TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Solastnici nepremičnine, glede katere zahteva tožnica ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, nista nujni in enotni sospornici.

Ker je toženka pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini z dedovanjem, se ne more sklicevati na določilo 2. odstavka 44. člena SPZ.

tekst :

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v :

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnica lastnica parc. št. AA, pripisane pri vl. št. 999 k.o. K. v., do ½ ter da ji je toženka dolžna izstaviti za vknjižbo te lastninske pravice primerno listino. Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati tožnici njene pravdne stroške v znesku 1.868,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrže, podrejeno pa zavrne, oziroma da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je sledilo stališču, ki ga je sodišče že zavzelo v identični pravdni zadevi, ki je tekla zoper drugo solastnico sporne nepremičnine N. M.. Slednja je zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2829/2007 z dne 21.5.2008, vložila revizijo, zato je predlagala prekinitev predmetnega pravdnega postopka do odločitve revizijskega sodišča, čemur pa sodišče prve stopnje neupravičeno ni sledilo. Meni, da bi morala tožnica, ker uveljavlja priposestvovanje celotne nepremičnine, zahtevati ugotovitev lastninske pravice proti obema solastnicama z eno tožbo, saj sta z N. M. nujni in enotni sospornici. Nadalje navaja, da je kupoprodajna pogodba z dne 21.6.1977, ki naj bi bila podlaga dobri veri tožnice, ponarejena. Te pogodbe ni nikoli sklenil oziroma podpisal njen pravni prednik M. K., zato priposestvovanje ni moglo teči na podlagi dobre vere. Njen pravni prednik je dovolil zgolj črpanje gramoza. Ko je bil ta izčrpan, pa je tožnica oziroma njena pravna prednica posest opustila, zato se je ta začela zaraščati, kar je dokazala z izpovedbama prič Š. in A. ter z orto foto posnetki, do česar pa se sodišče prve stopnje ni zadosti opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da se je oprlo na izpovedbo priče K., ki ni vedela povedati ničesar odločujočega, niti ni vedela povedati natančne lokacije sporne parcele, poleg tega pa je ta priča pristranska, saj je bila do upokojitve zaposlena pri tožnici. Podobno navaja tudi glede izpovedb prič K., S. in A.. Meni, da tožnica ni dokazala ne dobrovernosti, saj je bila kupoprodajna pogodba ponarejena, poleg tega pa ni predložila dokazila o plačilu kupnine, niti priposestvovalne dobe, saj je imela parcelo v posesti do največ leta 1992, ko je bila gramoznica v celoti izčrpana. Opozarja tudi na določilo 2. odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika, v skladu s katerim je pridobila lastninsko pravico na sporni parceli v dobri veri in v zaupanju v javne knjige, še preden se je tožnica na podlagi priposestvovanja vpisala v javno knjigo. Meni tudi, da tožnica ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, saj ni ravnala v skladu z načelom ekonomičnosti in je vložila dve samostojni tožbi, zoper vsako solastnico sporne parcele posebej, s čimer ji je namerno povzročila stroške. Poleg tega pa je stroškovna posledica v tej pravdi večja, kot v pravdni zadevi zoper toženko N. M..

Tožnica je po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišče predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženki pa naloži plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti toženkinemu predlogu za prekinitev postopka do odločitve o reviziji zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3829/2007 z dne 21.5.2008, s katero je bilo ugodeno tožničinemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ½ nepremičnine, ki je predmet tudi tega pravdnega postopka, zoper solastnico te nepremičnine, toženkino sestro N. M.. Tak predlog namreč ne predstavlja nobenega od razlogov za prekinitev postopka, ki so določeni v 205. in 206. členu ZPP, poleg tega pa je z omenjeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani o pravdni zadevi tožnice zoper N. M. že pravnomočno odločeno.

Nadalje pritožba zmotno meni, da sta toženka in njena sestra N. M., ker sta (bili) solastnici sporne nepremičnine in ker tožnica uveljavlja priposestvovanje celotne nepremičnine, v tej pravdni zadevi nujni in enotni sospornici ter da bi zato morali biti obe skupaj toženi. Kot je to pritožbeno sodišče pojasnilo v že omenjeni sodbi, opr. št. I Cp 3829/2007 z dne 21.5.2008, je vsak solastnik samostojen pravni subjekt, ki mu pripada določen del lastninske pravice na stvari, s katerim lahko samostojno razpolaga (ga proda, obremeni,...). Pri solastnini je namreč razdeljena lastninska pravica, ne stvar. Toženka in njena sestra, ki sta bili pred vložitvijo predmetne tožbe v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini kot solastnici vknjiženi vsaka do 1/2, tako nista nujni in enotni sospornici, zaradi česar bi morali biti s predmetno tožbo obe toženi.

