TFL Vsebine / TFLGlasnik

Predgovor

Ta zapis je nastal kot vsebinsko nadaljevanje knjige z naslovom Zavedanje družbene odgovornosti in posledice, ki je izšla v juliju leta 2022. Z njo sem želel opozoriti na težave pri uveljavljanju družbene odgovornosti na vseh ravneh družbene strukture.Sedaj ugotavljam, da je morda zaradi znanstvene obravnave, premalo dorečena v izvedbenem smislu., Zato želim nujnost po spremembah, ki so nakazane v tej knjigi podrobneje utemeljiti in pokazati poti njihovega uresničevanja.

Članek je namenjen bralcem omenjene knjige, vsekakor pa bo izziv tudi za vse, ki jim je blizu ali jih zanima tematika družbene odgovornosti in bi radi prišli "od besed k dejanjem". Pri tem se ne bi smeli ustrašiti tudi radikalnih sprememb v razmišljanju tako v teoriji kot tudi v praksi. Članek bo dosegel svoj namen že, če bo v bralcu spodbudil kritično razmišljanje.

Hvaležno bom proučil in upošteva vsako pripombo ali predlog za izboljšanje ali dopolnitev besedila.

1 UVOD

Delo je namenjeno tako teoretikom na akademski ravni kot tudi študentom in praktikom v gospodarstvu. Lahko pa bo zanimivo tudi za oblikovanje političnih usmeritev. Posebej je dan poudarek posameznikom (le-ti o tem področju običajno ne razmišljajo), čeprav družbena odgovornost zadeva vsakega od nas.Članek je kratek, besedilo pa je zgoščeno in zahteva pozorno branje.

V prvih štirih poglavjih so podana izhodišča za nadaljnjo obravnavo, v sedmem, osmem in devetem poglavju pa so predlagani novi pristopi.

Deseto poglavje povzema potrebne usmeritve in ukrepe, ki so lahko podlaga za oblikovanje politike sprememb v družbi.

2 OPREDELITEV DRUŽBENE ODGOVORNOSTI

V strokovni literaturi lahko najdemo številne opredelitve družbene odgovornosti. Nobena ni dokončna, saj se ta pojem nenehno razvija. Današnjemu razumevanju družbene odgovornosti namreč lahko še vedno očitamo številne pomanjkljivosti. [1]

Vsebinsko gledano gre za odgovornost posameznikov in organizacijskih sistemov vseh oblik in ravni za vplive na družbo in za ustvarjanje in razporejanje dodane vrednosti, to je pri povečevanju blaginje celotne družbe s ciljem njenega trajnostnega razvoja.

Družbeno odgovornost pripisujemo torej posameznikom in vsem vrstam organizacijskih sistemov (npr. samostojni podjetniki, društva, zadruge, gospodarske družbe, skladi, inštituti, združenja, institucije, občine, državni organi in državna uprava). Tako zlasti ločimo družbeno odgovornost posameznikov, družbeno odgovornost podjetij in družbeno odgovornost države. O teh vrstah odgovornosti bomo podrobneje razpravljali v naslednjih poglavjih.

Posebej je pomemben pojem dodane vrednosti, zato ga bomo pojasnili v nadaljevanju.

3 DODANA VREDNOST

3.1 Opredelitev dodane vrednosti

Dodana vrednost kot pojem izraža novoustvarjeno vrednost in načeloma pomeni razliko med vložkom (angl.: input) in izložkom (angl.: output) v nekem poslovanju oziroma delovanju. To je torej razlika med vrednostjo učinkov in stroški, ki so nastali pri ustvarjanju teh učinkov. Že iz te opredelitve izhaja njena pomembnost, saj načeloma samo novoustvarjena vrednost prispeva k doseganju ciljev celotne družbe in zadovoljevanju njenih potreb.

