TFL Vsebine / TFLGlasnik

Temeljne sekundarne vire o teh treh teoretikih navajam v Teoriji prava.¹

I. Kako zajeti pravo?

1. Med omenjenimi teoretiki je daleč najbolj izzivalen Hans Kelsen, ki je znan kot utemeljitelj čiste teorije prava. Ta teorija je čista zato, ker jo pravo zanima samo kot normativen pojav. Kelsen pravo vsebinsko izvotli in ga ostro loči od morale, politike in vrednot. Čista teorija prava je teorija pozitivnega prava, ki poskuša odgovoriti »na vprašanje, kaj in kakšno je pravo, in ne na vprašanje, kakšno naj bi bilo oziroma kako naj bo oblikovano«.² Kelsen ne zida gradov v oblakih, ampak se ukvarja samo s pozitivnim pravom, to je s pravom, ki je grosso modo učinkovito.

Čistost Kelsnove teorije prava gre tako daleč, da ima pravo »lahko poljubno vsebino« (poudaril M. P.). Za Kelsna »ni človeškega ravnanja, ki zaradi svoje vsebine ne bo imelo možnosti, da postane vsebina neke pravne norme«^.3 To, da ima pravo lahko poljubno vsebino, je trditev, ki je ne smemo napačno razumeti. Vsebina ni merilo pravnosti. Predmet čiste teorije prava so vsi tisti normativni sistemi, ki so učinkoviti. Brž ko to kakovost imajo, je naloga znanosti (v našem primeru čiste teorije prava), da preučuje njihovo normativno sestavo in njihovo normativno zgradbo.

2. Leonid Pitamic te teze ne sprejema, čeprav ne skriva, da ga je Kelsnova normativna eleganca pritegnila. Pitamica moti smer Kelsnovega razmišljanja. Razliko med njim in Kelsnom ponazarja s prispodobo gore. Značilno mesto se glasi takole:
»Če Kelsen izhaja s stališča − kompleksa norm, ki ga predpostavlja kot dano, in iz te formalne predpostavke, ki dopušča poljubne vsebine, čisto deduktivno izpeljuje posledice, stoji nekako na vrhu gore, s katere se spušča in si pri tem normativno utira pot; ne sprašuje se, kako pridemo na vrh. 'Drugi' iščejo najprej materialne predpostavke, da bi dobili izhodišče za norme, iščejo najprej vrh določene gore; utirajo si pot navzgor, kar je možno le z induktivno metodo, ki deluje vzročno …«⁴

Stališče, ki sem ga navedel, je iz članka, ki je izšel leta 1917. Pitamičevo stališče ni dokončno, ker ga je v kasnejših delih dopolnil še z vrednotnim (aksiološkim) pogledom na pravo. Ne glede na to je Pitamic že leta 1917 utemeljeval tezo, da prava ni mogoče razumeti le z uporabo normativne metode, ki se je je oklepal Kelsen. Pitamic je utemeljeval, da je ob normativni metodi neogibno, da se oslonimo tudi na sociološko metodo, ki jo je poimenoval kot induktivno-kavzalno metodo. Njena naloga je, da mora priskrbeti »materialne predpostavke za pravno konstrukcijo«, medtem ko mora normativna metoda preučevati induktivno- kavzalno gradivo »izključno s pravnimi pojmi«.⁵ Pitamic je opozarjal, da obeh metod ne smemo pomešati. Obe metodi se morata medsebojno podpirati, ker je samo tako mogoče, da spoznavamo pravo.⁶

3. Gustav Radbruch⁷ je sprejemal metodični dualizem biti in najstva. Bistvena razlika med njim in Kelsnom je bila, da je Radbruch preučeval tudi vsebino prava, ki se je v celoti izmikala Kelsnovi čisti teoriji prava. Kot novokantovec je sprejemal vrednotnoteoretični relativizem in zagovarjal stališče, da se pravnih vrednot ne da »spoznati«, ampak jih je mogoče samo »priznati«. Če »razum in znanost te naloge ne moreta izpolniti«, je pisal, »jo morata prevzeti volja in oblast; če nihče ne more ugotoviti, kaj je pravično, mora pač nekdo določiti, kaj naj bo pravo«.⁸

Radbruch je razločeval med vrednotno nevtralno držo naravoslovja, med držo vrednotenja v etiki, med držo kulturnih znanosti, ki izražajo vrednote, in med držo religije, ki presega vrednote. Pravo je kulturni pojav, ki je »usmerjen k vrednotam«: pravo je »resničnost, katere smisel je, da služi pravni vrednoti, pravni ideji«.⁹ Podobno sporočajo tudi opredelitve, da je pravo uresničitev pravne ideje; da je dejstvo, ki je povezano z vrednoto; da je volja k pravičnosti ali pa da je pravo utelešenje splošnih, pozitivnih norm za socialno življenje.¹⁰

Pravna ideja je ključna sestavina Radbruchovega pojmovanja prava. Pravna ideja vključuje pravičnost (v pomenu načela enakosti), smotrnost (ideja namena) in pravno varnost. Načelo enakosti (enako je treba obravnavati enako in neenako ustrezno različno) velja absolutno, a ima zgolj formalno naravo. Vsebinsko naravo ima ideja namena, ki je relativna in se razteza na tri najvišje pravne vrednote, ne da bi jih bilo mogoče hierarhično razvrstiti. Te tri najvišje pravne vrednote so individualistična, nadindividualistična in transpersonalna vrednota, ki omogočajo tudi tri temeljne izpeljave. Izhajamo lahko bodisi iz človeka kot posameznika, iz človeka kot družbenega bitja ali pa iz človeka kot ustvarjalca kulturnih dobrin.¹¹ In naposled je tu še pravna varnost, ki je imela v Radbruchovem obdobju do druge svetovne vojne prednost pred pravičnostjo (v pomenu smotrnosti). Okoliščina, da ni mogoče spoznati, katera je najvišja vsebinska pravna vrednota, narekuje, da se zaradi pravne varnosti ta vsebina oblastno določi.¹²

Izkušnje z nacizmom so narekovale, da je Radbruch svoja stališča dopolnil in jih, kar zadeva razmerja med pravnimi vrednotami, po drugi svetovni vojni tudi nekoliko spremenil. Gre za teorijo, ki je danes znana kot Radbruchova formula. O tem bo beseda v poglavju, ki sledi, to je v II. poglavju, kjer me bo zanimalo, v čem je izhodišče prava. Kot bomo videli, sta do zelo podobnega stališča prišla Pitamic in Radbruch. Oba sta odrekla pravnost pravu, ki je, vsebinsko gledano, nečlovečno.

