TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. UVOD

Konflikti so običajen in sestavni del človekovega in družbenega življenja, vendar (pre)pogosto narobe razumljeni kot nekaj, česar se moramo izogibati in kar je treba preprečiti. Težava pri tem je, da praviloma to ni izvedljivo, saj se noben odnos ne more razvijati z izogibanjem konfliktom. Prav izogibanje konfliktom, bodisi v osebnem bodisi strokovnem okolju, celo privede do zaostritve odnosa in stopnjevanja konflikta. Izziv je tudi reševanje konfliktne situacije. To je vsekakor boljše, kot da se konfliktu preprosto izogibamo, pogosto pa je težava v tem, da izberemo napačen pristop. Zato tisti, ki se strokovno ukvarjajo s konflikti, namesto zveze reševanje konfliktov raje uporabljajo besedno zvezo upravljanje konfliktov. Ta besedna zveza je širša in obsega tudi reševanje konfliktov. Nemalokrat se v praksi prepletata še izraza konflikt in spor. V pričujočem prispevku uporabljamo konflikt v širšem pomenu in spor v ožjem (npr. pravni spor). Po razumevanju konflikta se poraja vprašanje, kako konflikte upravljati. Na srečo človeštvo pozna več načinov uspešnega upravljanja konfliktov in prav v tem smislu v pričujočem prispevku obravnavamo tudi postopek mediacije.

2. METODOLOGIJA

Besedilo prispevka je rezultat primerjalno-kritične analize sekundarnih in primarnih virov. Celotno besedilo je oblikovano po načelu lijaka (angl. funnel principle) od splošnega k ožjemu, ker smo si za cilj postavili konceptualizacijo mediacije. Kot del metodološke triangulacije je v prispevku analiziran tudi primer mediacije.

3. KONFLIKT

Posamezniki, ki se tako ali drugače ukvarjamo s konflikti, pogosto poudarjamo, da so konflikti neizbežen del človeške družbe. Pravo vprašanje tako ne more biti, kako se jim izogibati, ampak kako jih uspešno obvladovati oziroma upravljati. Posledice slabo obvladovanih konfliktov lahko dnevno spremljamo v različnih medijih. Prav diplomatski konflikti so najzahtevnejša oblika človeških konfliktov, ker pravilima vsebujejo večplastnost človeških družb. Slabo upravljanje diplomatskih konfliktov lahko privede do katastrofalnih razsežnosti in uničenja (bellum omnium contra omnes). Človeška zgodovina je polna takih lekcij, ki pa v kratkovidnosti sedanjosti prepogosto ostanejo pozabljene. Kljub temu je mednarodna skupnost po strahoviti izkušnji druge svetovne vojne v Ustanovni listini Združenih narodov celotno VI. poglavje posvetila prav mirnemu reševanju sporov.

Konflikti so predmet različnih znanstvenih proučevanj. Med najbolj znanimi raziskovalci na tem področju je Johan Galtung. Njegov obsežni doprinos k razumevanju konfliktov lahko na hitro povzamemo tako: (1) konflikt je dinamičen proces, (2) ni vsak nesporazum tudi že konflikt, (3) konflikt ne pomeni nasilja, lahko pa neprimerno obvladovanje privede do tega, da se nasilje izrazi (Galtung, 1964; Galtung, 1974, Galtung, 1985, Galtung, 2000). Zanimivi so tudi razni teoretični pristopi, na primer klasična konfliktna teorija (Gumplowicz, Ward, Weber idr.) in moderna konfliktna teorija (Mills, Sharp idr.). Prav tako je koristno proučevanje filozofskih razprav o vojni in miru. Zelo na grobo lahko opazimo dihotomijo med tistimi, ki vidijo vojno kot naraven in neizbežen del človeštva, ter tistimi, ki trdijo nasprotno (Fink, 1968, str. 41-438; Lake, 2002, str. 81-87).

Poleg akademskega proučevanja konflikta nam delčke odgovorov pri razumevanju ponujajo tudi filozofija, (socialna) psihologija ter druge družboslovne in humanistične znanosti. Med vplivnejšimi filozofi je na primer Bertrand Russel, ki pa ga moramo seveda brati v kontekstu časa in prostora njegovega ustvarjanja. Russel trdi, da za agresivnim dejanjem tiči človeški impulz in da se (nasilni) konflikt zgodi, ker se izrazi nasprotni impulz, tj. upor proti takemu agresivnemu dejanju. Prav tako naj bi impulz gnal prizadevanje za mir, tako da agresija ali mir nista posledici razuma, ampak »samo« impulza (Russel, 1955). Za filozofa, kot je Russel, je impulz nekakšen elan vital in naša odločitev je, kateri impulz bomo negovali. Poleg tega je kopica mnenj filozofov in antropoloških dognanj, da je prav v sodelovanju in negovanju sobivanja ter miru pot do napredka in razvoja sleherne družbe in s tem človeštva (na primer Mead, 2002; Dennen in Falger, 2012 idr.). Vse to akademsko in strokovno raziskovanje pa žal ne spremeni krute realnosti, da so nosilci trpljenja slabo upravljanih konfliktov prav ljudje, bodisi v vojnah (na primer Wiesel, 1958; Borowski, 1967; Abraham, 2006; Rifkind in Piceo, 2014; idr.) bodisi v medosebnih konfliktih vsakodnevnega življenja. Prav način, kako upravljamo konflikt, bistveno vpliva na kakovost našega življenja in v nekaterih primerih celo neposredno na naše zdravje (duševno in telesno) ter varnost (McNeil, 1959, str. 200-249).

