TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se v tej točki izreka zapisani znesek "99.968,92 EUR" nadomesti z zneskom "133.866,13 EUR", glede višjega zneska pa se revizija tožeče stranke zavrne.

II. V delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, se revizija tožene stranke zavrže.

III. V preostalem delu se revizija tožene stranke zavrne.

IV. Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v višini 13.454,49 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pravilnik, ki ga je toženec sprejel v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZASP, ni podzakonski akt. Toženec ni nosilec javnih pooblastil, da bi bil pristojen izdajati akte s splošno veljavnostjo.

S tem, ko je tožnik prvič stopil v kontakt s tožencem in mu prijavil svoje delo, se je med njima po zakonu vzpostavilo mandatno (skrbniško) razmerje. Tožnik ima torej vse pravice in obveznosti izrednega člana v skladu s Pravilnikom Združenja SAZAS o zaščiti avtorskih pravic in delitev avtorskih honorarjev, kolikor je ta v skladu z zakonom.

Toženčevi obrambni ugovori, češ da je treba pogodbe razlagati tako, da so bile pravice radiodifuznega oddajanja (kot del malih glasbenih pravic) prenesene neposredno na RTV organizacijo kot uporabnika, so ne le neutemeljeni, temveč tudi v nasprotju z bistvom toženčevega obstoja in njegovimi temeljnimi zakonskimi pooblastili. Glede na prisilne določbe ZASP, 12. člen Pravilnika in ugotovljeno dejstvo, da je tožnik svoja dela prijavljal tožencu, on neposredno z uporabnikom ne bi mogel veljavno skleniti pogodbe, s katero bi nanj prenesel pravico javnega predvajanja teh del.

Kolektivna organizacija pri svojem delovanju ne sme biti arbitrarna. To pa pomeni, da ima avtor v razmerju do nje enake pravice, ne glede na to, ali ona upravlja njegove pravice na podlagi pogodbe ali zakona.

ZASP zelo omejuje avtorja pri uveljavljanju malih pravic (glej drugi odstavek 147. člena ter drugi in tretji odstavek 156. člena ZASP). Če pa še ne bi imel neposrednega zahtevka na izplačilo njemu pripadajočega deleža avtorskih honorarjev, bi mu bile male pravice praktično odvzete v korist kolektivne organizacije. To bi bilo v nasprotju z ustavno garancijo lastnine (33. člen Ustave RS) in ustavnim varstvom avtorskih pravic (60. člen Ustave RS).

Pravice po ZASP ne morejo biti omejene glede na izbiro pravnoorganizacijske oblike kolektivne organizacije.

Avtorsko delo iz delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 101. člena ZASP je samo tisto, ki ga ustvari delavec pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ali po navodilih delodajalca. Zaradi načela, da mora biti avtor primerno udeležen na koristih iz svoje stvaritve, je treba ta člen razlagati ozko in nikakor ne v smislu, da bi delodajalcu pripadale kar pravice na vseh avtorskih delih, ki jih ustvari delavec.

Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da so vnaprej določena samo tista pravila, ki so bila sprejeta pred obdobjem uporabe del. Pri spreminjanju pravil po obračunskem obdobju, na katerega se delitev nanaša, gre za za nedovoljeno sprotno določanje delitvenih pravil, ki nasproti avtorju ne učinkuje.

Pomanjkljivost delitvenih pravil avtorju ne sme biti v škodo.