II. Izhodišče razumevanja prava

1. Eno ključnih vprašanj za vsako teorijo prava je, na kaj je pravo kot hierarhično zgrajen sistem pravnih pravil mogoče opreti in ga nato v skladu s tem izhodiščem tudi pojasnjevati. Za Kelsna¹³ je pravo sistem pravnih pravil, ki so v sebi sklenjena celota. Sistem pravil ni utemeljen z dejstvi in vrednotami, ampak le s pravnimi pravili iste ali višje veljave. Pravno pravilo (npr. sodba) velja, ker je sprejeto v skladu z višjim pravilom (npr. z zakonom), to spet zato, ker temelji na še višjem pravilu (na ustavi), dokler ne pridemo do poslednje ustave, ki jo je mogoče utemeljiti le s pranormo (to je tako imenovano temeljno pravilo, nem. Grundnorm) kot miselno predpostavko; temeljno pravilo pripisuje ustavi kot najvišjemu pozitivnopravnemu pravilu obvezno normativno veljavo: »To, da je prva ustava obvezno pravno pravilo, je predpostavljeno in opredelitev te predpostavke je temeljno pravilo tega pravnega reda.«¹⁴

Za Kelsna je temeljno pravilo neizogibna predpostavka, h kateri se mora zateči čisto pozitivistično utemeljevanje pozitivnega prava. Okoliščina, da temeljno pravilo sprejemamo in da nam to pravilo omogoča, da pravno razumemo prvo ustavo, nato pa še nižja pravna pravila, nadaljuje Kelsen, ne uvaja nove metode, ki je znanost še ne bi poznala. Gre le za to, da »izrecno povemo, kar predpostavljajo – povečini nezavedno – vsi pravniki, ko pozitivno pravo sprejemajo kot sistem veljavnih pravil, in ne kot skupek dejstev, in ko sočasno zavračajo kakršnokoli naravno pravo, od katerega naj bi pozitivno pravo dobivalo svojo veljavnost. To, da temeljno pravilo resnično obstaja v pravni zavesti, je sad preproste analize dejanskih pravnih razpravljanj.«¹⁵

Podrobnejša analiza pokaže, da je sočasno upoštevanje normativne (normativno-deduktivne) in sociološke (induktivno-kavzalne) metode tudi sad Pitamičeve kritike Kelsna.¹⁶ Za Kelsnovo normativno razumevanje prava je bistveno, da njegov pogled temelji na dejstvih biti, ta pa razpirajo, da je že postavitev pravnih pravil (to je pravnih aktov, katerih pomen so pravna pravila) sociološko dejstvo. Podobno je treba reči tudi za učinkovitost pravnih pravil, ki so kot udejanjena pravila prav tako sociološko dejstvo.¹⁷

2. To, da je Pitamic podal dragocene prispevke k vprašanju, kako opredeliti temeljno normo kot predpostavko pravnega razumevanja, je Pitamicu priznal tudi Kelsen.¹⁸ Bistvena razlika med obema mislecema je, da je Pitamičev pogled na pravo tudi vrednotno vsebinski. Ne gre samo za to, da sta za razumevanje prava pomembna tako normativna kot sociološka metoda. Pri Pitamicu gre tudi za to, da pravo zanj ni in ne more biti le družbena (socialna) tehnika¹⁹, ker mora biti njegova tehnika socialna, če hoče biti pravna.²⁰ Pravu kot družbeno učinkovitemu pravnemu redu gre kakovost prava, če varuje človečno zunanje vedenje ljudi nasploh in človekove pravice še posebej (človečnost kot merilo pravnosti). Značilna je na primer misel, da
»človeške pravice in naravno pravo ... niso izgubili svoje vrednosti kot važna predpostavka (kurziva M. P.) za eksistenco pozitivnega prava. Kajti le tista pravna pravila, ki ustrezajo vsaj bistvenim in za materialno in duhovno življenje ljudi nujnim zahtevam, se bodo morala trajno držati.«²¹

To stališče je kot sklepno misel strnjeno izrazil že v predavanju Pravo in revolucija, s katerim so se 15. aprila 1920 začela predavanja na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani: »Ne bomo ustvarjali, ne bomo delili in ne bomo našli pravice, če ni pravičnosti v nas!«²² Prav tako pomembno je, da je treba iskati in oblikovati državnopravno ureditev, ki omogoča sožitje v družbi. Če bi imeli svobodo brez meja, bi ta uničila »človeško družbo in človeka« samega.²³

Nadaljnji razvoj Pitamičeve misli ga vodi do tega, da pravna norma »neha biti pravo, kadar njena vsebina resno ogroža možnost bivanja in sožitja ljudi, ki so ji podrejeni«.²⁴ Ne zadošča vsakršna nečlovečnost vsebine pravnih pravil (npr. hudi davki, ki so krivični), ampak mora iti za »očitno, jasno in težko nečlovečnost«²⁵ (npr. za množično ubijanje nemočnih ljudi). Gre za »grobo motnjo« (npr. iztrebitev ljudi druge rase), ki tako intenzivno poseže v pravo, da je zanikana njegova narava.²⁶

3. V prejšnjem poglavju (I.3.) sem že omenil Radbruchovo formulo, ki se odziva na grozodejstva nacizma. Nosilna mesta so v znani razpravi Zakonsko nepravo in nadzakonsko pravo (1946). V njej beremo tudi tole:
»Spor med pravičnostjo in pravno varnostjo bi lahko rešili v smislu, da ima pozitivno pravo, ki ga varujeta uzakonitev in oblast, prednost tudi, kadar je vsebinsko nepravično in nesmotrno, razen kadar nasprotje med pozitivnim pravom in pravičnostjo doseže tako nevzdržno mero, da se mora zakon kot 'nepravilno pravo' umakniti pravičnosti. Nemogoče je potegniti ostrejšo ločnico med primeri zakonskega neprava in zakoni, ki so veljavni kljub nepravilni vsebini, vendar pa lahko z vso ostrino začrtamo neko drugo mejo: kjer si zakon niti ne prizadeva za pravičnost, kjer je pri postavljanju pozitivnega prava zavestno zanikana enakost, ki pomeni jedro pravičnosti, tam zakon ni, denimo, le 'nepravilno pravo', temveč v mnogo večji meri sploh nima narave prava. Kajti prava, tudi pozitivnega prava, sploh ne moremo opredeliti drugače kakor red in uzakonitev, ki je po svojem smislu namenjena temu, da služi pravičnosti. Če merimo s takšnim merilom, potem celi sklopi nacionalsocialističnega prava nikdar niso dosegli časti veljavnega prava.«²⁷