Čeprav veliko manjši v svojih družbenih razsežnostih so tudi medosebni konflikti pogosto razlog za slabšo kakovost posameznikovega življenja ali neučinkovito upravljanje organizacij, družb ipd. Slabo upravljani konflikti prinesejo v življenje stres, izgubo časa in zdravja, velike stroške in lahko navsezadnje tudi popolnoma prevzamejo smisel človekovega življenja. S tem se mediatorji redno srečujemo in prav utrujenost ali naveličanost sta neredko vzroka za podano soglasje k začetku postopka mediacije. Na kratko lahko konflikt razumemo kot poseben gradnik medčloveških odnosov, ki ima določene značilnost (na primer cikličnost in dinamičnost), in poseben proces, ki zajema interese (želje in potrebe) vpletenih interesov ter navzkrižje teh interesov. Napačno upravljanje konfliktov lahko privede celo do nasilja in uničenja.

Posledično je ne glede na razsežnost konflikta njegovo pravilno upravljanje ključnega pomena. Človeštvo pri upravljanju konfliktov vsa orodja in znanja že poseduje. Pri tem nam pomaga tudi pravo in sodno odločanje o pravnih sporih, ki sta kljub pomanjkljivostim še vedno neprimerljivo boljša kot reševanje konfliktov z nasiljem ter surovo močjo. Sila in nasilje sta še vedno (v omejenem in pogojenem obsegu) legitimen in možen način upravljanja konfliktov (Kelsen, 1943, 211-208; Kunz, 1951, str. 528-534). Po drugi strani poznamo postopke mirnega upravljanja konfliktov, ¹ kamor uvrščamo na primer: sojenje (sodišče), arbitražo, pogajanja in mediacijo. V drugem delu prispevka pozornost namenimo prav (mirnemu) upravljanju konfliktov. ²

4. MIRNO UPRAVLJANJE KONFLIKTOV (POSTOPKI)

Sodno reševanje sporov ³ je boljši način upravljanja konfliktov kot nasilje. Vsekakor pa ni, razen v nekaterih izjemah, najboljši pristop k obvladovanju konfliktov v 21. stoletju. Pravno reševanje sporov ⁴ ima pri obravnavanju konfliktov naslednje lastnosti: (1) odločamo se na podlagi kriterijev prava, (2) ključni so različni standardi tako vsebinske presoje kot tudi procesni, (3) sodstvo je del državnega sistema (pogosto je v svojem delovanju rigidno ali tako vsaj razumljeno), (4) konflikt ne pripada več strankam, ampak je v rokah odvetnikov ter sodnika, (5) konflikt je obravnavan v redukcionistični obliki (iz konflikta v pravni spor), (6) obravnavamo (razčiččujemo) preteklost, ne prihodnosti itd. Tako je sodno reševanje sporov lahko eden izmed postopkov mirnega reševanja sporov že zaradi narave svojega delovanja, ki je posvečeno preprečevanju obvladovanja konfliktov z nasiljem. Ključno je predvsem, da se tak pristop k obvladovanju konfliktov zelo površinsko (če sploh) loteva drugih perečih težav, ki mogoče niso pravno relevantne.

Razni interesi, kontekst in dejavniki, ki skupaj tvorijo vsebino in naravo konflikta, pogosto niso pravno relevantni, zato jih sodno reševanje sporov ne obravnava. S sodnim reševanjem spora rešimo »zgolj« njegove pravne razsežnosti. Zaradi narave sojenja (kontradiktornosti, trajanje, proces in dokazovanje trditvenih podlag itd.) se konflikt pogosto zaostri. Tudi končna odločitev zadeva izključno pravne vidike konflikta (Pound, 1923, str. 949959; Sartorius, 1968, str. 172-185; Hunter, 2009, str. 33-39). Po drugi strani je sodna odločitev glede pravnih vidikov konflikta dobrodošla, kadar se stranki nista zmožni drugače dogovoriti in je konfliktnost izredno visoka. Prav tako je tako upravljanje spora koristno pri pravnih vprašanjih, ki lahko ustvarjajo precedenčno sodno prakso, kar ima širše družbene koristi (na primer pravno predvidljivost v podobnih vprašanjih).

