TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 UVOD

Visoka šola za računovodstvo in finance je v sodelovanju s partnerskimi institucijami RRiF, VUM in IDOP tri leta razvijala novo e-učno prakso, poimenovano Simulacija trajnostnega mednarodnega poslovanja (SOS IB, ang. Simulations of Sustainable International Business). V okviru projekta smo razvili digitalno orodje oziroma platformo, ki omogoča virtualno mednarodno sodelovanje predavateljev pri razvoju inovativnih pedagoških vsebin in mednarodno sodelovanje študentov pri usvajanju znanj preko učnih simulacij trajnostnega mednarodnega poslovanja.

Študenti s sodelovanjem v simulacijah pridobivajo izkušnje in se učijo samostojnega, timskega in interdisciplinarnega dela. Rešujejo simulirane primere mednarodnega poslovanja in pri tem zavzemajo različne vloge (npr. računovodja, finančnik, pravnica, tržnik, manager za trajnostni razvoj, direktorica) in medsebojno sodelujejo. Poleg tega simulacije omogočajo tudi virtualno izmenjavo študentov, kadar v simulaciji sodelujejo študenti visokošolskih institucij iz različnih držav.

Projekt je okrepil procese internacionalizacije vključenih institucij, dvignil digitalne kompetence sodelujočih učiteljev in študentov, vzpodbudil uporabo inovativnih pedagoških pristopov v izobraževalnih procesih, pripomogel k digitalni preobrazbi sodelujočih institucij in povečal zavedanje o trajnostnih vidikih poslovanja.

Namen prispevka je pokazati namen, cilje in rezultate projekta tudi v luči sprememb, ki so se pojavile v izobraževalnih praksah povsod po svetu, na te spremembe pa je nedvomno vplivala tudi epidemija Covid-19. V prispevku najprej predstavljamo izsledke iz literature, povezane z digitalizacijo v izobraževanju, digitalno pedagogiko in inovativno pedagogiko, znotraj le-te pa tudi vlogo simulacij v izobraževanju. V drugem delu predstavljamo projekt razvoja nove e-učne prakse SOS IB, in sicer smo predstavili cilje projekta, rezultate projekta, odzive udeležencev in vpliv projekta na internacionalizacijo vključenih partnerskih institucij.

2 VPLIV DIGITALIZACIJE NA SPREMEMBE V IZBORAŽEVANJU

Slovenija je v procesu digitalne preobrazbe v zadnjih letih nazadovala v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Po podatkih Poročila digitalnega desetletja za leto 2024, ki ga je objavila Evropska komisija, je Slovenija padla pod povprečje EU na več ključnih področjih digitalizacije. V splošnem je Slovenija v zadnjih dveh letih nazadovala na področju digitalizacije in je po ocenah padla na 17. mesto med državami članicami EU. („Poročilo digitalnega desetletja za leto 2024: Slovenija mora pohitriti digitalno preobrazbo“, 2024).

Izobraževalni programi, ki jih danes ponujajo pri nas izobraževalne organizacije in drugi ponudniki izobraževanj, v glavnem še niso oblikovani tako, da bi omogočali učečim se pridobivanje zmožnosti, ki so potrebne v odprti, hitro se spreminjajoči in digitalizirani družbi. Izobraževanje še vedno pretežno usmerja izobraževalna paradigma, ki v središče izobraževanja postavlja učitelja, ki ‚svoje‘ znanje prenaša na ‚svoje učence‘ oziroma ‚slušatelje‘ (Bregar idr., 2020).

2.1 Digitalna orodja v izobraževanju

Z razvojem e-izobraževanja v zadnjih dvajsetih letih smo se naučili uporabljati različna digitalna učna orodja, ki tehnološko podpirajo razvoj in izpeljavo programov e-izobraževanja, od najpreprostejših do kompleksnih sistemov, podprtih z velikimi bazami podatkov. Posamezna orodja so lahko specializirana in se uporabljajo le za posamične naloge (za pripravo vsebin, ocenjevanje ipd.), ki pridejo v poštev pri e-izobraževanju, ali pa gre za integralne sisteme z možnostjo izvedbe večjega števila raznovrstnih nalog. Z digitalnimi orodji za izobraževanje razumemo LMS (angl. learning management system) in avtorska orodja (angl. authoring tools). LMS so digitalna orodja, ki omogočajo pripravo in predstavitev spletnega gradiva, različne sisteme komuniciranja, testiranje, ocenjevanje znanja udeležencev, spremljanje udeležencev v učnem procesu in njihovega napredka ter menedžment programa e-izobraževanja, vse v enem paketu v nekih standardnih formatih (Bregar idr., 2020), npr. Moodle, Blackboard, Canvas idr..

V zadnjih desetletjih so se zahteve, postavljene izobraževalnim sistemom, spremenile. Delavci na trgu dela potrebujejo določene kompetence, kot so tehnične, metodološke, socialne in osebne kompetence. Cilj sodobnega izobraževanja je ustvariti novo izobraževalno paradigmo, ki bo prihodnjo delovno silo pripravila na nove izzive. To spremembo spremlja uvedba novih didaktičnih konceptov, kot je kombinirano učenje (ang. blended learning), ki združuje prednosti klasičnega in spletnega učenja ter vključuje uporabo digitalnih učnih orodij, ki lahko pomagajo pri razvoju želenih kompetenc. Pandemija je povzročila velik in hiter porast uporabe digitalnih orodij v izobraževanju, kar je zahtevalo razvoj smernic za njihovo uporabo (Dancsa idr., 2023). Dancsa idr. (2023) v svojem delu predstavljajo digitalna orodja, ki so bila vključena v izobraževanje in zahtevajo razvoj digitalnih kompetenc tako pri študentih kot pri učiteljih. Med različna digitalna orodja spadajo: že zgoraj omenjeni sistemi za upravljanje učenja (LMS), orodja za videokonference, orodja za digitalno ocenjevanje izpitov, sistemi za izmenjavo podatkov in shranjevanje v oblaku, orodja za sodelovanje pri dokumentih, orodja za učenje na podlagi iger, digitalne knjižnice, virtualni in oddaljeni laboratoriji, digitalne table ter digitalni zapiski.