Radbruchova formula ima dve izpeljavi. Formula neznosnosti utemeljuje, da se mora tedaj, ko nasprotje med pozitivnim pravom in pravičnostjo doseže »nevzdržno mero«, zakon kot »nepravilno pravo« umakniti pravičnosti. Formula zanikanja je podana tedaj, ko zakon zavestno zanika enakost. V tem primeru zakon ni »le 'nepravilno pravo', temveč sploh nima narave prava«.²⁸ Formula zanikanja – to je splošno mesto v teoriji – je bistveno manj pomembna, ker je namen zanikanja zelo težko dokazati.²⁹ Če je zanikanje neznosno, smo že na tleh formule neznosnosti. V tem primeru je formula zanikanja poseben primer formule neznosnosti.³⁰

Radbruch je previden in se zaveda, da se je proti nepravu mogoče boriti le pravno (beri: s pravnimi sredstvi) in »s kar najmanjšimi izgubami na področju pravne varnosti«.³¹ Primeroma navaja, da so v ameriški zasedbeni coni izdali »Zakon za popravljanje nacionalsocialističnega neprava v kazenskem sodstvu« (z dne 31. 5. 1946). Zakon določa, da »politična dejanja, s katerimi so se ljudje upirali nacionalsocializmu ali militarizmu, niso kazniva«.³² Bolj občutljiv je »Zakon za kaznovanje nacionalsocialističnih kaznivih dejanj« (prav tako z dne 31. 5. 1946). Ta dejanja so kazniva, če je »kaznivost dejanj obstajala že v skladu s pravom iz časa, ko so bila storjena«.³³

Radbruch navaja primer, ko je thürinško sodišče obsodilo ovaduha osebe, ki je na nekem stranišču pustila letak »Hitler je množični morilec in kriv za to vojno«; ovaduh je bil obsojen zaradi pomoči pri umoru³⁴. Radbruch komentira, da je ta odločitev utemeljena, če ovaduh ni imel naklepa (da bo ovadeni obsojen na smrtno kazen) in je tako »zgolj želel predati sodišču gradivo in nadaljevanje prepustiti njegovi odločitvi«. Dodaten pogoj je, da je »tudi sodišče s sodbo in njeno izvršitvijo zakrivilo zločin umora«.³⁵ To hkrati pomeni, da je moralo iti za zlorabo prava, kot jo je predvideval kazenski zakonik (§§ 336, 344 StGB).³⁶

Radbruch se ne predaja skušnjavi maščevanja. To, da stremimo k vsebinsko pravilnim odločitvam in k pravičnosti, sočasno terja, da je treba spoštovati pravno varnost. V pravni državi je treba, naglaša, »zadostiti obema idejama«.³⁷

Na Radbruchovo formulo neznosnosti so se večkrat sklicevali v nemški sodni in ustavnosodni praksi. ³⁸ Med zelo značilnimi je odločitev, ki se nanaša na 11. uredbo k Zakonu o državljanstvu (z dne 25. 11. 1941).³⁹ Ustavno sodišče je razsodilo, da je uredba že od njenega nastanka »nična«. Uredba je imela usodne posledice za Jude in njihovo premoženje. Primeroma naj bo naveden samo prvi stavek prvega paragrafa: »Jud, ki ima v tujini običajno bivališče, ne more biti nemški državljan.« Drugi stavek istega paragrafa sprejema domnevo, da ima nekdo običajno bivališče že tedaj, ko glede na okoliščine lahko ugotovimo, da se tam ne mudi samo prehodno. V odločbi ustavnega sodišča je posebej značilna prva točka izreka, ki ima v celoti Radbruchovo izrazje:
»Nacionalsocialističnim 'pravnim' predpisom se lahko odreče veljavnost prava, če tako očitno nasprotujejo načelom pravičnosti, da bi sodnik, ki bi jih uporabil ali bi hotel priznati njihove pravne posledice, namesto prava izrekel nepravo.«

Po padcu Berlinskega zidu so se na Radbruchovo formulo sklicevali tudi v odločbi ustavnega sodišča, ki je obravnavala streljanje ubežnikov ob Berlinskem zidu. ⁴⁰ V odločbi je bilo ponovno povedano, da je Radbruchova formula uporabljiva samo za primere ekstremnega neprava. Večinsko stališče je, da so bili hudo nepravo tudi smrtni streli ubežnikov ob Berlinskem zidu. ⁴¹ Tisto, kar je bilo in je sporno, je vprašanje upravičljivih razlogov, ki so dovoljevali uporabo strelnega orožja.⁴² Dilema je, ali lahko retroaktivno rečemo, da so bili upravičljivi razlogi (nem. Rechtfertigungsgründe) nepravo. Ustavno sodišče ZRN na to vprašanje ni odgovorilo v celoti. Sodišče je dopustilo, da striktna prepoved retroaktivnosti upravičljivih razlogov ne velja tedaj, ko gre za najhujša kazniva dejanja, ki pomembno omalovažujejo splošno priznane človekove pravice v mednarodni skupnosti.⁴³

III. Razlaga pravnih besedil

1. Nenehna zagonetka je, da zakon ne more nikoli »dohiteti« svojega razlaganja.⁴⁴ Na to zagonetko se, razumljivo, vsi trije misleci odzivajo različno, ker so tudi njihova izhodišča in njihovi pogledi na pravo različni. Skupni imenovalec za Kelsna je naslov enega od poglavij v Čisti teoriji prava: »Norma kot okvir, znotraj katerega obstaja več možnosti uporabljanja.«⁴⁵