Obstajajo različne opredelitve, ocene in izračuni dodane vrednosti:

1. Računovodska ocena (po odštevni ali prištevni metodi) (Bergant, 2017, 20);
2. Novoustvarjena vrednost, ki omogoča oblikovanje rezerv za obvladovanje tveganj in delitev na njene ustvarjalce.
3. Razširjena dodana vrednost (angl.. expanded value added), ki vsebuje tudi neračunovodske podatke (npr. Mook, 2003);
4. Celotna dodana vrednost (angl.: total net value added), ki obsega tri razsežnosti: okoljsko, ekonomsko in družbeno (Business Dictionary, 2015);
5. Izraz in posledica dela (truda) pri obvladovanju tveganj;
6. Izid vseh oblik preteklega in tekočega dela (ekonomski vidik);
7. Dodana vrednost je tista ustvarjena vrednost, ki ne zmanjšuje vrednosti premoženja oziroma blaginje, čeprav jo v celoti porabimo (potrošimo); drugače namreč ne bi bila dodana.

Sedma opredelitev izhaja iz doslednega razumevanja druge opredelitve. Sicer se kaže kot najbolj splošna, vendar je vsebinsko najbolj natančna.

3.2 Opredelitev zakona dodane vrednosti

Pomembnost dodane vrednosti kaže tudi zakon, ki temelji na naslednjih izhodiščih:

1. temeljni cilj oziroma želja človeka je njegov obstoj, ki izhaja iz nagona po samoohranitvi, iz njega pa izvirajo osnovne potrebe in interesi;
2. zato si človek želi zagotoviti ustrezno varnost; ^[2] v ta namen oblikuje različne organizacijske sisteme; sestavina delovanja vsakega organizacijskega sistema pa je tveganje, ki to varnost ogroža;
3. brez ustvarjanja dodane vrednosti ni obvladovanja tveganj, zato dodana vrednost (kot rezerva za zagotavljanje varnosti) izraža skupni interes vseh elementov organizacijskega sistema (ljudi);
4. z združevanjem v posamezni organizacijski sistem in z delovanjem v njegovem okviru človek prispeva k skupnemu cilju;
5. kadar dodana vrednost (v najširšem smislu) ni (ali ni več) skupni cilj udeležencev, gre za sistem, ki je v procesu razpadanja;
6. udeleženci obvladujejo tveganje skladno s svojimi posameznimi interesi v mejah objektivnih možnosti in v mejah, ki jih postavlja okolje;
7. pri zakonskem ali pogodbenem urejanju medsebojnih razmerij med udeleženci v organizacijskem sistemu neizogibno pride do prerazporejanja tveganja;
8. temeljni interes vseh udeležencev v organizacijskem sistemu je pridobitev deleža v ustvarjeni dodani vrednosti, sorazmerno s prevzetim tveganjem;
9. če so interesi udeležencev ustrezno zadovoljeni (in ne prevladajo ozki in kratkoročni interesi posameznikov), je organizacijski sistem v ravnovesju;
10. nastanek nesorazmerja med sprejetim tveganjem in udeležbo v dodani vrednosti, ki pripada posameznemu udeležencu, povzroči nastanek entropijskih sil oziroma poveča njihovo moč v sistemu;
11. krepitev entropijskih sil ogroža trajnostni razvoj organizacijskega sistema;
12. temeljna pogoja učinkovitega sodelovanja udeležencev sta ustrezna raven znanja oziroma usposobljenosti in temu primerni informacijski sistem ^[3] z vključenim primernim komunikacijskim procesom;
13. vključevanje večjega števila udeležencev v delovanje sistema (zlasti v pogledu odločanja) je lahko nefunkcionalno in neučinkovito, zato so nujne rešitve v smeri uporabe ustreznih metod za njihovo ustvarjalno sodelovanje ^[4] in učinkovitega sistema nadziranja;
14. udeleženci organizacijskega sistema so odgovorni za zagotovitev obstoja in trajnostnega razvoja sistema, če je skupno sprejeta njegova trajnostna usmeritev.

