TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I., II. in III. točki izreka spremeni tako, da se primarni tožbeni zahtevek in podredni tožbeni zahtevek prve tožnice zavrne in v IV. in V. točki izreka tako, da se primarni tožbeni zahtevek in prvi ter drugi podredni tožbeni zahtevek druge tožnice zavrne ter v stroškovni odločitvi (VI. točka izreka) tako, da je sta prva in druga tožnica dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene stroške postopka v znesku 453,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožnici sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa morata v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 220,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, s katero je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev prve tožnice.

Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da prva tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.