TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1429/2021-150 z dne 1. 7. 2022 spremeni tako, da se tožba zavrne.

Sodišče prve stopnje je opravilo glavno obravnavo, na kateri tožnika ni zaslišalo (prebralo je le njegove izpovedbe iz prejšnjih obravnav) niti ga ni pozvalo, da se glede novih okoliščin izjavi. Zato je izpadel ključni element, ki ga je bilo treba ugotoviti v obravnavani zadevi, in sicer, ali je navedena sprememba oblasti v Afganistanu upoštevna z vidika tožnika tako, da je zaradi nje nastal zanj nov položaj, v katerem so nastale okoliščine, ki utemeljujejo tveganje, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Prav ta odsotnost presoje je povzročila kontradiktornost ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, na katere se utemeljeno sklicuje pritožnica. V zvezi s tem je zato utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je Vrhovno sodišče v okviru pritožbene obravnave na podlagi zaslišanja pritožnika in s strani strank v pritožbenem postopku predlaganih dokazov opravilo navedeno ex nunc presojo tudi novo nastalih dejstev, ki so upoštevna za odločitev o tem, da se tožniku prizna subsidiarna zaščita.

Zgolj sprememba režima v Afganistanu ne pomeni, da bi bil tožnik izpostavljen tveganju, da utrpi resno škodo s strani talibanov, saj tako tveganje (ali utemeljen strah pred njim) v razmerju do talibanov tudi pred tem ni bilo nikoli dokazano. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega tudi pred Vrhovnim sodiščem, pa izhaja, da tožnik ni soočen z utemeljenim tveganjem, da bi v primeru vrnitve v Afganistan utrpel resno škodo, ki jo določata prva in druga alineja 28. člena ZMZ-1.