Na podlagi zgornjih izhodišč opredelimo splošni zakon ustvarjanja in usmerjanja dodane vrednosti (v nadaljevanju krajše: zakon dodane vrednosti), ki obsega dva vidika :

1. dodana vrednost je čisti izid delovanja organizacijskega sistema pri obvladovanju tveganja, ki je lasten sistemu in pripada nosilcem tveganja sorazmerno njihovemu prispevku k delovanju organizacijskega sistema (vidik ustvarjanja dodane vrednosti);
2. nesorazmerno visoka ali nesorazmerno nizka udeležba posameznih nosilcev tveganja v dodani vrednosti (glede na njihov delovni prispevek) povečuje entropijo organizacijskega sistema in ogroža uresničevanje njegovega trajnostnega razvoja (vidik usmerjanja dodane vrednosti).

Splošni zakon je zato, ker velja v vseh družbeno ekonomskih sistemih ^[5] (preteklih, sedanjih in prihodnjih) in ima v različnih gospodarskih in političnih okoljih ter v različnih vrstah organiziranosti (razmerjih med ljudmi) združb, različne pojavne oblike svoje navzočnosti.

Čisti izid v okviru tega zakona razumemo v najširšem smislu, od kvalitativnih in računovodskih ter širših vrednostnih ocen do počutja in zadovoljstva udeležencev. Ocenjevanje čistega izida je torej odvisno od vrste organizacijskega sistema (npr. gospodinjstvo, društvo, zavod, nepridobitna združba, gospodarska združba, občina, država, človeštvo kot celota). Pomembna je beseda čisti, ker pomeni razliko med celotnim izidom (priznanim od uporabnikov oziroma potrjenim na trgu) in ovrednotenimi potroški pri delovanju sistema (vključno s potroški oziroma amortizacijo delovne sile, potroški naravnih dobrin oziroma stroškov njihovega nadomeščanja in stroški ohranjanja okolja, ki so povezani s celotnim izidom).

Prav tako je treba prispevek k delovanju organizacijskega sistema razumeti v najširšem smislu, torej v vseh možnih oblikah (npr. materializirano delo, kot so stvarni in denarni vložki, znanje, seveda pa tudi tekoče fizično in intelektualno delo, kulturne dosežke ipd., vključno s poroštvi in z oportunitetnimi stroški oziroma izgubami posameznih udeležencev). Mulej podobno govori o "trudu za kar najnižjo entropijo" (Mulej, 2000, 269).

Naslednji pomemben pojem v izreku zakona dodane vrednosti je entropija, ki je izvorno sicer fizikalna kategorija, v družbenih oziroma organizacijskih sistemih pa je načeloma opredeljena kot »splošen, večen in naraven proces, ki izraža naravno težnjo vsega obstoječega k propadu« (Mulej, 2000, 260).

Na podlagi zakona dodane vrednosti razumemo entropijo organizacijskih sistemov predvsem kot posledico neravnovesja med prispevkom udeležencev in njihovim deležem v dodani vrednosti, ki povečuje neenakost med ljudmi. Neravnovesje je namreč uničujoče, saj deluje proti sodelovanju in medsebojnemu zaupanju, ki je nujno v razmerah soodvisnosti (Judt, 2011, 57 in 80).

Zakon dodane vrednosti ima dve pomembni, dopolnjujoči se značilnosti, kaže namreč na:

• njeno ustvarjanje, saj je delo (prispevek v obliki naložb ali osebnega sodelovanja) pri obvladovanju tveganja v okviru prizadevanj za izid delovanja sistema edini izvor dodane vrednosti;
• njeno usmerjanje, to je temeljno načelo razdeljevanja dodane vrednosti.

Dejstvo, da je delo oziroma prispevek k obvladovanju tveganj temeljno sodilo pri udeležbi v dodani vrednosti, kaže tudi na globoko etičnost, ki pa ni predpostavka zakona dodane vrednosti, temveč se zaradi njegovega delovanja kaže kot nujni sestavni del vsega človeškega ustvarjanja. [6] Pri tem naj opozorimo, da je še danes pogosto prisotno mnenje, da je delitev v bistvu samo stvar morale (npr. Judt, 2011, 65), pri tem pa spregledajo, da je ravnovesje v delitvi sestavni del zakona dodane vrednosti.