Epidemija COVID-19 je pripomogla k večji priljubljenosti in uporabnosti spletnih digitalnih orodij v izobraževalnem procesu. Globalizacija izobraževanja je digitalne tehnologije spremenila v nujnost. Uporaba računalnikov in drugih naprav v kombinaciji z digitalnimi orodji omogoča študentom, da prevzamejo bolj aktivno vlogo in postanejo osrednji del učnega procesa. Učitelj ima pri tem vodilno vlogo, saj lahko preverja učinkovitost učenja. Zaradi številnih digitalnih virov lahko študenti prenesejo informacije, ki jih potrebujejo, ali naložijo lastno vsebino (Dancsa idr., 2023).

Zahvaljujoč tehnologiji in njenemu razvoju imamo danes orodja in tehnike, ki omogočajo inovativno izobraževanje ter naredijo poučevanje in učenje bolj zanimivo.

2.2 Razvoj in pomen digitalne pedagogike

Obstajajo različna mnenja o tem, kako je definiran pojem digitalne pedagogike. Tan (Tan idr., 2024) uporablja izraz digitalna pedagogika v pomenu »pedagoška uporaba digitalnih tehnologij« (Väätäjä & Ruokamo, 2021, v (Tan idr., 2024)) oziroma »preučevanje načinov poučevanja z uporabo digitalnih tehnologij« (Howell & McMaster, 2022, v (Tan idr., 2024)). Cilj digitalne pedagogike je doseči učinkovito poučevanje z ustreznim izkoriščanjem možnosti, ki jih ponujajo digitalne tehnologije (W. H. L. Tan & Subramaniam, 2009 v (Tan idr., 2024)).

Digitalna pedagogika je danes nepogrešljiva, saj se celoten svet usmerja v digitalizacijo na vseh področjih. Tehnologija je močno vplivala na učenje in povzročila razvoj digitalne pedagogike, ki je postala ključni del sodobnega sveta (Nanjundaswamy idr., 2021).

Transformacija v izobraževanju prek razvoja IKT je izjemna in nadaljuje revolucionarno podporo interneta ter uporabe omrežno povezanih naprav. Skladno s tem so se pojavili edinstveni učni in izobraževalni modeli, ki uvajajo nove situacije in scenarije za oblikovanje različnih stopenj izobraževanja. Sodobni modeli za virtualno usposabljanje vključujejo platformo Masovni odprti spletni tečaji (MOOCs), ki uporablja IKT za e-gradiva, e-knjige, videe in e-transkripte, kar olajšuje učenje. Te metode so se izkazale za koristne zaradi svoje prilagodljivosti in možnosti oddaljene uporabe kadarkoli ter povečujejo možnosti za vseprisotno učenje brez omejitev glede kraja in časa (Nanjundaswamy idr., 2021).

Inovativni napredki v izobraževalni tehnologiji so tako študentom kot predavateljem omogočili dostop do številnih novih orodij in platform. Veliko komercialno razvitih rešitev in orodij pomaga uporabnikom pri organizaciji, obdelavi, vizualizaciji in digitalnem komuniciranju informacij. Poleg tega akademske in raziskovalne institucije vse pogosteje razvijajo nova orodja in platforme posebej za pedagoško uporabo. Čeprav digitalna orodja in platforme odpirajo nove priložnosti v pedagogiki, predstavljajo tudi nov izziv: vse pogostejšo uporabo novih in premalo preizkušenih digitalnih orodij v učnem procesu. Mnoga od teh orodij imajo tehnološke funkcije z jasnim potencialom za izobraževalno uporabo, vendar se bo le malo med njimi izkazalo kot prelomne inovacije v poučevanju ali dolgoročno utrdilo kot nepogrešljiva učna orodja (Say Chan & Green, 2014).

Pregled literature, ki sta ga opravila Väätäjä in Ruokamo (2021) (Tan idr., 2024), lepo povzema raziskave o digitalni pedagogiki v zadnjih desetletjih. Avtorja ugotavljata, da so raziskovalci digitalno pedagogiko preučevali v treh medsebojno povezanih dimenzijah (Tan idr., 2024):

• Prva dimenzija je pedagoška usmerjenost učiteljev, ki je običajno povezana s konstruktivističnimi ali na študenta usmerjenimi pedagoškimi pristopi.
• Druga dimenzija zajema učne prakse, pri čemer se osredotoča predvsem na angažiranost študentov, problemsko naravnane pristope ali pristope ustvarjanja znanja.
• Tretja dimenzija pa se nanaša na digitalne kompetence učiteljev, vključno z njihovim znanjem, spretnostmi in odnosom do uporabe digitalne pedagogike ter samozavestjo pri uvajanju izobraževalne tehnologije.

Te tri dimenzije so medsebojno povezane in vplivajo na sprejemanje ter izvajanje digitalnih pedagoških pristopov.

Trenutno digitalna pedagogika vse bolj krepi odnos med učiteljem in študentom. Ugotovljeno je, da je prijazna do učiteljev in osredotočena na študente, kar prinaša številne koristi za učne skupnosti (Nanjundaswamy idr., 2021):

• Učna kultura se je močno povečala z uporabo spletnih platform in orodij IKT. Orodja IKT so bolj priročna, cenovno dostopna in široko uporabna.
• Inovativnost in ustvarjalnost sta se med študenti okrepili, kar spodbuja kreativnost ter zanimanje za raziskovanje novih idej, znanja in veščin. Mobilno učenje je mogoče omogočiti z ustvarjalnimi učnimi strategijami in akademsko podporo, ki spodbujajo inovacije, usmerjene v študente.
• Vključevanje študentov in opolnomočenje z dostopnimi viri prek digitalnih platform lahko koristi interakciji, prispevanju, reorganizaciji, deljenju ter ponovni uporabi informacij in virov.
• Z odprtimi izobraževalnimi viri (OER) je mogoče kolektivno deliti informacije, vire in znanje. Digitalna pedagogika zagotavlja dostop do geografsko oddaljenih strokovnjakov, vključuje multidisciplinarni pristop in izmenjavo znanja.

