TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 466,65 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zmotno je stališče pritožbe, da tožnik do vtoževanih zneskov ni upravičen že zato, ker je podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Iz tega sporazuma sicer izhaja, "da delavec (tožnik) s podpisom tega sporazuma izjavlja, da s plačilom plače za mesec maj 2014 nima do delodajalca (pravnega prednika tožene stranke) nobene terjatve več" ter da delodajalec "potrjuje, da so z izpolnitvijo določb tega sporazuma poravnane vse njune medsebojne obveznosti''. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev, da sta se tožnik in direktor pred prenehanjem delovnega razmerja dogovarjala glede plačila iz naslova opravljenih nadur, da je direktor tožniku obljubil, da bosta to uredila oziroma "poračunala", da je tožnik (ki je bil takrat mlad in neizkušen) verjel besedi direktorja, da bo prejel, kar mu pripada in da je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja pripravljen enostransko s strani tožene stranke, pravilno zaključilo, da se tožnik s podpisom sporazuma ni odpovedal plačilu za opravljeno nadurno delo, predvsem ob upoštevanju dejstva, da iz sporazuma izrecno ne izhaja, da se sporna določba glede poravnanih medsebojnih obveznosti nanaša na plačilo nadur. Posledično ni mogoče šteti, da je tožnik s podpisom sporazuma potrdil prejem plačila iz tega naslova.

V skladu z ustaljenim stališčem iz sodne prakse izrecna (pisna) odreditev nadur ni pogoj za priznanje nadurnega dela, temveč v zvezi s tem zadostuje že védenje delodajalca, da mora delavec zaradi zahtevane naloge delo opravljati preko polnega delovnega časa.