TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljenain se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Zakonsko zahtevo iz drugega odstavka 42. člena ZKP, da mora stranka izločitev sodnika uveljavljati "takoj", ko izve za razlog izločitve, je potrebno razlagati ob upoštevanju vsebine (tudi obsega, zahtevnosti) zadeve, okoliščin konkretnega primera in procesnih pravic strank postopka, saj gre za pomembno procesno dejanje, ki zahteva posvet zagovornika s stranko in čas za pripravo obrambe. Po presoji sodišča druge stopnje sta imela zagovornik in obtoženec po seznanitvi z razlogom za izločitev najkasneje dne 10. 11. 2020 več kot dovolj časa (natančneje, kar 42 dni), da bi se lahko posvetovala in pripravila obrambo ter vložila pisno zahtevo za izločitev sodnice že veliko prej, vsekakor pa pred prvim narokom za glavno obravnavo dne 23. 12. 2020. Sploh upoštevajoč dejstvo, da glede na okoliščine konkretnega primera poseben čas za pripravo obrambe ni bil potreben, saj gre za ponovljeno sojenje in je v zahtevi zatrjevani razlog za izločitev sodnice temeljil na razveljavljeni sodbi, pri čemer je zahteva argumente črpala iz vsebine pritožbe obtoženčevega zagovornika zoper razveljavljeno sodbo.

Sklep, da je bil pri storilcu podan krivdni odnos, še preden se je spravil v stanje neprištevnosti, mora vselej temeljiti na ugotovljenih, konkretnih dejstvih in ga ni mogoče samo domnevati. Posameznik, ki zaužije psihoaktivne snovi, se sicer zaveda, da bo zaradi tega zaužitja med drugim zmanjšana tudi njegova samokontrola, vendar mu zgolj zaradi take abstraktne zavesti, ob odsotnosti dodatnih okoliščin, še ni mogoče očitati krivdnega odnosa do konkretnih dejanj. Takšen očitek je mogoče nasloviti na storilca samo, če so ugotovljene konkretne okoliščine, ki ga utemeljujejo, denimo če dokazni postopek pokaže, da se je storilec možnosti izvršitve kaznivega dejanja zavedal zato, ker se mu je že kdaj prej kaj podobnega zgodilo ali ker ve, da ne prenaša alkohola oziroma določenih substanc.

Za ugotovitev obtoženčevega subjektivnega odnosa do očitanih mu dejanj je potrebno ugotoviti, ali mu je mogoče očitati, da je bila pri njem, preden se je spravil v neprištevno stanje, podana zavestna malomarnost do obravnavanih kaznivih dejanj. Drugače povedano, potrebno je ugotoviti, ali se je obtoženec, preden se je spravil v stanje neprištevnosti, kumulativno zavedal, da si lahko z zaužitimi substancami povzroči neprištevnost, da lahko v takšnem stanju upravlja z vozilom in da lahko v tem primeru krši več cestnoprometnih predpisov ter povzroči prometno nesrečo ali koga ogrozi, torej da lahko izvrši katero od kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa kot dejanj, istovrstnih kaznivima dejanjema, ki ju je kasneje v stanju neprištevnosti dejansko storil. Pa je kljub temu zavedanju obtoženec lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo oziroma da bo to lahko preprečil.

Teorija zastopa stališče, da je potrebno vsebino pojma predrznosti oziroma predrzne vožnje določiti na podlagi kombinacije objektivnih in subjektivnih elementov. Predrzno tako vozi tisti, ki vozi na predrzen način (objektivni vidik), pri tem pa si drzne več, kot bi si smel (subjektivni vidik). Sodišče predrznost ugotavlja na podlagi navzven spoznavnih okoliščin na strani storilca, ki zadevajo tako naravo kot tudi število kršitev v določenem historičnem dogodku, na podlagi katerih je mogoče utemeljiti, da storilčeva vožnja odstopa od običajnih kršitev in jo je mogoče že izkustveno opredeliti kot predrzno. Voziti predrzno namreč pomeni voziti tako, da ta način vožnje v odnosu do drugih udeležencev v prometu vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, saj bistveno odstopa od običajnih kršitev. Pri presoji, ali je izpolnjen zakonski znak "predrznosti", torej sodišče izhaja iz konkretnega, navzven razvidnega storilčevega ravnanja, ki glede na dane prometne razmere kaže na njegovo (subjektivno) predrznost.