TFL Vsebine / Pravna mnenja

Vsak napad na uradno osebo, ki opravlja naloge javne varnosti, je
treba šteti za posebno samostojno dejanje, zato je pri napadih na več
uradnih oseb podan stek toliko kaznivih dejanj po 224. členu KZ SRS,
kolikor uradnih oseb je bilo napadenih.

S sodbo temeljnega sodišča, ki je postala pravnomočna je bil
obdolženec spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj napada na uradno
osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po 1. odstavku 224. člena KZ
SRS in bil potem, ko sta mu bili določeni posamezni kazni 7 mesecev
zapora za vsako kaznivo dejanje, obsojen na enotno kazen 1 leto
zapora. Proti pravnomočni sodbi je Javni tožilec SR Slovenije vložil
zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je uveljavljal, da je bil v
škodo in v korist obsojenca kršen kazenski zakon. V škodo obsojenca
naj bi bila storjena kršitev kazenskega zakona zato, ker je bil
zaradi napada na dve uradni osebi obsojen za dve kaznivi dejanji po
1. odstavku 224. člena KZ SRS, ne pa za eno tako kaznivo dejanje. S
sodbo Vrhovnega sodišča SR Slovenije je bila zahteva za varstvo
zakonitosti v celoti zavrnjena kot neutemeljena, pri čemer je bila
ocena, da ne gre za kršitev kazenskega zakona v škodo obsojenca,
oprta na sledečih razlogih:
'Vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče pritrditi,
kolikor uveljavlja, da je bil v škodo obsojenca kršen kazenski zakon,
ker je bil obsojenec spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj po 1.
odstavku 224. člena KZ SRS in ne samo enega takega kaznivega dejanja.
S tem, da je kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja
naloge varnosti po 224. členu, uvrščeno v skupino kaznivih dejanj
zoper javni red in mir, še ni rečeno, da se za obstoj tega kaznivega
dejanja - enako kakor pri nekaterih drugih kaznivih dejanjih iz
istega poglavja - zahteva povzročitev posledice v obliki neposredne
kršitve oziroma ogrožanja javnega reda in miru. Po tej plati je treba
odkloniti kot nesprejemljivo prikazovanje vlagatelja zahteve, da naj
bi kaznivo dejanje iz 224. člena KZ SRS imelo enako vsebino kot
preprečitev uradnega dejanja uradni osebi po 223. členu KZ SRS, pri
katerem je izrečno določena kot posledica preprečitev uradnega
dejanja oziroma prisiljenje k uradnemu dejanju. Če bi obe kaznivi
dejanji imeli enako vsebino, bi se bilo treba vprašati, zakaj sta
nasploh obe hkrati potrebni. Iz dejstva, da je bilo ob kaznivem
dejanju preprečitve uradnega dejanja uradni oseb, ki ga jugoslovanska
kazenska zakonodaja pozna že od sprejetja kazenskega zakonika iz leta
1951 dalje, še naknadno z novelo iz 1973 inkriminirano novo kaznivo
dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, se
utemeljeno sme sklepati, da se ta nova inkriminacija nanaša na
drugačna dejanja kot so obsežena v kaznivem dejanju preprečitve
uradnega dejanja uradni osebi. V resnici tudi med zakonskimi znaki
kaznivega dejanja iz 224. člena KZ SRS ni navedeno, da bi morala
nastopati kakšna posledica v smeri onemogočanja uradnih dejanj.
Povsem nepomembno je tudi vprašanje, s kakšnim motivom storilec
napade uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti. Vsebina tega
kaznivega dejanja se kaže v samem napadu na uradno osebo. Smisel
inkriminacije je videti v zagotavljanju potrebnega varstva za ožji
krog uradnih oseb, ki opravljajo posebej izpostavljene naloge. Glede
na tako naravo kaznivega dejanja pa seveda ni podlage za razlago, da
storilec stori vedno le eno kaznivo dejanje, ne glede na to, koliko
uradnih oseb napade. Ponovno je treba poudariti, da ne gre za enak
položaj kot pri kaznivem dejanju iz 223. člena KZ SRS, pri katerem je
kot posledica storilčevega ravnanja izrečno določena preprečitev
uradnega dejanja uradni osebi, pa bi se zato lahko štelo, da je
storjeno eno samo kaznivo dejanje, če je storilec povzročil tako
posledico z delovanjem zoper več uradnih oseb pri opravljanju istega
konkretnega uradnega dejanja. Vsak napad na posamezno uradno osebo je
treba šteti kot samostojno kaznivo dejanje in tudi ni videti nobenih
utemeljenih razlogov, da se v primeru, če je bilo z napadom na več
oseb storjenih več kaznivih dejanj, ne bi uporabile določbe o steku.
Po oceni senata Vrhovnega sodišča SR Slovenije je torej bil zakon v
tem primeru, ko je bil obsojenec zaradi napada na dve uradni osebi
spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj po 1. odstavku 224. člena KZ
SRS v zvezi z določbami o steku iz 3. točke 2. odstavka 48. člena KZ
SFRJ, pravilno uporabljen'.