TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog za plačilo nadomestil plače za obdobje od 1.4.1998 do 10.8.1998 v skupnem znesku 284.328,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti izvršilnega naslova dalje do plačila. Proti sklepu se je pritožil upnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je poglaviten namen določbe 233.člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v tem, da delodajalca prisili, da delavca čimprej pozove nazaj na delo. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je upnik s sodbo delovnega sodišča z dne 14.11.1996 dosegel, da ga je dolžnik dolžan razporediti na delovno mesto, ustrezno njegovi strokovni izobrazbi, delovni zmožnosti in znanju. Takemu delovnemu mestu pa mora biti primerna tudi plača delavca. Upnik je do svojega predloga za plačilo nadomestila plače prišel na podlagi objektivne primerjave plače, kakršna je bila v kritičnih mesecih izplačevana delavcem, ki so delali na primerljivih delovnih mestih kot upnik pred prenehanjem delovnega razmerja. Edino taka višina pa je primerna, saj vse do danes z nobeno pravnomočno sodbo ni bila ugotovljena višina plače, karšna pripada upniku. O slednjem še vedno poteka delovni spor. Prav tako pa ob vložitvi predloga še ni bilo ugotovljeno, da upnik ob vrnitvi na delo ne bi bil zmožen več delati na delovnem mestu voznika tovornjaka. Nedvomno mu torej pripada plača za delovno mesto voznika tovornjaka, ki jo je bilo mogoče ugotoviti le s primejavo, kajti dolžnik kot dajalec podatkov o višini plače že po svojem položaju v konkretnem postopku ne more biti verodostojen. Glede na navedeno predlaga ugotovitev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se njegovemu predlogu v celoti ugodi. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno opredeli materialnopravno podlago za uveljavljanje upnikovega predloga. Namen določbe 233.člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ) je res tudi v prisilitvi delodajalca, ki ga pravnomočna odločba zavezuje, da delavca pozove nazaj na delo, da to stori čimprej, kot navaja pritožba. Smisel predmetne določbe pa je tudi ta, da lahko delavec na enostavnejši, hitrejši način pride do plačila nadomestila plače za čas od pravnomočno ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dejanske vrnitve nazaj na delo. Delavcu namreč ni treba zahtevati nadomestila plače, ki bi mu pripadala, če bi delal, v postopku pred pristojnim sodiščem, temveč lahko to stori kar direktno v izvršbi. V danem primeru pa upnik plačilo nadomestila plače oziroma natančneje razliko med nepravnomočno dosojenim, a že izplačanim nadomestilom in nadomestilom v višini 120.000,00 SIT mesečno za čas od 1.4.1998 do 10.8.1998 (kolikor upnik smatra, da je prava višina nadomestila) zahteva tako pred izvršilnim sodiščem kakor tudi pred pristojnim (delovnim) sodiščem. To pa kaže na obstoj litispendence, ki pa po določbi 3.odstavka 189.člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), ki se v Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Ker delavec že pred pristojnim delovnim sodiščem toži delodajalca na plačilo nadomestila plače za čas od pravnomočne odločbe, s katero je bilo delodajalcu naloženo, da delavca pozove nazaj na delo, do vrnitve nazaj na delo, obenem pa enako na podlagi 233.člena ZIZ zahteva tudi v kasneje začeti izvršbi, je treba njegov predlog po 233.členu ZIZ zaradi obstoja litispendence zavreči.