2.3 Digitalna pedagogika kot priložnost za internacionalizacijo visokošolskih institucij

Digitalna pedagogika je tesno povezana tudi z virtualnimi izmenjavami (VE) (ang. Virtuale Exchange), ki si jih ne moremo zamisliti brez razvitih digitalnih orodij ter primerno razvitih digitalnih kompetenc učiteljev in študentov. Virtualne izmenjave so ena od možnosti za večjo internacionalizacijo visokošolskih institucij, še posebej tistih, ki izvajajo študij za študente, ki so zaposleni, imajo družine in si skoraj ne morejo privoščiti fizične mobilnosti z obiskom tuje države.

Virtualna izmenjava je praksa, podprta z raziskavami, ki vključuje trajnostne, tehnološko podprte izobraževalne programe ali aktivnosti, pri katerih poteka konstruktivna komunikacija in interakcija med posamezniki ali skupinami, ki so geografsko ločeni in/ali iz različnih kulturnih okolij, ob podpori učiteljev ali mentorjev. Virtualna izmenjava združuje globok vpliv medkulturnega dialoga in izmenjave s širokim dosegom digitalne tehnologije (EVOLVE Project Team, 2020).

Mobilnosti študentov so sicer omogočene tudi z virtualno mobilnostjo ali s kombinirano mobilnostjo. V praksi se pojavljajo nerazumevanja teh pojmov, zato jih pojasnimo.

V nasprotju z virtualno izmenjavo (VE) je virtualna mobilnost (ang. Virtual Mobility) opredeljena kot izobraževalna praksa, ki študentom ene izobraževalne ustanove omogoča, da obiskujejo predmete, organizirane na drugi ustanovi (običajno v drugi državi), ne da bi morali zapustiti svoj dom. Ključna sestavina virtualne izmenjave, to je medkulturno učenje, ki nastane s sodelovanjem med študenti obeh institucij, v programih virtualne mobilnosti ni nujno prisotna (Giralt idr., 2022). Kombinirana mobilnost (ang. Blended Mobility) je opredeljena kot kombinacija fizične mobilnosti in virtualne komponente, ki omogoča sodelovalno spletno učenje, izmenjavo in timsko delo (Giralt idr., 2022). Na primer, virtualna komponenta lahko poveže udeležence iz različnih držav in študijskih področij, da skupaj obiskujejo spletne tečaje ali hkrati sodelujejo pri nalogah, ki so priznane kot del njihovega študija. (Beaven et al., 2021, v (Giralt idr., 2022)).

Giralt idr. (2022) opisujejo študijo v okviru ERASMUS+ projekta FRAMES, v kateri so bili opredeljeni štirje scenariji, ki se zdaj uporabljajo za opis integracije projektov virtualne izmenjave (VE) v izobraževalne sisteme[1]:

• virtualna izmenjava kot pripravljalna ali nadaljevalna aktivnost fizični mobilnosti (kombinirana mobilnost),
• virtualna izmenjava kot prepletena komponenta fizične mobilnosti (kombinirana mobilnost),
• virtualna izmenjava kot samostojna študijska aktivnost,
• virtualna izmenjava kot sestavni del predmeta (tradicionalnega ali spletnega).

Virtualne izmenjave kot samostojne študijske aktivnosti so lahko tiste VE, ki niso vključene v daljše module in niso obravnavane kot del kombiniranega izobraževalnega procesa. VE, ki ustrezajo temu scenariju, so rezultat tesnega sodelovanja s partnerskimi institucijami in vključujejo delo študentov iz različnih kultur in držav, podobno kot druge oblike VE. Glavna značilnost te vrste VE je priznavanje in akreditacija VE kot samostojne učne aktivnosti, kar se lahko zgodi na različne načine (Giralt idr., 2022):

• kot obvezen ali izbirni predmet v širšem učnem načrtu,
• kot praksa, ki vključuje praktično delo,
• kot modul za razvoj prečnih veščin, ki se ponuja v interdisciplinarnem pristopu vsem študentom,
• kot izvenštudijska aktivnost, ki se evidentira v prilogi k diplomi in prinaša dodatne kreditne točke.

Na ta način postane mednarodna in medkulturna izkušnja študentov med VE vidna in priznana.

Študija EVOLVE Project Team (2020) kaže, da študenti, ki so bili vključeni v različne oblike VE, pozitivno ocenijo te izkušnje: cenijo priložnost za sodelovanje v novih izmenjavah in VE dojemajo kot dragocen del svojih študijskih predmetov in kot dobro priložnost za razvoj tako prečnih kot tudi strokovno specifičnih kompetenc. Tehnologija je še en ključni dejavnik zadovoljstva, angažiranosti in sodelovanja: orodja morajo biti preprosta za uporabo in delovati brez tehničnih težav. Študenti še posebej cenijo možnost avtentične komunikacije ter pridobivanja mednarodnih in medkulturnih izkušenj v realnih situacijah, ne da bi morali fizično obiskati državo partnerja.

VE se dojema kot orodje za učenje skozi prakso, ki omogoča uporabo že pridobljenega znanja in veščin v realnih situacijah. Kvalitativni podatki v tej študiji (EVOLVE Project Team, 2020) prinašajo pozitivne dokaze o razvoju medkulturne ozaveščenosti, vključno z odprtostjo za raznolikost in različne svetovne nazore. Obstajajo tudi močni znaki razvoja komunikacijskih spretnosti, skupaj s povečano samozavestjo in sposobnostmi za uspešno delo v timih.

2.4 Inovativna pedagogika v visokošolskih institucijah

Študenti visokošolskih institucij morajo biti pripravljeni na svoj bodoči poklic, pri čemer njihove poklicne kompetence vključujejo širok nabor kompleksnih spretnosti. Kritično razmišljanje, reševanje problemov, komunikacija in sodelovanje so med najpomembnejšimi spretnostmi, ki bi jih morali študenti pridobiti med izobraževanjem, poleg strokovno specifičnega znanja in veščin, ki jim omogočajo sprejemanje poklicnih odločitev in izvajanje rešitev (Chernikova idr., 2020).

Spremenjene izobraževalne potrebe, razvoj in razširjenost tehnologije je realna podlaga za transformacijo izobraževanja iz zastarele izobraževalne paradigme, ki v središče izobraževanja postavlja učitelja, ki »svoje znanje« prenaša na »svoje učence« na paradigmo »osredotočenosti na učečega se« (Bregar idr., 2020). Inovativni učni pristopi in metode, s katerimi je mogoče uresničevati paradigmo osredotočenosti na učečega se (ang. learner-centered paradigm), so prikazani na sliki 1.

