TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Novo pogojno obsodbo po 4. odst. 49. čl. KZ je mogoče izreči
najkasneje v enem letu, odkar je potekla preizkusna doba.

S sodbo Občinskega sodišča z dne 23.6.1978 je bila obdolžencu za
kaznivi dejanji tatvine po 1. odst. 165. čl. KZS iz ogrožanja z
nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 144. čl. KZ izrečena
enotna kazen 3 mesece in 15 dni zapora, katere izvršitev mu je bila
po 48. čl. KZ pogojno odložena za dve leti. S sodbo temeljnega
sodišča z dne 5.6.1980 je bila za kaznivo dejanje velike tatvine po
1. tč. 1. odst. 230. čl. KZ najprej obsojen na 6 mesecev zapora in
3000 din denarne kazni, pri čemer mu je bila izvršitev izrečene
zaporne kazni pogojno odložena za tri leta, nato pa mu je bila z
upoštevanjem prejšnje pogojne obsodbe po 2. odst. 49a čl., 4. odst.
49. in 2. tč. 1. odst. 46. čl. KZ izrečena enotna kazen 9 mesecev
zapora in 3000 dinn denarne kazni, pri čemer je bila izvršitev enotne
kazni zapora pogojno odložena za tri leta.
Ob reševanju pritožbe obdolženčevega zagovornika je višje sodišče po
uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je
odpravilo izrek o enotni pogojni kazni in sta tako ostali v veljavi
obe posamični pogojni obsodbi, prejšnja z dne 23.6.1978 ter nova z
dne 5.6.1980. Po mnenju pritožbenega sodišča so namreč v času izreka
te enotne kazni sicer še obstajali pogoji za njen izrek, med
pritožbenim postopkom pa je potekel zakonski rok, v katerem bi bilo
moč takšno enotno kazen še izreči. Odločanje o prejšnji pogojni
obsodbi, tako pri preklicu po 3. odst. 49. čl. KZ kot pri upoštevanju
po 4. odst. 49. čl. KZ, je mogoče le v roku, za katerega je bila
odložitev kazni odložena. Ta rok pa se računa od pravnomočnosti
sodbe. Prvotna pogojna obsodba je postala pravnomočna dne 29.7.1978
in je tako dveletna preizkusna doba tedanje kazni 3 mesece in 15 dni
zapora pretekla dne 29.7.1980. V času pritožbenega odločanja (dne
25.12.1980) je torej ta rok že potekel in zato omenjene kazni ni bilo
več mogoče upoštevati pri sojenju za novo kaznivo dejanje.
Občna seja VSS se ni strinjala s stališčem Višjega sodišča iz tehle
razlogov:
Nelogično bi bilo, da bi se lahko obdolžencu po 1. odst. 49c čl. KZ
(sedaj 1. odst. 57. čl. KZJ) preklicala pogojna obsodba tako, da bi
se mu izrekla efektivna kazen še v enem letu po preteku preizkusne
dobe, da pa to ne bi bilo mogoče pri izreku milejše sankcije, če
namreč sodišče obdolžencu prekliče prejšnjo pogojno obsodbo le tako,
da mu ob pogojni obsodbi za novo kaznivo dejanje, izreče enotno
pogojno kazen tako za prej storjeno, kakor tudi za novo kaznivo
dejanje. Pojem 'preklic pogojne obsodbe' je treba zato tolmačiti
širše kot je to storilo višje sodišče in mora zajeti vse možnosti, ki
nastanejo, ko pogojno obsojeni v preizkusni dobi stori novo kaznivo
dejanje, torej tako obvezen preklic po 1. odst. 49. čl. KZ (sedaj 1.
odst. 54. čl. KZJ), kot vse oblike fakultativnega prreklica po 2. in
4. odst. 49. čl. KKZ (sedaj 2. in 4. odst. 54. čl. KZJ): izrek
efektivne enotne kazni za prejšnje in novo kaznivo dejanje, izrek
efektivne kazni samo za novo kaznivo dejanje ter končno tudi izrek
enotne pogojne kazni. Da je treba pojem 'preklic pogojne obsodbe'
tolmačiti tako, izhaja tudi iz besedila 49, 49a, b in c čl. KZ (sedaj
54-57 čl. KZJ), kjer se vse opisane situacije obravnavajo pod
skupnnim naslovom 'preklic pogojne obsodbe'.