V nasprotju s Kelsnovo čisto teorijo prava bi bilo, če bi Kelsen povedal, kateri pomen zakona je njegov pravi pomen. Kelsnovo stališče je naslednje:
»Če pod 'interpretacijo' razumemo ugotavljanje smisla norme, ki jo je treba uporabiti, potem je rezultat te dejavnosti lahko le ugotavljanje okvira, ki ga predstavlja norma, ki jo moramo interpretirati, s tem pa tudi spoznamo več možnosti, ki so podane znotraj tega okvira. Interpretacija nekega zakona potem ne vodi do ene same odločitve, ki bi bila edina pravilna, temveč najverjetneje dopušča več odločitev, ki so vse − kolikor jih lahko merimo le v skladu z normo, ki jo je treba izvajati − enakovredne, pa čeprav le ena izmed njih v aktu sodnikove sodbe postane pozitivno pravo.«⁴⁶

Kelsen bi ne bil dosleden, če bi izbiral med več pomeni zakonskega besedila in bi pri tem navajal razloge, zakaj je eden od pomenov najboljši oziroma najbolj sprejemljiv. Ne glede na to je Kelsnova teorija produktivna, če jo dopolnimo s teorijo stopnjevitosti pravnega reda. To teorijo je razvil Adolf Merkl^47, Kelsen pa jo je prevzel v svoj sistem.⁴⁸

Temeljna značilnost stopnjevitosti je, da je višja stopnja normativni okvir, v mejah katerega se mora gibati nižja. Najvišja stopnja (v državi je to ustavna raven) je v celoti ustvarjalna, nižje stopnje pa uporabljajo normativni okvir višjih in so hkrati v mejah, ki ga okvir dovoljuje, ustvarjalne. Če uporabim jezik Merkl- -Kelsnove teorije stopnjevitosti prava, so akti nižjih stopenj akti uporabljanja in ustvarjanja prava.

Ta vidik daje stopnjevitosti prava dinamičnost. Vsem, ki na posameznih stopnjah delujejo, opredeljuje manevrski prostor, v katerem so ustvarjalni. Najvišja stopnja (prva ustava) je v celoti ustvarjalna, pod najnižjo stopnjo so materialni (realni) akti, ki udejanjajo pravila višjih stopenj, medtem ko so vmesni akti tisti, ki uporabljajo pravila višjih stopenj, hkrati pa so ti akti tudi tisti, ki ustvarjajo nižje stopnje prava.

Teorija stopnjevitosti prava se ne ukvarja z vsebinami, ki jih posamezne stopnje ustvarjajo, dopoveduje pa jim, da so v danih pravnih okvirih ustvarjalne. Brž ko se nosilci posameznih aktov tega zavedajo, vedo, da so vsebinski ustvarjalci ali pa vsaj soustvarjalci prava in da so s tem tudi oni tisti, ki morajo za svoja dejanja odgovarjati. Če uporabljanje višjih stopenj prava ni mehanično opravilo, se ne moremo skriti za številko člena (paragrafa), ki da nas v celoti determinira.

2. Izostren posluh za razlago pravnih aktov je imel tudi Leonid Pitamic. Vrh pravne piramide je videl v meddržavnem pravu, ki je državnemu nadrejeno in ki hkrati določa pogoje, pod katerimi se »mora vsaka dejanska oblast, ki se je na katerikoli način utrdila kot najvišja organizacija kake države, priznati kot pravna oblast«.⁴⁹

Dinamičnost stopnjevitosti prava pojasnjuje, da je pravo v vsaki posamezni državi sestavljeno iz več skupin pravil (npr. iz ustavnih, zakonskih in podzakonskih), ki imajo različno stopnjo pravne veljave. Posamezne skupine so druga drugi nadrejene in podrejene – vse od najvišje, s katero se mora nižja formalno in vsebinsko ujemati, prek vmesnih, ki so spet podrejene višjim in hkrati nadrejene nižjim, in do najnižjih stopenj prava, ki so le še konkretizacija višjih. Celotnost vseh teh pravil v posamezni državno organizirani skupnosti označuje z družbeno organizacijo v širšem pomenu besede, medtem ko tista med njimi, ki določajo le državne organe in njihovo pristojnost, opredeli kot organizacijska pravila ali kot pravno organizacijo v ožjem pomenu besede.⁵⁰

Razločevanje med pravnimi pravili v širšem in ožjem pomenu besede mu omogoči, da utemelji, zakaj je kljub morebitnemu protislovju med posameznimi stopnjami prava (npr. med ustavo in zakonom) mogoče, da je ohranjena enotnost pravnega sistema. Od pravil, ki določajo pristojnost državnih organov, je odvisno, ali posamezni državni organi sploh lahko presojajo skladnost nižje stopnje prava z višjo (npr. zakona z ustavo ali uredbe z zakonom) in kateri so ti državni organi. V naravi prava je, da »nimajo vsi državni organi enakih pravic glede interpretacije vsega pravnega reda« in da so nekateri med njimi »absolutno vezani na določene stopnje pravnega reda«.⁵¹ To pomeni, da je v pravni sistem vgrajeno načelo delitve pristojnosti, ki se povezuje z načelom kontrole. A ne samo to: brž ko državni organ ni pristojen, da presoja skladnost pravnega pravila z višjim, se »ojača načelo delitve kompetenc v načelo pravne moči«. Posledica teh načel je, da velja in da je treba izvršiti marsikateri pravni akt (npr. zakon ali uredbo), čeprav ni v skladu z višjim aktom (npr. zakon z ustavo), in da prav tako veljajo marsikatere pravnomočne sodbe ali upravne odločbe, čeprav so v neskladju s pravnimi akti, na katerih temeljijo.⁵²

Okoliščina, da so pravna besedila načeloma pomensko porozna in odprta za razumevanje, problem samo še stopnjuje. Sedaj je še bolj očitno, kako pomembna je razlaga in kako odgovorno je razlagalčevo delo^.53 V pravu je problem občutljiv zaradi tega, ker je naposled zavezujoča le interpretacija, ki jo opravi pristojni državni organ (npr. sodnik, ki s sodbo razlaga zakon), in je pri tem mogoče, da njegova razlaga prebije pomenski okvir pravnega akta, ki je predmet razlage. Pitamic opozarja, da je neujemanje med vsebino pravnega akta (npr. ustave) in njegovo pravnomočno razlago lahko celo tolikšno, da prihaja do antinomij, ko veljata hkrati »A« in »non-A« (npr. ustavna norma kot »A« in zakonska norma kot »non-A«).

