TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v I. točki izreka delno spremeni, tako da sodba v tem delu spremenjena glasi:

″I. Prodajna pogodba z dne 9. 3. 2004, sklenjena med Občino ... in S. L., je delno nična in sicer v delu, ki se nanaša na prodajo oziroma nakup parc. št. 572/83 k.o ... v delu, ki je nastal iz prvotne parc. št. 572/1 k.o. ... (sedaj k.o. ...), v izmeri 452 m2.″,

- v izpodbijanih II., III. in V. točki pa razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem ter nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodna praksa se je že izrekla, da določba 88. člena ZDen ne dopušča razlage, da je ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nadaljnji posli pa ne bi bili več nični. Zakon prepoveduje vsako nadaljnje razpolaganje s takim premoženjem, saj so le tako lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev.

Dobrovernost je v teh primerih izključena oziroma se nanjo ni moč sklicevati. S prepovedjo razpolaganja iz 88. člena ZDen je bilo premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa. Izvzetje stvari iz pravnega prometa torej v klasičnih stvarnopravnih razmerjih pomeni, da lastninske pravice na stvari ni mogoče veljavno prenesti na drugega. Prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen je absolutna, zato velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih.

Odločanje o morebitnem obstoju ovir za vračanje nepremičnin v naravi je v pristojnosti upravnega organa pred katerim teče denacionalizacijski postopek in upoštevajoč načelo prirejenosti postopka sodišče o tem ne more odločati kot o predhodnem vprašanju.

Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je ob dejanski ugotovitvi, da tožnikov denacionalizacijski zahtevek za vrnitev v naravi obsega le del nepremičnine v obsegu 452 m2, ne pa tudi v preostalem delu, t.j. v obsegu 402 m2, zaključilo, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo toženi stranki sklenili 9. 3. 2004, delno nična v obsegu 452/860-tin.

S takšno odločitvijo je zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 18. člena SPZ, saj je bil denacionalizacijskemu upravičencu podržavljen prostorsko odmerjen del zemeljske površine prvotne parcele št. 572/1 k.o. ... (sedaj k.o. ...) v izmeri 452 m2, ki sedaj predstavlja del ozemlja današnje parc. št. 572/83 k.o. ... in da je to povsem nekaj drugega kot solastniški delež na omenjeni nepremičnini, ki ga je s svojo odločitvijo dejansko brez pravne podlage ustvarilo sodišče prve stopnje.