TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zakon o socialnem vključevanju invalidov (Uradni list RS, št. 30/18) je v neskladju z Ustavo.   Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka te odločbe se osnovno preživljanje oseb z invalidnostjo po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 16/04), če njihove potrebe presegajo višino nadomestila za invalidnost ter pravice do dodatka za pomoč in postrežbo iz 5. in 6. člena Zakona o socialnem vključevanju invalidov.

Iz posebnega varstva oseb z invalidnostjo (52. člen Ustave) izhaja zahteva, da mora država tej skupini oseb zagotoviti dostojno življenjsko raven in s tem možnost samostojnega življenja, pri čemer morajo socialni transferji, ki v prvi vrsti zagotavljajo možnost samostojnega življenja, kriti stroške, povezane z invalidnostjo.     Ureditev Zakona o socialnem vključevanju invalidov, ki pri določitvi višine, enega izmed socialnih transferjev odkazuje na Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki obravnavano skupino invalidov razdeli na dve skupini, ne upošteva posebnih potreb te skupine oseb z invalidnostjo in je zato v neskladju z Ustavo.    Ker je zakonodajalec družinsko solidarnost v celoti zamenjal z družbeno, bi moral zagotoviti, da se položaj oseb z invalidnostjo ne bi poslabšal. Ker tega za določene osebe, zlasti tiste, ki imajo zelo velike potrebe zaradi svoje invalidnosti, ni zagotovil, je Zakon o socialnem vključevanju invalidov v neskladju z Ustavo.