Pritožbene navedbe o tem, da naj bi bila kupoprodajna pogodba z dne 21.6.1977 (priloga A/4), ki je bila glede sporne nepremičnine sklenjena med pravnima prednikoma pravdnih strank, ponarejena oziroma da naj je ne bi podpisal toženkin prednik M. K., pa za odločitev v tej pravdni zadevi niso relevantne. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, uveljavlja tožnica pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, in ne na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe. Zato ni relevanten tudi pritožbeni očitek, da tožnica ni predložila dokazila o plačilu kupnine za sporno nepremičnino. Ker iz pred sodiščem prve stopnje izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica oziroma njena pravna prednica od sklenitve omenjene kupoprodajne pogodbe dalje, ko je pridobila sporno nepremičnino v posest, ves čas dobroverna posestnica te nepremičnine, je zaradi poteka priposestvovalne dobe to nepremičnino priposestvovala in tako na izviren način pridobila lastninsko pravico. Posesti sporne nepremičnine ni tožnici oziroma njeni pravni prednici nihče oporekal, tudi toženka oziroma njeni pravni predniki ne. Slednja tega niti ni zatrjevala. Pritožba tudi ne izpodbija, da je pravna prednica tožnice pridobila sporno nepremičnino v posest že leta 1977. Takrat je priposestvovanje urejal Občni državljanski zakonik (ODZ, z dne 1.6.1811), v skladu s katerim je znašala najdaljša priposestvovalna doba 30 let (par. 1468). Sodišče prve stopnje navedenega predpisa sicer ne omenja, saj se sklicuje zgolj na določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami; v nadaljevanju ZTLR), vendar pa to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 je bila namreč priposestvovalna doba za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah skrajšana na 20 let. Tudi v skladu z 4. odstavkom 28. člena ZTLR, na katerem temelji izpodbijana sodba, dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let. Domneva se, da je posest dobroverna (3. odstavek 72. člena ZTLR). Toženka, kot to izhaja iz gornje obrazložitve in iz obrazložitve izpodbijane sodbe, te domneve ni izpodbila. Upoštevaje navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja že v letu 1998.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je pravni prednik toženke dovolil tožnici zgolj črpanje gramoza iz sporne nepremičnine. Navedeno iz kupoprodajne pogodbe z dne 21.6.1977, kot tudi iz drugih izvedenih dokazov, ne izhaja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se je sporna parcela kasneje začela zaraščati, kar naj bi toženka dokazala z izpovedbami prič in orto posnetki, o čemer pa naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku na 6. strani obrazložitve oziroma v prvem odstavku na 7. strani obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da to ni relevantno, saj je tožnica pridobila lastninsko pravico že v letu 1998. Pritožbeno sodišče se z navedenim strinja, saj tudi če je parcela zadnja leta res delno zaraščena oziroma zapuščena, kot sta to izpovedali priči Š. in A. in kar naj bi izhajalo iz orto posnetkov, to na odločitev v tej zadevi ne more vplivati, ker je bila tožnica takrat že lastnica te parcele. Ne glede na to, pa iz izvedenih dokazov (izpovedb prič, med drugim tudi priče A., katere zaslišanje je predlagala toženka) izhaja, da je po izčrpanju gramoza del sporne parcele tožnica oddala in jo še vedno oddaja v najem, kar pa ne pomeni izgube posesti, pač pa zgolj posredno posest (2. odstavek 70. člena ZTLR; enako določa tudi 2. odstavek 24. člena Stvarnopravnega zakonika – Ur. l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ), del parcele pa je tožnica uporabljala in jo še vedno uporablja za potrebe asfaltne baze in kot deponijo. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ni relevantno, da priče, ki jih je predlagala tožnica, niso vedele povedati povsem natančne lokacije sporne nepremičnine. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da se sporna parcela nahaja v območju gramoznice in je njen sestavni del. Nenazadnje je bila za ta namen, kot to izhaja iz že omenjene kupoprodajne pogodbe, tudi kupljena. Zato so tudi priče o njej izpovedovale kot o delu celotne gramoznice, saj jo je tožnica oziroma njena pravna prednica v tem sklopu tudi ves čas uporabljala.

Pritožba se zmotno sklicuje tudi na določilo 2. odstavka 44. člena SPZ, ki določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Navedeno določilo v tej pravdni zadevi ne pride v poštev, saj toženka ni pridobila lastninske pravice na sporni nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR, sedaj 49. člen SPZ), pač pa z dedovanjem, že v trenutku zapustničine smrti dne 5.1.2000 (36. člen ZTLR v zvezi s 132. členom Zakona o dedovanju – Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami; sedaj 41. člen SPZ). Ob konkurenci pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in na podlagi dedovanja, pa je pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja močnejša pravica, saj bi tožnica enak tožbeni zahtevek lahko uspešno uveljavljala tudi proti zapustnici toženke.

V zvezi s pritožbenimi očitki, da tožnica s tem, ko je uveljavljala priposestvovanje sporne nepremičnine z dvema tožbama, zoper vsako solastnico posebej, ni ravnala v skladu z načelom ekonomičnosti in je tako povzročila nepotrebne pravdne stroške, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev tožnice, glede na to, da sta bili obe solastnici v zemljiški knjigi vknjiženi na podlagi istega pravnega naslova, res nenavadna. Vendar pa to na drugačno odločitev o pravdnih stroških, kot je v izpodbijani sodbi, ne more vplivati. Toženka bi morala vztrajati pri predlogu za združitev pravd (1. odstavek 300. člena ZPP), ki ga je podala v odgovoru na tožbo. Ne glede na navedeno, pa po oceni pritožbenega sodišča tožnici ni mogoče očitati nepoštenosti, saj je dne 27.2.2007 predlagala umik tožbe, s katerim pa se toženka ni strinjala. Ker toženka v pravdi ni uspela, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora povrniti tožnici njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o sami višini stroškov v tej pravdi pa ne more biti odvisna od stroškov, ki jih je sodišče odmerilo v pravdi zoper N. M., kot to zmotno meni pritožba, saj gre za dve ločeni pravdi.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).