Poleg sojenja uvrščamo med postopke mirnega reševanja sporov, v katerih odloča tretja oseba, tudi arbitražo. Bistvena razlika glede na sojenje je, da stranki praviloma soglašata s postopkom arbitraže (bodisi pogodbeno bodisi po izbruhu konflikta) in deloma tudi sami opredelita sporna dejstva, v nekaterih primerih celo kriterij odločanja arbitra. Pri sojenju je potrebna aktivnost le enega izmed akterjev, da sproži sodni postopek (na primer s tožbo), druga stran pa mora podati odgovor, drugače lahko s pasivnostjo svoj položaj poslabša. Prav tako obstaja več vrst arbitraž, odvisno od narave spora in potreb strank (Blake, Browne in Sime, 2014, str. 420-439). Arbitraža v primerjavi s sojenjem strankam dopušča širše razpolaganje s svojim konfliktov, kljub temu da ga nato prepustijo tretji (neodvisni) osebi v odločitev. Še vedno pa se pri tem konflikt poenostavi na dejstva, ki včasih konflikta niti ne zadevajo celovito.

Obstajajo tudi postopki upravljanja konfliktov, v katerih ne odloča tretja oseba. Izmed teh postopkov sta najbolj poznana pogajanje in mediacija. Prav mediacija v družbi pridobiva pomembnost. Za to so dobri in razumni razlogi: (1) postopek vodi strokovna in nevtralna oseba, (2) temelji na zaupnosti in soglasju strank, (3) konflikt se upravlja v smiselnih fazah, v katerih lahko mediator logično in vsebinsko obravnava različne razsežnosti konflikta (od obvladovanja močnih čustev do iskanja skupnega interesa in končnega sporazuma), (4) postopek je usmerjen v prihodnost (ne v različščevanje preteklih dejanj, kot na primer pri sojenju), (5) ideje, na katerih temelji postopek mediacije, so civilizacijske ideje človeškosti (dialog, spoštovanje, solidarnost, odgovornost in sobivanje) itd. (Blake, Browne in Sime, 2014, str. 279-292). Vse to ne pomeni, da pravo nima vloge mediacije (ali celo pogajanj). Menim, da prav nasprotno nekatere pravne norme, načela in standardi lahko zaživijo prav v postopku mediacije. V praksi se je že zgodilo, da smo v mediaciji dosegli soglasje, da je treba izvorno pogodbo preprosto spoštovati. Zgodi se, da če imamo možnost strankam obrazložiti smisel določenega standarda, pravne norme, načela ipd. in jih ta razume, bo to tudi lažje spoštovala. Navsezadnje mora biti sporazum, ki ga dosežemo v postopku mediacije, zakonit in izvršljiv (tudi pravno). Resda pa postopek mediacije zahteva zrele stranke, ki morajo vložiti kar nekaj lastnega truda v reševanje svojega konflikta. Pri nasilju in nezakonitih pritiskih ali zlorabah mediacija ne pride v poštev.

Nekaj besed namenimo pogajanjem, saj so v javnosti pogosto obravnavana pavšalno in poenostavljeno. Pogajanja so proces v človeških družbi, odkar obstaja komunikacija. So strukturiran postopek, ki vsebuje določena pričakovana vedénja in gradnike (na primer popuščanje, ponudbe, pozicije, interese itd.). Pogajanja potrebujejo strinjanje strank, da bodo konflikt obvladovale s tem procesom, in seveda zavedanje, kaj ta proces sploh je. Pogosto se zaplete že pri razumevanju lastnega interesa in položaja, še preden akterji sploh omenijo morebiten skupni interes in druge sestavine tega procesa. Je torej obsežno področje, ki zahteva veliko interdisciplinarnega razumevanja. Prav tako je nujno poudariti, da se dobri pogajalci kalijo leta, in to ne v nekajdnevnih tečajih, saj pogajanja niso samo harvardska šola, taktike in BATNA ⁵, niso samo distributivna ali integrativna, ampak zahtevajo veliko več razumevanja, znanja in predvsem izkušenj. Samo vešč, izučen in izkušen pogajalec bo znal svoj pogajalski položaj in interese zastopati v korist obeh strank (tj. win-win izkupiček in pogajalčev presežek) (Blake, Browne in Sime, 2014, str. 182-200).