Možnost antinomičnosti je neizogibna lastnost prava. Njegova stopnjevita zgradba je podobna mreži pravil, ki ima obliko piramide. V državnem pravu je njen vrh ustavna norma (ustava), ki je temelj (izhodišče) pozitivnega prava. Tisti, ki je pristojen ta vrh razlagati, je po »ustavi sami stavljen izven ustave, ker jo sme na avtoritativen način interpretirati. To je antinomija, ki pomeni ... latenten samomor, ki se pojavi v normi, katera sama sebe ruši.«⁵⁴ Še več: organ, ki je pristojen ustavo razlagati, ima »formalno pravico revolucionirati temelje pozitivnega prava« in s tem dosegati, »da postane vsak pravni red na gotovi točki negacija samega sebe«.⁵⁵ Vsebinsko gledano je ta pravica že zunaj prava in na tisti točki, v kateri razlagalčevo ravnanje »ni več garantirano po pravnih normah, ampak po drugih, npr. verskih in moralnih«^.56

Kratek povzetek bi lahko bil, da moramo razločevati med pravom kot tekstom in pravom kot procesom interpretacije in izvrševanja tega teksta.⁵⁷ Pitamic brž dodaja, da si lahko pomagamo z metodami razlage normativnih pravnih aktov (npr. ustave in zakonov), a se ob tem še kako zaveda, da »se morajo pravila o interpretaciji tudi interpretirati«^.58 Kdor ima to pravico, to je pravico do interpretacije, ima moč nad zakonom«⁵⁹ (ali kakšnim drugim aktom, ki je predmet razlage). Od razlagalca in sistema, v katerem deluje, je soodvisno, kako to moč razume in kako jo izvaja. Odgovor je v precejšnji meri odvisen tudi od tega, ali in v kolikšni meri so nosilci razlage strokovno avtonomni.

3. K razumevanju zakonov in drugih splošnih aktov je tehtno prispeval tudi Radbruch, ki razločuje med filološko in pravno razlago. Prva je premišljevanje o nečem predhodno premišljenem, druga pa je »domišljenje nečesa mišljenega«.⁶⁰ Za pravno razlago je bistveno, da izhaja iz jezikovne razlage, ki pa »jo kaj kmalu preseže«.⁶¹ Preseganje primerja z ladjo, ki jo pri izplutju »vodijo pristaniški piloti, nato pa na odprtem morju pod kapitanovim vodstvom sama poišče svojo smer«.⁶² To je tako imenovana objektivna teorija razlage. Za to teorijo »ni bistveno, ali vsaj ni izključno bistveno «, navaja Kaufmann, »kaj je zgodovinski zakonodajalec dejansko hotel, temveč kaj mora zakon oziroma namišljeni današnji zakonodajalec smiselno nameravati za to določeno situacijo hic et nunc«^.63 K temu naj bo dodano, da si volje zakonodajalca ni »mogoče zamišljati kot enkratnega procesa volje, ki je ustvaril zakon, temveč kot spreminjajočo se trajno voljo, ki nosi zakon«.⁶⁴ Ob tem je še kako nosilno, da »hermenevtika ni teorija argumentacije«, je pa vsekakor tista, ki argumentacijo zahteva^.65 Sodnik ali drug uporabnik zakona je neogibno tisti, ki mora z argumenti utemeljiti, kako izbira med več možnimi rešitvami in zakaj se je odločil za eno izmed izpeljav. Tisti, ki tako odloča, ravna odgovorno.

IV. Povezava med pravom in pravičnostjo

1. Hans Kelsen je napisal odlično knjižico Kaj je pravičnost?⁶⁶ Iz tega, kar je bilo o Kelsnu že povedano, je več kot očitno, da Kelsen na to vprašanje o povezavi med pravom in pravičnostjo ni odgovoril. Kelsnova sklepna misel je, da resnično ne ve in ne more reči, »kaj je pravičnost, kaj je absolutna pravičnost, ta lepi sen človeštva«. Kelsen odgovarja le na to, kaj je pravičnost za njega. To je »tista pravičnost, ki varuje rast znanosti ter z njo omogoča resnico in iskrenost. To je pravičnost svobode, pravičnost miru, pravičnost demokracije, pravičnost strpnosti.«⁶⁷

2. Na drugih mestih smo že videli, da je za Pitamica pravo tudi vrednotni pojav. V razpravi »Naravno pravo in narava prava« sta zanj temeljni prvini prava »red« in »človečno vedenje«.⁶⁸ »Preden iščemo druge vire«, utemeljuje, »moramo najprej popolnoma izčrpati najbližji vir, to je sam pojem prava.«⁶⁹ Pomembna novost je zlasti v tem, da je za Pitamica naravno pravo vsebovano že v pojmu (naravi) prava in »ga zato ni treba iskati v 'naravnem pravu', ki lebdi poleg pozitivnega prava ali nad njim«.⁷⁰

Pravna norma »neha biti pravo, kadar njena vsebina resno ogroža možnost bivanja in sožitja ljudi, ki so ji podrejeni«.⁷¹ Ne zadošča vsakršna nečlovečnost vsebine pravnih pravil (npr. hudi davki, ki so krivični), ampak mora iti za »očitno, jasno in težko nečlovečnost«⁷² (npr. za množično ubijanje nemočnih ljudi). Gre za »grobo motnjo« (npr. iztrebitev ljudi druge rase), ki tako intenzivno poseže v pravo, da je zanikana njegova narava.⁷³

Ulfrid Neumann prepričljivo ugotavlja, da se »Pitamic ne sklicuje na etična merila, ki so onkraj prava, temveč na prvine samega pojma prava«^.74 Ta način utemeljevanja se v določeni meri ujema z Radbruchom in njegovo formulo. Podobnosti med Radbruchom in Pitamicem so zlasti v tem, da gre pri obeh za utemeljevanje prek pojma prava in da oba podobno iščeta mejo, ki je konflikt med prvinami prava ne sme prekoračiti, če naj še gre za pravnost ravnanja. Rubikon je prekoračen, če je red »surovo nečlovečen«. V tem primeru je očitno, da imamo ustrezno vzporednico z Radbruchovo formulo neznosnosti.⁷⁵

