TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v II. točki izreka delno tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati še 28.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2012 do plačila, v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 2.269,20 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 767,13 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je tožniku pripisalo 50 % soprispevka za nastalo škodo, ker je kot delavec stal ob bagru, znotraj t. i. nevarnega območja (varno območje je bilo minimalno in se je nahajalo za bagrom), kjer se ne bi smel nahajati, ter se ni umaknil na varno, kot sta to storila njegova sodelavca. Toda tožena stranka ni trdila, da je tožnik sploh vedel, kaj je varno in kaj ne-varno delovno območje stroja. Tega (enega in drugega) je v tem sodnem postopku (in za nazaj) določil sodni izvedenec. Tožena stranka ni konkretno trdila, kako je potekal delovni proces in v katerih fazah tega procesa je bil tožnik lahko v bližini bagra (če je na žlico bagra privezoval mreže, je moral biti tam in celo v stiku z njim, zato zanj splošni napis na bagru „zadrževanje v delovnem območju stroja prepovedano“ ne more veljati) ter kdaj in kam bi se moral umakniti. Trdila ni niti, da bi se moral umakniti, npr. takrat, ko je bager žlico pričel dvigati. Seveda je povprečnemu človeku jasno, da od težkega, velikega in visečega tovora grozi nevarnost (in njemu/tretjemu velja tisto opozorilo, zapisano na bagru), vendar tožnik ni bil tretji, ki bi kar tako (pri)stopil k bagru in v ne-varno območje, temveč je moral biti tam, ker je za delodajalca in po njegovih navodilih opravljal delo. Da bi on navodila in varnostne ukrepe kakor koli kršil, pa tožena stranka ni navedla. Celo več, izrecno je zapisala, da tožnik ni bil poučen, kako se delo varno opravlja, kar ob hkratnem navodilu, naj to delo opravlja, odgovornost za nezgodo v celoti prevali na delodajalca.

Namen invalidnine je z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne, tj. nepremoženjske sfere zaradi telesne okvare, pri nadomestilu za invalidnost pa gre za kritje materialne škode, ko je zavarovanec kot invalid III. kategorije prijavljen na zavodu za zaposlovanje in nima drugih dogodkov, zato se ne všteva v odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Pritožnik neutemeljeno vztraja pri višini 5,00 EUR na uro za tujo pomoč in postrežbo, saj sodna praksa tovrstno pomoč vrednoti po urni postavki 4,00 EUR ali manj.