Prav tako poudarimo zelo pomembno vlogo (pogajalske) etike in razumevanja procesa pogajanj. Eden izmed glavnih razkorakov med teoretičnim in praktičnim obravnavanjem pogajanj je prav v razumevanju pogajalskih taktik. Drugače rečeno, teoretično poznavanje (trdih in mehkih) pogajalskih taktik je koristno in zanimivo, a veščı pogajalci se jim velikokrat izogibajo. Verjetno zato, ker tudi pogajanja stremijo k prihodnosti in iskanju skupnih interesov vpletenih. Do želenega (dobrega) pogajalskega rezultata ne moremo z manipulacijo (pogosto posledica mehkih taktik) ali s silo (posledica trdih taktik). Tako je v osrčju dobrih pogajanj in mediacije (tudi) etika. Ni dobre in dolgoročne rešitve brez etično vodenega postopka ter etičnih akterjev. Pri tem je pomembno, da etika ni samo abstrakten pojem, ima tudi zelo konkretne posledice. Tako kot je BATNA primarni vir pogajalčeve moči v procesu pogajanj, je etika lahko temelj za dolgoročno izvrševanje dogovora. Pogajanja so torej odličen način mirnega upravljanja konfliktov, ki dopuščajo veliko svobode strankam pri razpolaganju z njihovo zadevo (hkrati tudi določeno zaščito zaradi zaupnosti). Zahtevajo pa še veliko znanja, veščin in izkušenj. Prav slabo upravljanje postopka pogajanj lahko privede do stopnjevanja konflikta ali sporazuma, ki je tako slab, da sam postane vir nadaljnjih konfliktov (Blake, Browne in Slime, 2014, str. 201-223).

Mirno upravljanje konfliktov (mediacija in pogajanja) tako omogoča med drugim bolj tekoče delovanje organizacij (korporacij, javnih zavodov ipd.), ker se pogosto ukvarja s pomembnimi interesi v konfliktu ter odpira nove možnosti sodelovanja in upravljanja. V pravu poznamo slavni latinski rek Ubi societus, ibi ius (Kjer je družba, je pravo). Velja pa tudi: kjer je družba, so tudi konflikti. Posledično ima mirno obvladovanje konfliktov pomembno vlogo od globalne (diplomatske) ravni vse do ravni organizacij in medosebnih odnosov. Pravilno upravljanje konfliktov omogoča tako poleg miru tudi napredek. Velja seveda tudi obratno, če se konflikta ne lotimo preudarno in razumno, lahko to pomeni poslabšanje položaja.

4.1. Ekonomski učinki mirnega upravljanja konfliktov

Dobro upravljanje konfliktov ima tudi neposredne ekonomske učinke. Obsežna študija v Združenem kraljestvu, ki je zajela agencije v organizaciji javne uprave med letoma 2001 in 2009, je pokazala, da se pravilno upravljanje konfliktov (različni postopki mirnega upravljanja konfliktov) kaže tudi v manjših stroških. Iz obsežne študije lahko izpostavimo obdobje od 2005 do 2006, v katerem je bilo od 336 primerov, ki so bili napoteni na mirno reševanje sporov, kar 72% tudi rešenih, kar je pomenilo 120,7 milijona funtov prihrankov (Blake, Browne in Sime, 2016, str. 231-232). Tudi CEDR (angl. Center for Effective Dispute Resolution) je objavil rezultate svojega najnovejšega pregleda stanja mediacij v Združenem kraljestvu in med drugim izpostavil, da skupna vrednost primerov, ki jih vsako leto obravnavajo v mediaciji, znaša približno 20 milijard funtov. Mediacija je podjetjem prihranila približno 5,9 milijarde funtov na leto, saj skrajšuje izgubljeni čas pri upravljanju podjetja ter zmanjšuje pravne stroške, izgubo produktivnosti in strošek prekinjenih poslovnih odnosov ter izgubljenega zaupanja strank (CEDR, 2023, str. 17).

Tudi v Evropski uniji (EU) obstajajo spodbudne ekonomske analize. Na primer v Belgiji se pri uspešni mediaciji konflikti rešijo v 45 dneh, pri čemer se stroški v povprečju zmanjšajo na 7.000 EUR. V Italiji se pri uspešni mediaciji spori rešijo v 47 dneh, stroški pa se v povprečju zmanjšajo na 4.369,5 EUR (Generalni direktorat za notranje politike EU, 2010, str. 10-15). V povzetku je jasno, da dobro upravljanje konfliktov (na primer z mediacijo) pomeni tudi ugodno stroškovno sliko. Iz mnogo statističnih analiz lahko razberemo vsaj pozitivni trend. Lahko pa tudi logično sklepamo, da če konfliktov ne upravljamo razumno, to lahko pomeni stroškovno posledico, ki bremeni bodisi naše osebne odnose bodisi razvoj organizacije ali podjetja.

Do zdaj smo na kratko pojasnili širši kontekst, v katerega umeščamo postopke mediacije, in sicer konflikt in mirno upravljanje konfliktov. V nadaljevanju podrobneje obravnavamo postopek mediacije.

Celoten članek je dostopen za naročnike!