Slika 1: Koncepti učenja in poučevanja ter inovativni učni pristopi in metode za uresničevanje paradigme osredotočenosti na učečega se

Vir: Bregar idr., 2020, str. 188

Visoko šolstvo je pod pritiskom hitrih sprememb in preobrazbe. Vse visokošolske institucije, vodje izobraževalnih programov in administratorji morajo slediti tehnološkim trendom in družbenim zahtevam, hkrati pa zagotavljati kakovostno izobraževanje. Napredek tehnologije spodbuja nastanek inovativnih pedagoških pristopov in praks, ki jih v svoji raziskavi predstavljajo Guàrdia idr. (2021). S tematsko analizo je bilo 30 takih primerov strnjenih v 12 glavnih tem, ki predstavljajo inovativne prakse in so privedle do razvoja okvira IDEAS kot orientacijske točke na poti k pedagogiki nove generacije za preoblikovanje visokega šolstva. Okvir IDEAS je predstavljen v razpravi skupaj s primeri in načini njegove uporabe v kontekstu visokošolskega izobraževanja. Akronim IDEAS zajema pet ključnih značilnosti inovativne pedagogike nove generacije: inteligentna (ang. Intelligent), distribuirana (ang. Distributed), privlačna (ang. Engaging), agilna (ang. Agile) in situirana (ang. Situated) (Guàrdia idr., 2021) in ga prikazujemo v tabeli 1.

Tabela 1: Okvir IDEAS za pedagogiko nove generacije pri preoblikovanju visokega šolstva

Vir: (Guàrdia idr., 2021, str. 175)

2.5 Simulacije v izobraževanju

Skoraj ni študijskih programov, ki ne bi stremeli k razvoju kompleksnih veščin, kot so reševanje problemov, diagnosticiranje, komunikacija in sodelovanje. Simulacije ponujajo širok nabor priložnosti za praktično učenje in predstavljajo eno najučinkovitejših metod za oblikovanje učnih okolij v visokošolskem izobraževanju.

Simulacija vključuje interakcijo z resničnim ali virtualnim predmetom, napravo ali osebo ter možnost spreminjanja poteka te interakcije s pomočjo odločitev in dejanj, ki jih sprejmejo študenti. Operativna definicija simulacije prav tako pomeni, da je prisotno kritično razmišljanje in nekakšno reševanje problemov med učenjem, študenti pa prevzamejo aktivno vlogo v procesih razvoja veščin (Chernikova idr., 2020).

Chernikova (2020) je skupaj s sodelavci izvedla meta-analizo, ki vključuje 145 empiričnih študij in preučuje učinkovitost različnih vrst podpornih strategij ter uporabe tehnologije v učnih okoljih, temelječih na simulacijah. Učenje na podlagi simulacij se lahko začne že zgodaj v študijskih programih, saj je učinkovito tako za začetnike kot za napredne študente. Učinek simulacij se močno poveča z uporabo sodobnih tehnologij. Ključne ugotovitve analize so bile:

• simulacije so med najučinkovitejšimi sredstvi za razvoj kompleksnih veščin na različnih področjih in
• različne vrste podpornih strategij lahko olajšajo učenje na podlagi simulacij v različnih fazah razvoja znanja in veščin.

Študenti z visokim predznanjem so imeli večje koristi od faz refleksije, medtem ko so študenti z nizkim predznanjem bolje napredovali ob podpori primerov. Ugotovitve so bile zanesljive v različnih visokošolskih domenah (npr. medicinsko in pedagoško izobraževanje, management) (Chernikova idr., 2020).

Danes so simulacije nasploh in tudi simulacije v izobraževanju skoraj brez izjeme računalniško podprte. Bistvena značilnost simulacij v izobraževanju je, da vsebujejo tudi pedagoške elemente, ki omogočajo udeležencu uresničevanje učnih ciljev. Z uporabo simulacij se udeleženci učijo tako, da učne dosežke oziroma rezultate dosegajo s konkretnimi aktivnostmi, ne pa pasivno - z branjem, testi ali diskusijami. Učenje s simulacijo je tudi varno; morebitne napake ali napačne odločitve ne povzročajo škode. Udeleženci lahko razloge in posledice napak pretehtajo, se na podlagi teh učijo in pripravljajo za resnične situacije. Povratne informacije so stalne, konsistentne in takojšnje. Dobra simulacija je za udeležence zabavna in vznemirljiva učna izkušnja, ki prispeva tudi k večji motiviranosti in učinkovitosti učenja (Bregar idr., 2020).

Uporaba simulacij prinaša v izobraževanje vrsto koristi. Simulacije spodbujajo kritično razmišljanje in sposobnosti presojanja. Ker je izbira rešitev problema prepuščena udeležencem, morajo ti razmišljati in tehtati posledice različnih odločitev. Simulacije dajejo vtis resničnosti situacije, zato so udeleženci bolj zavzeti in pripravljeni na sodelovanje. Učenje in pridobivanje znanja s simulacijami učečim se omogočata, da pridobijo izkušnje, kako sprejemati odločitve v negotovem, spremenljivem in kompleksnem okolju (Bregar idr., 2020).

Podlaga simulacij v e-izobraževanju je digitalno učno okolje. Simulacije se lahko uporabljajo na različnih ravneh izobraževanja in tudi v različnih izobraževalnih modelih, od tradicionalnega do online izobraževanja. Zaradi komponente izkustvenosti so še posebno primerne za izobraževanje odraslih. Uspešnost simulacij je pogosto odvisna od iznajdljivosti in zavzetosti udeležencev. V e-izobraževanju so simulacije zasnovane kot različni scenariji dogajanja v resničnem svetu, ki ob ustrezni računalniški podpori potekajo v interakciji z udeležencem. Izvajanje simulacij lahko vodi sam udeleženec ali pa učitelj, odvisno od učne strategije in načrtovanih ciljev (Bregar idr., 2020).

2.6 Kaj je trajnostno učenje

Trajnostno učenje je inovativna ideja za ustvarjanje in povečanje trajnostnih predmetov ter metodologij učenja in poučevanja, ki učečemu se vcepijo veščine in pogled, potrebne za uspevanje v zapletenih in zahtevnih okoliščinah ter za pozitiven prispevek k boljšemu svetu (Nanjundaswamy idr., 2021).

