TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

V primeru, ko je nepristranskost sodišča postavljena pod vprašaj, je ustrezno pravno sredstvo predlog za izločitev sodnika. Pritožniki ga niso podali, zato s tovrstnimi očitki v pritožbenem postopku ne morejo uspeti.

Kršitev (t. i. protispisnost), je napaka tehnične narave, če sodišče pri prevzemanju vsebine listin ali zapisnikov v razlogih odločbe tem dokumentom pripiše drugačno vsebino, kot pa jo imajo v resnici. Pritožba ne pove, vsebino katere listine v spisu naj bi sodišče prve stopnje v sklepu napačno povzelo, kakšna je njena pravilna vsebina in zakaj je to odločilno dejstvo, zato je smiselno uveljavljana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti) zatrjevana pavšalno.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je postopek po ZPND namenjen varovanju pred nasiljem, ki je lahko tako fizično kot psihično in da prav vsako neprijetno, nevljudno ali nekulturno obnašanje še ne pomeni nasilja v smislu ZPND. S tem se pritožbeno sodišče v celoti strinja in dodaja, da so ukrepi po ZPND namenjeni varovanju pravic in zaščiti žrtev nasilja, pri čemer pa ti ukrepi praviloma posegajo v nekatere pravice storilca, zato je treba vselej opraviti tehtanje med tema dvema sklopoma pravic. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora psihično nasilje, če naj bo podlaga za izrek ukrepov po ZPND, dosegati določeno stopnjo oziroma intenzivnost, pri čemer je treba vprašanje, ali določeno ravnanje pomeni psihično nasilje, ki ogroža žrtev do takšne mere, da je upravičen izrek ukrepov po ZPND, presojati tudi objektivno.

Pritožbene navedbe, da je ZPND usmerjen v varovanje dostojanstva človeka in nedotakljivosti njegove duševne celovitosti, držijo le delno. Prav vsak napad na dostojanstvo ali duševno celovitost (npr. občasna verbalna žalitev, posmeh ali pomanjkanje izkazovanja spoštovanja) sam po sebi še ne more biti podlaga za izrek ukrepov po ZPND, prav tako sama po sebi za izrek ukrepa ne zadošča kršitev nedotakljivosti stanovanja ali kršitev zasebnosti.

Četudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da so ravnanja nasprotnega udeleženca za predlagatelje neprijetna, stresna in jim povzročajo stisko (kar se je izkazalo tudi ob zaslišanju druge predlagateljice, ki je na naroku jokala), pa v konkretnem primeru pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da ugotovljena ravnanja nasprotnega udeleženca objektivno gledano niso takšna, da bi jih bilo mogoče opredeliti za psihično nasilje v smislu ZPND.

Povzročitev škode sama po sebi ne more biti podlaga za ukrepanje po ZPND, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi nasprotni udeleženec naredil škodo na vratih.

Izoliran dogodek razbijanja po vratih, četudi bi se res zgodil, bi lahko pomenil nedostojno obnašanje, morda kršitev javnega reda in miru, ne pa tudi nasilja v smislu ZPND.

Četudi je nasprotni udeleženec res brez utemeljenega razloga odstranil kljuke in/ali vrata, je to morda kršitev pravil o upravljanju solastne stvari ali kakšne druge obligacijske pravice, ne pa nasilje (ne zatrjuje se, da bi pri teh menjavah kogarkoli napadel, da bi npr. odrival ali kakorkoli fizično ogrožal predlagatelje). Tudi prekinitev stikov z otrokoma že pojmovno ne more biti nasilje, četudi je najbrž res stresno za otroka.