TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Našega državljana, ki dela na tujem in ima tam stalno prebivališče,
ni mogoče šteti za tujca po določbi 56. člena Zakona o temeljih
sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št.
24/76), zaradi česar njegovega odškodninskega zahtevka za povračilo
škode na njegovem, v tujini registriranem vozilu, ni mogoče
obravnavati s stališča določil o vzajemnosti.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika,
da mu mora tožena zavarovalnica plačati znesek 3.294 DM s
pripadajočimi zamudnimi obrestmi po 7,5% obrestni meri. Zavrnilo je
tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo protidinarske vrednosti
istega zneska.
Pritožbi tožnika je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo prvega
sodišča spremenilo tako, da je primarnemu tožbenemu zahtevku ugodilo.
V razlogih svoje sodbe je pritožbeno sodišče navedlo:
Dejansko stanje, kot ga je v predmetni pravdni zadevi ugotovilo
sodišče prve stopnje, med pravdnima strankama ni sporno. Tožnikov
osebni avtomobil, registriran v ZR Nemčiji, je bil poškodovan na
Vrhniki v prometni nezgodi dne 18.3.1978. Škodo je povzročil voznik
avtomobila z našo registracijo, temu vozilu pa je dva dni pred
prometno nezgodo poteklo obvezno zavarovanje. Tožnik je državljan
SFRJ z zdaj stalnim bivališčem v ZR Nemčiji.
Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine od tožene zavarovalne skupnosti
glede na določilo člena 55 Zakona o temeljih sistema premoženjskega
in osebnega zavarovanja (v naprej ZTSPOZ - Ur.l. SFRJ, št. 24/76). Za
škodo, ki jo je povzročilo nezavarovano motorno vozilo, odgovarja
namreč tožena stranka, ker je njen sedež v republiki, kjer je škoda
nastala.
Sodišče prve stopnje je že drugič zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker
smatra glede na določilo člena 56 ZTSPOZ, da je treba tožnika
obravnavati kot tujca. Svoje vozilo je imel zavarovano pri tuji
zavarovalnici ter tako ni ničesar prispeval k formiranju našega
zavarovalnega fonda. Upoštevalo je nadalje določilo člena 18 ZTSPOZ,
da se namreč premoženje in osebe v SFRJ zavarujejo pri naših
zavarovalnih skupnostih. Člen 56 določa popolno vzajemnost za tujce.
Ker po nemškem zakonu o obveznem zavarovanju škoda na vozilu ni
krita, če jo povzroči nezavarovano vozilo, tožniku takšne škode po
mnenju sodišča prve stopnje tudi pri nas ni mogoče priznati.
Člen 56 ZTSPOZ se glasi: 'Tujec, ki mu je bila na ozemlju SFRJ
povzročena škoda z neznanim motornim vozilom, ali z motornim vozilom,
katerega uporabnik oz. lastnik ob nezgodi ni bil zavarovan proti
odgovornosti, ima pravico do odškodnine, če imajo po zakonu države,
katere državljan je, tudi državljani SFRJ v takšnih primerih do nje
pravico in sicer do tolikšne odškodnine, kolikršna je določena v
omenjenem zakonu, vendar ne večje, kot je določeno v členu 55 tega
zakona". Glede na dovolj jasno besedilo tega zakonskega določila
smatra pritožbeno sodišče, da tožnika ni mogoče šteti za tujca. Tujec
je po tem besedilu tisti, ki ni naš državljan. Da pa je tožnik
državljan SFRJ, je ugotovljeno po spisovnih podatkih in je med
pravdnima strankama tudi nesporno. Glede na to je ugotavljanje
obstoja recipročnosti po zakonih ZR Nemčije, kjer ima tožnik stalno
bivališče, brez pomena. Takšno stališče pa podpira tudi pravna
teorija, kot na primer članek dr. Ivana Romštajna 'O nekaterih
pravnih težavah razlaganja izraza 'tujec' iz 56. člena ZTSPOZ' v
reviji Pravnik št. 1-2/85, in članek Vladimirja Todorovića 'Naknada
štete, pričinjene nepoznatim ili neosiguranim motornim vozilom
strancima u SFRJ i u nekim drugim državama', objavljen v reviji
Privreda i pravo št. 2/82. Tožnik zato utemeljeno zahteva povrnitev
škode, ki mu je nastala na motornem vozilu.
Ugoditi je bilo treba že primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče
stranke, ki se glasi na plačilo odškodnine v nemških markah. Takšna
odločitev je v skladu z dopločilom člena 395 Zakona o obligacijskih
razmerjih. Ta obveznost namreč ni v nasprotju s posebnim zveznim
zakonom, kar je v danem primeru Zakon o deviznem poslovanju (Ur.l.
SFRJ, št. 66/85). Tožena zavarovalna skupnost je v skladu z določilom
člena 136 citiranega zakona dolžna izplačati odškodnino tujim osebam
v devizah. Vprašanje, ali je tožnika šteti za tujo osebo v smislu
cit. določila, je urejeno v členu 17 Zakona o deviznem poslovanju (v
naprej: ZDP). Po tem določilu so z domačo osebo mišljene poleg tam
naštetih pravnih oseb tudi fizične osebe s stalnim prebivališčem v
Jugoslaviji. S tujimi osebami so po tem zakonu mišljene vse druge
pravne in fizične osebe.
Ker tožnik nima stalnega prebivališča v Jugoslaviji, je torej tuja
oseba. Odškodnino mu je zato tožena stranka dolžna izplačati v
devizah. Pri tem je že sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da
višina škode med pravdnima strankama ni sporna.