Trajnostno učenje se osredotoča na osnovne točke soglasja o trajnosti, kot so medsebojne povezave med socioekonomskimi in biofizikalnimi vprašanji ter njihova soodvisnost skozi čas. Upošteva trajnost materialov in ekološko škodo ter upošteva dejstvo, da si lahko odločevalci in deležniki želijo kompromisov, ki niso vedno v korist okolja. Trajnost obravnava vprašanja, ki presegajo meje med družbo, ekonomijo in ekologijo, kot so zdravje, varnost, vitalnost skupnosti, priložnosti in izbire, pravičnost, ohranjanje virov in učinkovitost. Vse to se lahko poučuje v tradicionalnih ali trajnostno naravnanih učnih okoljih (SLE) (Ben-Eliyahu, 2021).

Po navedbah Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) si "izobraževanje za trajnostni razvoj prizadeva ljudem dati znanja in veščine za iskanje rešitev za ekonomske, socialne in okoljske težave. Spodbuja študente k razmisleku o pretirani potrošnji, revščini, krepitvi solidarnosti in sodelovanja ter k prepoznavanju, da trenutni trendi gospodarskega razvoja niso trajnostni." To je posledično ustvarilo obveznost za vsako institucijo, da te zahteve vključi v svoje programe (Nanjundaswamy idr., 2021).

Na katerikoli ravni izobraževanja je potrebno spodbujati dobre akademske rezultate pri študentih ter oblikovati odgovorne državljane, sposobne reševati probleme, povezane z vsakim od ciljev trajnostnega razvoja (SDG). V tem smislu je uporaba IKT ključnega pomena v družbi znanja, kjer se tehnološka orodja uporabljajo v različnih vsakodnevnih vidikih, vključno z izobraževanjem, zdravjem in vladnim upravljanjem (García-Hernández idr., 2023).

Današnja generacija študentov je aktivna, tehnološko naravnana in navdušena nad učenjem. Za celotno učiteljsko skupnost predstavlja velik izziv ustvarjanje trajnostne prihodnosti. Zato morajo biti učitelji bolj inovativni in ustvarjalni pri oblikovanju svojih učnih strategij. Pri uporabi digitalne pedagogike morajo učitelji posvetiti posebno pozornost ozaveščanju, vključevanju učencev in spodbujanju njihove aktivne udeležbe (Nanjundaswamy idr., 2021).

Osnovni namen trajnostnega izobraževanja je integrirati vrednote, ki so vgrajene v trajnostni razvoj, v vse vidike učenja z namenom spodbujanja vedenjskih sprememb, potrebnih za dosego bolj trajnostne in pravične družbe za vse. Pomembno je omeniti, da so glavne značilnosti izobraževanja za trajnost naslednje (García-Hernández idr., 2023):

• Razvija kritično razmišljanje, sooča se z dilemami in omogoča iskanje rešitev za probleme.
• Je usmerjeno k dejanjem. Sama ozaveščenost ne prinaša sprememb. Poleg ozaveščenosti mora trajnostno izobraževanje spodbujati zavezanost.
• Vključuje sodelovanje pri sprejemanju odločitev, vključno s tistimi, ki so povezane z okoljem in načinom našega učenja.

3 PROJEKT SOS IB

V svetu umetne inteligence učitelji nenehno iščemo nove možnosti za podajanje učnih vsebin našim študentom. Klasičnih predavanj si skoraj ne moremo več privoščiti, uporaba IKT je nujna, izvajanje študijskega procesa v programih za izobraževanje odraslih (kamor sodi tudi t.i. izredni študij na visokošolskih institucijah) pa se vsako leto bolj premika v smer e-izobraževanja. K temu nas je nenazadnje prisilila tudi epidemija Covid-19.

Mednarodni strateški projekt Simulation of Sustainable International Business (SOS IB), podprt s programom ERASMUS+, povezuje tri visokošolske institucije s področja računovodstva, financ in managementa ter institut za družbeno odgovorno poslovanje pri razvoju digitalnih simulacij na temo trajnostnega mednarodnega poslovanja (Učne simulacije trajnostnega mednarodnega poslovanja, b. d.). Projekt naslavlja potrebo po izboljšanju dostopnosti in mednarodni povezanosti učnih in poučevalnih praks z uvajanjem inovativnih učnih metod in digitalnih orodij.

V projektu, ki se je izvajal od decembra 2021 do decembra 2024, so sodelovale tri manjše izobraževalne institucije: VŠR – Visoka šola za računovodstvo in finance iz Ljubljane, Veleučilište RRiF iz Zagreba in VUM – Varna University of Management iz Varne (Bolgarija), poleg njih pa še IDOP – Institut za društveno odgovorno poslovanje iz Zagreba. Med tremi izobraževalnimi institucijami je VUM najbolj mednarodno aktivna ustanova z raznoliko bazo študentov in močnimi globalnimi partnerstvi.

VŠR in RRiF sta že dolgo iskala načine za izboljšanje sodelovanja svojih študentov in predavateljev v procesih internacionalizacije. Zaradi specifičnega profila obeh institucij – študenti so večinoma zaposleni in imajo družine, predavatelji pa so pogosto aktivni v realnem sektorju – je organizacija fizične mobilnosti otežena. Posledično imajo manj možnosti za izkoriščanje prednosti internacionalizacije. Analiza potreb je kot rešitev identificirala digitalno orodje, ki bi omogočalo mednarodno sodelovanje in mreženje študentov ter predavateljev skozi razvoj in reševanje simulacij resničnih problemov na področju trajnostnega mednarodnega poslovanja. Poleg tega so vse partnerske visokošolske institucije v luči pandemije COVID-19 prepoznale pomanjkljivosti svoje digitalne pripravljenosti, zlasti na področju digitalne pismenosti študentov in predavateljev, vzdrževanja motivacije in pomnjenja digitalno posredovane učne vsebine ter ohranjanja zanimanja za virtualno poučevanje. To nas je spodbudilo k razmisleku o digitalnih možnostih za izboljšanje učnih vsebin, ki bi hkrati obogatile pedagoške procese, prispevale k boljšemu razvoju vsebin, pridobivanju in razumevanju znanja ter na koncu zvišale digitalne kompetence vseh vpletenih (Herceg Rendeli, 2023).

