaje ocenjeno vrednost teh dveh nepremičnin v višini čez 200.000,00 EUR in obveznost iz naslova kreditne pogodbe ter do upnikov, ki skupaj ocenjene vrednosti nepremičnin niso presegale, ob čemer obtoženi drugega premoženja in dohodkov ni imel, prepoznava poseben obtoženčev namen z obdaritvijo bližnjega sorodnika poslabšati svoje premoženjsko stanje in s tem povzročiti stečaj tako, da obveznosti upnikov ne bi bile poplačane, upoštevaje tudi, da je sam podal predlog za osebni stečaj in za odpust obveznosti, pri tem pa sklenitev darilne pogodbe zamolčal tako stečajnemu upravitelju, nato pa še predstavniku oškodovanca tekom stečajnega postopka.

Na pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča o obstoju objektivnih in subjektivnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ne more vplivati čas sproženja izvršbe po pravnomočni civilni sodbi, dejstvo, da je stečajni upravitelj le na podlagi odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izvedel, da je obtoženi v letu 2014 s predmetnima nepremičninama obdaril svojega sina, nato pa niti ni vložil izpodbojne tožbe, in pritožbeno opozorilo o zaznambi spora glede ničnosti predmetne darilne pogodbe v zemljiški knjigi. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere tretjih subjektov in obtoženca v ničemer ne razbremenjujejo očitka po izpodbijani sodbi. Enako stališče drugostopenjsko sodišče sprejema glede pritožbene navedbe, da je bil kljub dejstvu zemljiškoknjižnega lastništva obtoženca za predmetni nepremičnini njun dejanski lastnik obtoženčev sin. V zvezi z obtoženčevim zagovorom, da sta bili nepremičnini kupljeni s sredstvi obtoženčeve mame za B. B., pa sodišče druge stopnje poudarja, da je pomembno le dejstvo, da je bil obtoženi v času, ko je obstajala njegova lastna obveznost zlasti za poplačilo banke oziroma Y. d. o. o., zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, preko katerih bi terjatev lahko poplačal, pa je namesto tega obe nepremičnini brezplačno odsvojil, nato pa v doglednem času predlagal uvedbo postopka osebnega stečaja.

Glede na to, da je bila oškodovancu v postopku osebnega stečaja priznana terjatev, ki jo v pretežni vrednosti uveljavlja tudi v obliki premoženjskopravnega zahtevka, je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v adhezijskem postopku ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, in na ta način bistveno prekršilo določbe področnega zakona o pravdnem postopku.