3. Radbruchova teorija je most med naravnim pravom in pravnim pozitivizmom.⁷⁶ Z naravnim pravom jo povezuje težnja, da je pravo vsebinsko pravilno in da so človekove pravice (kot vsebinsko merilo pravnosti) vsaj naposled najvišja pravna vrednota, in s pravnim pozitivizmom spoznanje, da sta pozitivnost in pravna varnost neizogibni spremljevalki prava. Radbruch ni niti naravnopravnik, ker ne soglaša z večno in nespremenljivo pravno vrednoto, in ker tudi vsebinsko pravilno pravo ni absolutno, niti ni pravni pozitivist, ker dopušča možnost, da so zakoni »v tolikšni meri nepravični in splošno škodljivi, da jim moramo odreči veljavo, pa celo naravo prava«.⁷⁷ Most, o katerem je beseda, nemara najbolj zgoščeno izrisujejo besede, ki se glasijo: »K pojmu pravilnega prava sodi prav toliko, da je pozitivno, kot je naloga pozitivnega prava, da je vsebinsko pravilno.«⁷⁸

Merilo vsebinske pravilnosti prava se ne nanaša le na to, da se pravo ne sme sprevreči v svoje nasprotje, to je v nepravo.⁷⁹ Vprašanje pravilnega prava ima pomembno težo tudi v normalnih družbenih razmerah − tako na abstraktnourejevalni kot na konkretnouporabnostni ravni prava. V obeh primerih je potrebno, da v bistveno enakih primerih enako pravno odločamo in da izhajamo iz vrednot, ki so kot temeljne (človekove) pravice splošno sprejete. Pravnik, ki se vsega tega ne zaveda, ni in ne more biti dober pravnik. Pravnik, ki se tej drži odreče in je ne upošteva, si spodreže etične temelje, na katerih sloni tudi pravo.⁸⁰

¹ Pavčnik, M.: Teorija prava. Prispevek k razumevanju prava. 6. izdaja (s poglavjem Aleša Novaka). Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 566 in nasl., str. 570 in nasl. ter str. 604−607.

² Kelsen, H.: Čista teorija prava. Prevod: Amalija Maček Mergole. Pravna fakulteta, Cankarjeva založba, Ljubljana 2005, str. 19.

³ Prav tam, str. 61.

⁴ Pitamic, L.: Predpostavke ekonomije mišljenja v pravni znanosti. Prevod: Vera Lamut. V: Pitamic, L.: Na robovih čiste teorije prava/An den Grenzen der Reinen Rechtslehre. Uredil in uvodna študija: Marijan Pavčnik. SAZU, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2005, str. 36.

⁵ Prav tam, str. 49.

⁶ Prav tam, str. 49: »Če se izognemo mešanju miselnih metod, ki je tako kot na drugih področjih tudi tu povzročilo veliko zla, pri tem pa pustimo, da se obe usmeritvi, ki sta vendarle odvisni druga od druge, medsebojno podpirata, se lahko približamo tistemu cilju, za katerega si moramo prizadevati z vsemi sredstvi, poudarjam, z vsemi sredstvi: spoznanju.«

⁷ Točka 3 o Gustavu Radbruchu sledi temu, o čemer razpravljam v Teoriji prava, naved. delo, str. 604−605.

⁸ Radbruch, G.: Grundzüge der Rechtsphilosophie, Verlag von Quelle & Meyer, Leipzig 1914, str. 22 in 162. Navajam po ponatisu v GRG (Gustav Radbruch, Gesamtausgabe II). Glej tudi Rechtsphilosophie. 8. izd. K. F. Koehler Verlag, Stuttgart 1973, str. 96.

⁹ Radbruch, G., Grundzüge (1914), naved. delo, str. 91 in nasl., ter Rechtsphilosophie (1973), naved. delo, str. 119 in nasl.

¹⁰ Glej Radbruch, G.: Aphorismen zur Rechtsweisheit. Zbral in ur. Arthur Kaufmann. Vandenhoeck & Ruprecht, Göttingen 1963, str. 13 in nasl.

¹¹ Radbruch, G., Rechtsphilosophie (1973), naved. delo, str. 142 in nasl. Prim. tudi Radbruch, G., Grundzüge, naved. delo, str. 101 in nasl.

¹² Radbruch, G., Rechtsphilosophie (1973), naved. delo, str. 164–165.

¹³ Ta in naslednji odstavek se opirata na Teorijo prava, naved. delo, str. 567−568.

¹⁴ Kelsen, H.: General Theory of Law and State, Harvard University Printing Office, Cambridge, Massachusetts 1945, str. 115. O zasnovi in razvoju Kelsnovega temeljnega pravila glej Pitamic, L.: Frage der rechtlichen Grundnorm, v: Völkerrecht und rechtliches Weltbild. Festschrift für Alfred Verdroß. Wien 1960, str. 205–216 [glej tudi slovenski prevod (Vere Lamut) v Pitamic, L., Na robovih, naved. delo, str. 121–128], Paulson, S.: Die unterschiedlichen Formulierungen der »Grundnorm«, v: Festschrift für Werner Krawietz. Berlin 1993, str. 53−74, Walter, R.: Die Grundnorm im System der Reinen Rechtslehre, v: Festschrift für Werner Krawietz. Berlin 1993, str. 85–99, Novak, A.: Metamorfoze temeljne norme in Leonid Pitamic, Zbornik znanstvenih razprav, vol. 68, 2008, str. 203–232, in Pavčnik, M.: Vprašanje temeljne pravne norme. Pitamičevo pismo Hansu Kelsnu, Pravnik, št. 5-6, 2009, str. 217–235.

¹⁵ Kelsen, H., General Theory, naved. delo, str. 115–116. Prim. tudi Kelsen, H.: Reine Rechtslehre. 2. izd. Verlag Österreich, Wien 1960, str. 197 in 200−201.

¹⁶ O tem podrobno razpravljam v referatu Methodologische Klarheit oder gegenständliche Reinheit des Rechts?, Anmerkungen zur Diskussion Kelsen − Pitamic, Archiv für Rechts- und Sozialphilosophie, Beiheft 136, Franz Steiner Verlag, Stuttgart 2013, str. 105−129. Ta referat je izšel tudi v slovenskem jeziku in je dostopen v Pavčnik, M.: Čista teorija prava kot izziv/Reine Rechtslehre als Anregung. IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 19−52.

¹⁷ Glej Kelsen, H.: Allgemeine Theorie der Normen. Ur. Kurt Ringhofer in Robert Walter. Manzsche Verlags- und Universitätsbuchhandlung, Wien 1979, str. 114.

¹⁸ O tem podrobneje razpravljam v študiji Na robovih čiste teorije prava, v Pitamic, L., Na robovih, naved. delo, op. 66, str. 26.

¹⁹ Glej Kelsen, H., Čista, naved. delo, str. 37.