Cilji in namen projekta SOS IB so v skladu z vizijo Evropske unije o digitalni in trajnostni preobrazbi evropskih družb in gospodarstev, kot jo med drugim zasledujeta Evropski zeleni dogovor in Digitalno desetletje Evrope. V povezavi s tem bi izpostavili predvsem naslednje cilje projekta (Herceg Rendeli, 2023):

• Oblikovati, razviti in testirati digitalno orodje za simuliranje trajnostnega mednarodnega poslovanja v namene visokošolskega učenja, ki bo omogočilo mednarodno sodelovanje pedagoškega osebja in študentov.
• Usposobiti pedagoško osebje za uporabo digitalne simulacije in povezanih metod inovativne pedagogike v visokošolskih učnih procesih na področju mednarodnega poslovanja.
• Usposobiti pedagoško osebje za integracijo trajnostnih vidikov v razvoj vsebin na področju mednarodnega poslovanja.
• Razviti in testirati simulirane primere trajnostnega mednarodnega poslovanja za uporabo v visokošolskih učnih procesih sodelujočih partnerskih institucij in v drugih zainteresiranih visokošolskih institucijah ali podjetjih.

Ciljne skupine projekta so bili študenti in učitelji partnerskih visokošolskih institucij. S sodelovanjem v projektu naj bi tako študenti kot učitelji izboljšali svoje digitalne kompetence in pridobili nova znanja o trajnostnem mednarodnem poslovanju, pridobili nove mednarodne in medkulturne izkušnje. Učitelji naj bi dobili dodatna znanja in razumevanje inovativne pedagogike, z uporabo novega orodja za interaktivno poučevanje s pomočjo simulacij pa naj bi razvili tudi bolj pozitiven odnos do uporabe IKT v študijskih procesih.

Cilj je bil tudi, da vse vključene visokošolske institucije okrepijo svoje procese internacionalizacije, pospešijo svojo celovito digitalno preobrazbo in v svoje študijske programe bolj intenzivno vključijo tudi trajnostnost.

Rezultati projekta

Orodje oziroma platforma SOS IB je razvita z namenom uporabe v visokošolskem poučevanju in učenju s prvinami inovativne pedagogike. Pri razvoju platforme smo tako zasledovali naslednja načela inovativne pedagogike:

• učenje, usmerjeno na študente,
• aktivno in avtentično učenje (reševanje problemov, projekti),
• kolaborativno učenje (skupinsko delo, sodelovanje med študenti),
• uporaba digitalnih orodij za podporo učenju.

Platforma omogoča izobraževalcem ustvarjanje in deljenje intuitivnih digitalnih simulacij finančnih, računovodskih, upravljavskih in pravnih scenarijev, poenostavlja ustvarjanje vsebin in jih naredi dostopne izobraževalcem iz različnih disciplin.

Sodelujoči učitelji vseh treh institucij v projektu smo sodelovali tako pri razvoju digitalne platforme kot tudi pri razvoju učnih simulacij mednarodnega poslovanja in pri tem sledili naslednjim ciljem:

• spodbujanje in učenje interdisciplinarnega sodelovanja,
• spodbujanje mednarodnega sodelovanja predavateljev in študentov,
• boljše razumevanje različnih vlog v podjetju,
• sposobnost reševanja konkretnih poslovnih izzivov, s poudarkom na trajnosti.

V projektu je bilo razvitih 12 učnih simulacij in so na voljo vsem institucijam, ki se vključijo v digitalno platformo SOS IB. Pripravljene simulacije so zasnovane tako, da odražajo resnične izzive na področju trajnostnega mednarodnega poslovanja. V njih smo simulirali delovanje mednarodnih podjetij z različnimi poslovnimi izzivi na področju trajnosti, računovodstva, managementa, financ, medkulturne komunikacije ipd. Simulacije so različno dolge in tudi različno zahtevne, kar pomeni, da učitelji lahko najdemo tako simulacijo, ki ustreza profilu študentov, ki bi jo radi vključili v delo na platformi.

Digitalne simulacije ponujajo študentom edinstveno priložnost, da svoje znanje in veščine preizkusijo v kontroliranem in varnem okolju. Pomen učenja s simulacijami se za študente kaže v več ključnih vidikih (Kamenšek, 2024):

• Realističen vpogled v svet poslovanja: resnični poslovni izzivi in scenariji študentom omogočajo, da se soočijo z odločitvami, ki so del vsakodnevnega poslovanja.
• Povezovanje teorije in prakse: teoretične koncepte, ki jih študenti pridobijo med predavanji in s študijem predpisanih gradiv in vsebin, v simulacijah uporabijo za reševanje konkretnih problemov, kar omogoča globlje razumevanje vsebin.
• Razvoj kritičnega mišljenja in odločanja: simulacije zahtevajo od študentov, da analizirajo informacije, ocenijo različne scenarije in sprejmejo odločitve, ki imajo vpliv na izid simulacije. S tem se razvijajo veščine kritičnega mišljenja in hitrega odločanja, kar je ključnega pomena v realnem poslovnem svetu.
• Krepitev mehkih veščin: v timskem delu se študenti učijo učinkovite komunikacije, delitve nalog, usklajevanja različnih mnenj in sprejemanja skupnih odločitev.
• Varno učno okolje za eksperimentiranje: ena od največjih prednosti digitalnih simulacij je, da študentom omogočajo eksperimentiranje in preizkušanje različnih strategij brez tveganja za resnične posledice, poleg tega lahko študenti preizkusijo več scenarijev, preden sprejmejo odločitev.
• Refleksija in povratne informacije: študenti po končani simulaciji dobijo povratne informacije učiteljev – mentorjev, študenti pa so sposobni kritično oceniti svoje delo in razumejo posledice svojih odločitev.
• Priprava na kariero: sodelovanje v simulacijah študente pripravi na razmere, ki jih čakajo v resničnem poslovnem svetu, poleg tega razvijajo tudi svoje digitalne veščine. Številne delovne naloge bodo zato bolj obvladljive, ker so jih že simulirali v varnem učnem okolju. Vse to jim daje prednost pri vstopu na trg dela.