²⁰ Pitamic, L.: Čista pravna teorija in naravno pravo, Razprave pravnega razreda Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, št. 1, 1941, str. 188.

²¹ Pitamic, L.: Država. Ponatis knjige iz leta 1927. GV Založba, Ljubljana 2009, str. 203.

²² Pitamic, L.: Pravo in revolucija. Ponatis knjige iz leta 1920. Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 23.

²³ Prav tam, str. 6.

²⁴ Pitamic, L.: Naravno pravo in narava prava (1956). Prevod: Vera Lamut. V Pitamic, L., Na robovih, naved. delo, str. 115.

²⁵ Pitamic, L.: Vprašanje temeljne norme (1960). Prevod: Vera Lamut. V Pitamic, L., Na robovih, naved. delo, str. 127.

²⁶ Pitamic, L.: Naravno pravo, naved. delo, str. 115. Glej tudi Pitamic, L.: Vprašanje temeljne norme, naved. delo, str. 127: »Saj se tudi po pozitivnem pravu celo pravnomočna odločitev iz določenih utemeljenih razlogov zaradi grobih kršitev pozitivnega prava lahko izpodbija in razveljavi.«

²⁷ Radbruch, G.: Zakonsko nepravo in nadzakonsko pravo. V: Radbruch, G.: Filozofija prava. Prevod: Amalija Maček Mergole. Študijska izdaja. Pravna fakulteta, Cankarjeva založba, Ljubljana 2001, str. 277.

²⁸ Prav tam, str. 277.

²⁹ Glej na primer Kaufmann, A.: Die Radbruchsche Formel vom gesetzlichen Unrecht und vom übergesetzlichen Recht in der Diskussion um das im Namen von der DDR begangene Unrecht, Neue Juristische Wochenschrift, št. 2, 1995, str. 81 in nasl. Glej tudi slovenski prevod Primoža Longyke v Pravnik, št. 9-10, 1996, str. 513−524.

³⁰ Dreier, R.: Gustav Radbruchs Rechtsbegriff. V: M. Mahlmann (ur.): Gesellschaft und Gerechtigkeit. Festschrift für Hubert Rottleuthner. Nomos, Baden-Baden 2011, str. 42. Glej tudi Saliger, F.: Radbruchsche Formel und Rechtsstaat. C. F. Müller Juristischer Verlag, Heidelberg 1995, str. 5.

³¹ Radbruch, G., Zakonsko nepravo, naved. delo, str. 278.

³² Prav tam, str. 279.

³³ Prav tam, str. 279.

³⁴ Prav tam, str. 274.

³⁵ Prav tam, str. 279−280.

³⁶ Prav tam, str. 280.

³⁷ Prav tam, str. 281.

³⁸ Glej na primer BVerfGE 3, 225 (232 in nasl.); 6, 132 (198 in nasl.); 6, 389 (414 in nasl.); 23, 98 (106) in 54, 53 (67 in nasl.).

³⁹ BVerfGE 23, 98 in nasl., še posebej 106 in nasl.

⁴⁰ BVerfGE 95, 96 in nasl.

⁴¹ Glej Kaufmann, A., Die Radbruchsche Formel, naved. delo, str. 516 (slovenskega prevoda). Glej tudi Alexy, R.: Mauerschützen. Zum Verhältnis von Recht, Moral und Strafbarkeit. V: R. Alexy, H. J. Koch, L. Kuhlen in H. Rüßman: Elemente einer juristischen Begründungslehre, Nomos, Baden-Baden 1993, str. 486, ki izostreno utemeljuje: »Wenn aber alles zusammenkommt: ein ganzes und einziges Leben, das man führen soll, wie man nicht will, die Unmöglichkeit, sich mit Argumenten dagegen zu wehren, das Verbot, dem zu entfliehen, und der Todesschuß für den, der das nicht hinnimmt, dann kann an dem Urteil, daß extremes Unrecht geschah, als das Leben der zumeist jungen Menschen ausgelöscht wurde, die ihre Konzeption des guten und richtigen Lebens, ganz gleich wie immer diese aussah, selbst um den Preis ihres Todes realisieren wollten, kein Zweifel sein.«

⁴² Kaufmann, A., Die Radbruchsche Formel, naved. delo, str. 516 (slovenskega prevoda): »Kamen spotike je člen 27 II 1 Zakona o mejah NDR. Določba se glasi: 'Uporaba strelnega orožja je upravičena, kadar bi preprečila neposredno grozečo storitev ali nadaljevanje kaznivega dejanja, ki glede na okoliščine velja tudi za hudo kaznivo dejanje.' To je norma, na podlagi katere so smrtni streli ob berlinskem zidu veljali za upravičene in s tem za nekaznive.«

⁴³ Glej 3. tč. izreka: BVerfGE 95, 96. Glej tudi literaturo za in proti dopustnosti retroaktivnosti (za upravičljive razloge), ki jo navaja Kaufmann, A., Die Radbruchsche Formel, naved. delo, str. 518, op. 16 (slovenskega prevoda).

⁴⁴ Hassemer, W.: Juristische Hermeneutik, Archiv für Rechts- und Sozialphilosophie, št. 2, 1986, str. 203.

⁴⁵ Kelsen, H.: Čista, naved. delo, str. 15.

⁴⁶ Prav tam, str. 82.

⁴⁷ Glej Merkl, A.: Prologomena einer Theorie des rechtlichen Stufenbaues. V: Alfred Verdross (ur.): Gesellschaft, Staat und Recht. Untersuchungen zur Reinen Rechtslehre, Springer Verlag, Wien 1931, str. 252−308.

⁴⁸ Kelsen, H., Čista, naved. delo, str. 60 in nasl.

⁴⁹ Pitamic, L., Država, naved. delo, str. 14.

⁵⁰ Pitamic, L., Država, naved. delo, str. 175‒176. Prim. s Kušejevim razločevanjem med državno organizacijo v ožjem in širšem pomenu besede (Kušej, G.: Uvod v pravoznanstvo. 5. izd. Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 1976, str. 32‒33).

⁵¹ Pitamic, L., Država, naved. delo, str. 408, 444, ter Državno in meddržavno pravo pod vidikom enotnega sistema, Zbornik znanstvenih razprav, vol. 2, 1923, str. 123.

⁵² Pitamic, L., Država, naved. delo, str. 444‒445.