V času trajanja projekta smo orodje testirali in preizkusili tudi nekaj do takrat že razvitih simulacij. Pri pripravi in izvedbi simulacij sta hkrati sodelovala vsaj dva učitelja iz dveh šol (v nekaterih primerih pa so bili vključeni trije učitelji iz treh šol). V izvedbo simulacij smo vključili študente vsaj dveh institucij, v zadnjih verzijah testiranja pa so v simulacijah hkrati sodelovali študenti vseh treh institucij.

Odzivi udeležencev v projektu

V okviru projekta je bila izvedena tudi študija primera (Mayr idr., b. d.), ki je ugotavljala vpliv razvoja in uvedbe nove e-učne prakse, Simulacija trajnostnega mednarodnega poslovanja (SOS IB), na prizadevanja za internacionalizacijo treh visokošolskih institucij, ki so se skupaj podale na to pot. Analiza je pokazala, da je e-učna praksa SOS IB pomembno prispevala k internacionalizaciji v opazovanih visokošolskih institucijah. Konkretno je podprla interdisciplinarno sodelovanje, okrepila mednarodne mreže, izboljšala timsko delo na mednarodni ravni ter pripomogla k premagovanju ovir pri mobilnosti za študente in predavatelje, ki se ne morejo fizično udeležiti mednarodnih izmenjav.

Ključne ugotovitve vključujejo izboljšane medkulturne veščine, razširjene mednarodne mreže ter okrepljene strokovne odnose med predavatelji. Pri študentih so simulacije izboljšale sposobnosti timskega dela in ponudile dragocene mednarodne perspektive. Vendar pa je bil učinek različen glede na predhodne izkušnje institucij in posameznikov z internacionalizacijo.

Na institucionalni ravni je praksa povečala prepoznavnost manj internacionaliziranih institucij, medtem ko je bila pri bolj izkušenih institucijah v skladu z njihovimi strateškimi cilji. Med izzivi so se pokazale jezikovne ovire, omejeni viri ter različne ravni pripravljenosti institucij za mednarodno implementacijo e-učne prakse SOS IB (Mayr idr., b. d.).

V študiji so analizirali odgovore 47 študentov, ki so sodelovali pri testiranju orodja in so bili udeleženci v simulacijah. Študenti so svojo začetno motivacijo za sodelovanje najpogosteje izrazili v smislu koristi njihovega mednarodnega sodelovanja. Glavna motivacija za sodelovanje v e-učenju SOS IB v času testne faze je bila priložnost za sodelovanje z mednarodno ekipo študentov, sledila pa je možnost, da se naučijo nekaj novega, povezanega z njihovim študijem, ter priložnost za uporabo angleškega jezika. Sodelovanje v praksi e-učenja je pri več kot polovici anketiranih študentov povečalo zanimanje in samozavest za mednarodno sodelovanje. Večina študentov, ki so sodelovali v e-učenju SOS IB, je poročala o pozitivnih učnih rezultatih pri spodbujanju njihovega mednarodnega sodelovanja. Skoraj štiri petine študentov (37 od 47) je poročalo o širšem mednarodnem pogledu na svoje študijsko področje, malo manj (35 od 47) pa o izboljšani sposobnosti dela v mednarodnih ekipah (Mayr idr., b. d.).

Ugotovitve iz ankete se ujemajo z vpogledi iz intervjujev z učitelji. Učitelji so pogosto opazili na novo razvite veščine študentov za delo v mednarodnih ekipah študentov in učiteljev, kar je spremljalo tudi izboljšano znanje angleščine, večjo medkulturna ozaveščenost in razumevanje ter izboljšane interdisciplinarne in medkulturne komunikacijske veščine. Učitelji so opazili tudi večjo sposobnost reševanja problemov, poglobljeno razumevanje študijskih konceptov ter večjo samozavest in samostojnost. Anketa je razkrila, da so študenti občutili pozitivne učne rezultate pri svojih delovnih veščinah (sposobnost dela v multidisciplinarnih ekipah), digitalnih veščinah in znanju o trajnosti (Mayr idr., b. d.).

Vpliv projekta na internacionalizacijo

Vpliv e-učenja SOS IB kot učne prakse je bil ocenjen glede na njegov potencial za spodbujanje rezultatov, povezanih z internacionalizacijo. Štiri skupine meril, ki so bistvene za razvoj e-učenja SOS IB, se skladajo z njegovim osrednjim ciljem spodbujanja rezultatov internacionalizacije. Nanašajo se na pedagoški pristop, tehnološko infrastrukturo, vsebino učnega načrta in podporo (Mayr idr., b. d.):

a.) Inovativna pedagogika:

E-učenje SOS IB temelji na inovativnem pedagoškem pristopu. Simulacija multidisciplinarnega okolja mednarodnega poslovanja, kjer študenti prevzemajo vloge strokovnjakov, sodelujejo pri sprejemanju konkretnih poslovnih odločitev, sama po sebi omogoča transformacijo učenja v primerjavi z običajnimi učnimi praksami na sodelujočih institucijah. Uspeh te prakse z vidika inovativne pedagogike se odraža v rezultatih ankete, saj se je večina študentov strinjala, da je bila digitalna simulacija bolj zanimiva in privlačna kot tradicionalne metode poučevanja, ter izrazila veliko zanimanje za ponovno sodelovanje.

b.) Tehnološka podpora:

Digitalna platforma za e-učenje SOS IB omogoča izvajanje mednarodnih partnerstev, mreženja in sodelovanja. Platforma predavateljem omogoča iskanje in vzpostavljanje stikov s sodelavci po državah, ISCED področjih, predmetih in institucijah, kar ustvarja mrežno strukturo za sodelovanje. Simulacijsko okolje je oblikovano okoli mednarodnega podjetja, kar omogoča študentom z različnih izobraževalnih ozadij in geografskih lokacij, da skupaj delujejo kot ekipa v eni simulaciji.

c.) Trajnostno mednarodno poslovanje:

Simulacije, ki so bile razvite v času trajanja projekta, se osredotočajo na trajnostno mednarodno poslovanje. Učitelji, ki so razvijali te simulacije, so morali vpeljati zgodbe in izzive, ki so relevantni za mednarodne poslovne procese, s čimer so zagotovili, da študenti dosežejo ciljne učne izide, ki so bistveni za mednarodno uspešnost na njihovem študijskem področju.

d.) Podpora za mednarodno sodelovanje:

V primeru, da bi se pojavile pomembne logističnih ovire in da ne bi bilo podpore za mednarodno sodelovanje na posameznih institucijah, bi se praksa e-učenja SOS IB lahko izvajala tudi le med različnimi predavatelji znotraj iste institucije ali med različnimi institucijami znotraj iste države. Razlike v organizaciji izvajanja programov in izvedbenih učnih načrtov so med institucijami namreč velike in zahtevajo napredno načrtovanje in usklajevanje, da lahko pride do sočasne izvedbe simulacij in s tem do mednarodnega sodelovanja.

4 SKLEP

Projekt SOS IB je bil za Visoko šolo za računovodstvo in finance prvi večji mednarodni projekt, v katerem je imela VŠR vlogo nosilca projekta. Intenzivno delo vseh sodelujočih na projektu je rezultiralo v novi e-učni praksi SOS IB, ki zagotovo ustreza merilom inovativne pedagogike in z ustvarjeno digitalno platformo SOS IB tudi merilom digitalne pedagogike. Vsi sodelujoči so tudi pridobili dodatna znanja s področja trajnostnega poslovanja.

Želja vseh sodelujočih partnerjev v projektu je, da se bo platforma uporabljala kot pomembno orodje v izvajanju izobraževalnih programov na vseh sodelujočih institucijah in s tem omogočila mednarodno sodelovanje študentov in učiteljev, interdisciplinarno izvajanje učnih programov in pripravo študentov na resnične in konkretne poslovne izzive, s katerimi se bodo soočali na svoji poklicni poti. V platformo si želimo vključiti čim več zainteresiranih visokošolskih ustanov v Sloveniji in drugje v Evropi.

Na splošno ima SOS IB velik potencial za spodbujanje internacionalizacije skozi sodelovanje, prepoznavnost in inovativne učne prakse. Njegov dolgoročni vpliv pa bo odvisen od institucionalnih zmogljivosti, razpoložljivosti virov in strateških prioritet (Mayr idr., b. d.).

Literatura in viri:

1. Ben-Eliyahu, A. (2021). Sustainable Learning in Education. Sustainability, 13(8), Article 8. https://doi.org/10.3390/su13084250
2. Bregar, L., Zagmajster, M., & Radovan, M. (2020). E-izobraževanje za digitalno družbo. Andragoški center Slovenije. https://www.acs.si/digitalna-bralnica/e-izobrazevanje-za-digitalno-druzbo/
3. Chernikova, O., Heitzmann, N., Stadler, M., Holzberger, D., Seidel, T., & Fischer, F. (2020). Simulation-Based Learning in Higher Education: A Meta-Analysis. Review of Educational Research. https://doi.org/10.3102/0034654320933544
4. Dancsa, D., Štempeľová, I., Takáč, O., & Annuš, N. (2023). Digital tools in education. International Journal of Advanced Natural Sciences and Engineering Researches, 7(4), 289–294. https://doi.org/10.59287/ijanser.717
5. EVOLVE Project Team. (2020). The Impact of Virtual Exchange on Student Learning in Higher Education: EVOLVE Project Report.
6. García-Hernández, A., García-Valcárcel Muñoz-Repiso, A., Casillas-Martín, S., & Cabezas-González, M. (2023). Sustainability in Digital Education: A Systematic Review of Innovative Proposals. Education Sciences, 13(1), Article 1. https://doi.org/10.3390/educsci13010033
7. Giralt, M., Betts, A., Pittarello, S., & Stefanelli, C. (2022). Scenarios for the Integration of Virtual Exchange in Higher Education. Journal of International Students, 12(S3), 116–134. https://doi.org/10.32674/jis.v12iS3.4629
8. Guàrdia, L., Clougher, D., Anderson, T., & Maina, M. (2021). IDEAS for Transforming Higher Education: An Overview of Ongoing Trends and Challenges. The International Review of Research in Open and Distributed Learning, 22(2), 166–184. https://doi.org/10.19173/irrodl.v22i2.5206
9. Herceg Rendeli, M. (2023). Project: Simulation of Sustainable International Business (SOS IB). Journal of Accounting and Management, Vol. XIII(No. 1), 65–68.
10. Kamenšek, D. (2024). Vodič za študente: Digitalna simulacija kot učni pripomoček. https://sosib.eu/guidelines/
11. Mayr, M., Drole, B., Babić, N., Armutlieva, C., & Rendeli, M. H. (b. d.). E-learning as a driver of internationalisation in small HE institutions.
12. Nanjundaswamy, C., Baskaran, S., & Leela, M. H. (2021). Digital Pedagogy for Sustainable Learning. Shanlax International Journal of Education, 9(3), 179–185.
13. Poročilo digitalnega desetletja za leto 2024: Slovenija mora pohitriti digitalno preobrazbo. (2024, julij 10). GZS Novice. https://www.gzs.si/Default.aspx?=porocilo-digitalnega-desetletja-za-leto-2024-slovenija-mora-pohitriti-digitalno-preobrazbo&ArticleId=88556&ContainerSrc=%5BG%5DContainers%2FGravity%2FNoTitle&SkinSrc=%5BG%5DSkins%2FGZS%2FPrintNoSkin&TabId=17199&dnnprintmode=true&language=sl-SI&utm_source=chatgpt.com
14. Say Chan, A., & Green, H. (2014). Practicing Collaborative Digital Pedagogy to Foster Digital Literacies in Humanities Classrooms | EDUCAUSE Review. https://er.educause.edu/articles/2014/10/practicing-collaborative-digital-pedagogy-to-foster-digital-literacies-in-humanities-classrooms?utm_source=chatgpt.com
15. Tan, S. C., Voogt, J., & Tan, L. (2024). Introduction to digital pedagogy: A proposed framework for design and enactment. Pedagogies: An International Journal, 19(3), 327–336. https://doi.org/10.1080/1554480X.2024.2396944
16. Učne simulacije trajnostnega mednarodnega poslovanja. (b. d.). [VŠR]. https://www.vsr.si/projekt-sos/

Opombe:

[1] Glej poročilo FRAMES (https://frames-project.eu/outputs/scenarios/)