⁵³ Z vprašanji razlage se ukvarjajo zlasti naslednje Pitamičeve razprave: Pravo in revolucija, naved. delo; Zur Lehre von der richterlichen Funktion, v: Gesellschaft, Staat und Recht. Festschrift gewidmet Hans Kelsen zum 50. Geburtstage. Wien 1931, str. 295‒308; Some Aspects of the Problem of Interpretation, Reports of American Bar Association Journal, vol. 58, 1993, str. 255‒267, in Interpretation und Wortbedeutungswandel, Zeitschrift für öffentliches Recht , vol. 18, 1938, str. 429‒437. V tesni povezavi z razlago so tudi tiste Pitamičeve razprave, v katerih se ukvarja s pomenom jezika za pravo in v pravu. Glej te razprave: Organ, organizacija, organizem, Razprave pravnega razreda Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, vol. 3, 1945, str. 135‒150; Šah v pravnem izrazoslovju, Razprave razreda za filološke in literarne vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti, vol. 1, 1950, str. 173‒204; Einfluß des Schachspiels auf die Rechtsterminologie. Etymologie der Worte “Scheck” und “Exchequer”, Österreichische Zeitschrift für öffentliches Recht, 6 – N. F., št. 4-5, 1955, str. 501‒516; Bemerkungen zum Begriff “Autonomie”, Festschrift für Adolf J. Merkl zum 80. Geburtstag. München, Salzburg 1970, str. 301‒309, in Linguistik im Völkerrecht, Österreichische Zeitschrift für öffentliches Recht, 21 (1971), str. 305‒316.

⁵⁴ Pitamic, L., Pravo in revolucija, naved. delo, str. 16.

⁵⁵ Prav tam, str. 23.

⁵⁶ Prav tam, str. 14. Prim. tudi s stališčem, ki ga zapisuje v Državi, naved. delo, str. 17: »Kajti pravica obvezno tolmačiti najvišja pravila v državi, je včasih še odločilnejšega pomena nego ustavodavna oblast sama; to nam zlasti dokazuje pomen sodne oblasti v Zedinjenih severnoameriških državah. Če se navedena pravila spremené, se spremeni tudi državna oblika.«

⁵⁷ Pitamic, L., Pravo in revolucija, naved. delo, str. 23. Glej tudi tehtno razpravo Aleša Novaka: Idejne spodbude Pitamičevega otvoritvenega predavanja »Pravo in revolucija«, v: Pitamic, L.: Pravo in revolucija, naved. delo, str. 47−97.

⁵⁸ Pitamic, L.: Pravo in revolucija, naved. delo, str. 32

⁵⁹ Prav tam, str. 31.

⁶⁰ Radbruch, G., Filozofija prava, naved. delo, str. 147, in Neumann, U.: Rechtsphilosophie im Spiegel der Zeit. Beiträge zum Rechtsdenken Gustav Radbruchs (1878−1949). Herausgegeben und eingeleit von Stanley L. Paulson. Mohr Siebeck, Tübingen 2021, str. 135.

⁶¹ Radbruch, G., Filozofija prava, naved. delo, str. 147.

⁶² Prav tam, str. 147.

⁶³ Kaufmann, A.: Uvod v filozofijo prava. 2. izd. Prevod: Vera Lamut. Dodatek (Aleš,

⁶⁴ Radbruch, G., Filozofija prava, naved. delo, str. 147.

⁶⁵ Kaufmann, A., Uvod v filozofijo prava, naved. delo, str. 153.

⁶⁶ Kelsen, H.: Kaj je pravičnost?, Prevod: Vera Lamut. GV Založba, Ljubljana 2016

⁶⁷ Prav tam, str. 53. Navedeni odlomek je prevedel Marijan Pavčnik.

⁶⁸ Pitamic, L., Naravno pravo, naved. delo, str. 120.

⁶⁹ Prav tam, str. 120

⁷⁰ Prav tam, str. 120.

⁷¹ Prav tam, str. 115.

⁷² Pitamic, L.: Vprašanje temeljne pravne norme (1960). Prevod: Vera Lamut. V Pitamic, L., Na robovih, naved. delo, str. 127.

⁷³ Pitamic, L., Naravno pravo, naved. delo, str. 115. Glej tudi Pitamic, L., Vprašanje temeljne pravne norme, naved. delo, 127: »Saj se tudi po pozitivnem pravu celo pravnomočna odločitev iz določenih utemeljenih razlogov zaradi grobih kršitev pozitivnega prava lahko izpodbija in razveljavi.«

⁷⁴ Neumann, U.: Leonid Pitamic, An den Grenzen der Reinen Rechtslehre. Herausgeber und Einführungsstudie: Marijan Pavčnik. Ljubljana 2009 (Erstausgabe 2005), Archiv für Rechts- und Sozialphilosophie, št. 2, 2011, str. 281.

⁷⁵ Prav tam, str. 281.

⁷⁶ V slovenski pravni teoriji se je do podobnih spoznanj dokopal Leonid Pitamic. Radbruch je argumentiral prek pravičnosti, h kateri pravo teži, Pitamic pa je rešitev iskal v pojmu prava, ki mora biti tudi človečno. Radbruchova formula je bolj nadrobno razčlenjena kot Pitamičev pojem prava. Ne glede na to je tudi Pitamica mogoče razumeti tako, da je zavestno zanikanje enakosti nečlovečno in da neenakost, ki je neznosno nečloveška, nima narave prava. Glej Pavčnik, M.: Metodološka jasnost in (ali) predmetna čistost prava?, Ob Kelsnovih in Pitamičevih razpravljanjih in razhajanjih. V: Kaufmann, A., Uvod v filozofijo prava, naved. delo, str. 341 in nasl. Glej tudi Neumann, U.: Leonid Pitamic, An den Grenzen, naved. delo, str. 279−281.

⁷⁷ Radbruch, G., Zakonsko nepravo, naved. delo, str. 328.

⁷⁸ Radbruch, G., Grundzüge, naved. delo, str. 163, in Rechtsphilosophie (1973), naved. delo, str. 165.

⁷⁹ Glej razdelek II.3. te razprave

⁸⁰ Prim. Kant, I.: Die Metaphysik der Sitten, Reclam izdaja, Stuttgart 1997, str. 66−67 (229−231): »(Pravo je) skupek pogojev, ki na temelju splošnega zakona svobode lahko združi svobodno voljo enega s svobodno voljo drugega. (…) To, da si pravno ravnanje zasnujem kot maksimo, je zahteva, ki mi jo postavlja etika.« (Prevedel M. P.)