To pomeni, da nenehna želja po večanju rezerve in s tem tudi po oblasti sami po sebi ni nujno neetična, saj je na svoj način odraz želje človeka po samoohranitvi oziroma obstoju. Neetična pa postane takoj, ko posameznik želi delež v dodani vrednosti, ki presega delež njegovega prispevka k obvladovanju tveganj. Tedaj taka želja pomeni pohlep, ki je nesprejemljiv ne samo z etičnega vidika, temveč tudi z vidika družbene odgovornosti in trajnostnega razvoja. Želja človeka po večanju rezerve je torej gonilo razvoja, njegov pohlep pa je gonilo razkroja . ^[7]

Zakon dodane vrednosti ima še naslednje značilnosti:

1. ponuja ugotovitev, da šele občutek ogroženosti nagonsko poraja različne potrebe in iz njih izhajajoče interese, ki so podlaga za delovanje ljudi; potrebe torej ne nastajajo same od sebe;
2. daje odgovor, zakaj se delo preoblikuje v dodano vrednost; gre namreč za obvladovanje tveganja za zagotovitev ustrezne varnosti;[8]
3. ponuja ugotovitev, da zasebna lastnina ni več najpomembnejša in pomeni samo eno od oblik prispevka k obvladovanju tveganj v združbi; bolj gre za enakopravnost dela v razmerju do kapitala, kar je v nasprotju z obstoječim mezdno-kapitalističnim sistemom; [9]
4. poudarja načelno enakopravnost vseh deležnikov v združbi glede na njihov prispevek k obvladovanju tveganj;
5. neupoštevanje načela enakopravnosti torej ni samo "nepošteno", temveč v temeljnem nasprotju z zakonom dodane vrednosti, ki deluje tudi, kadar tako moralno normo zanikamo;
6. če priznamo, da je obstoj človeka njegova temeljna potreba, pomeni, da je vsakemu treba priznati njegovo neodtujljivo pravico do obstoja; ker pa lahko to pravico lahko upraviči (izkoristi) samo z delom, je s tem utemeljena njegova neodtujljiva temeljnapravica do dela; [10]
7. tudi človek, ki zaradi različnih razlogov z lastnim delom kljub svoji želji ne more pridobiti dovolj dohodka, ima pravico do obstoja; s tem pa je tudi teoretično utemeljena njegova temeljna pravica do solidarnosti; to pomeni, da solidarnost ne izhaja iz dobre volje ali iz milosti ljudi; [11]
8. dokazuje najpomembnejši dolgoročni smoter gospodarjenja, saj samo z ustreznim obvladovanjem tveganja v najširšem smislu lahko zagotovimo trajnostni razvoj in obstoj človeštva;
9. ponuja skupni imenovalec različnih interesov deležnikov, zainteresiranih skupin in posameznikov, kar omogoča ustrezno družbeno dogovarjanje in urejanje;
10. ponuja objektivno podlago za razvoj nadaljnjih teoretičnih in praktičnih rešitev pri povezovanju ustvarjanja in usmerjanja dodane vrednosti;
11. daje dokaz pravilnosti trditve, da je neupoštevanje interesov vseh deležnikov v neposrednem nasprotju s temeljnimi usmeritvami družbene odgovornosti.

4 OPREDELITEV DRUŽBENE BLAGINJE

Naslednji pojem iz opredelitve družbene odgovornosti v poglavju 2 je družbena blaginja. Načeloma je to izraz za ideal trajnostne družbe oziroma njen cilj, ki naj bi ustrezal veliki večini ljudi.

Temeljne značilnosti trajnostne družbe naj bi bile zlasti naslednje (povzeto po: Šarotar Žižek, Mulej, 2020, 3):

1. ohranjanje narave,
2. srečni, osebno in družbeno odgovorni, spoštovani in zadovoljni ljudje,
3. najsodobnejša tehnologija,
4. srečna družina,
5. soudeležba ljudi,
6. dolgoročni poslovni uspeh,
7. odgovorni lastniki,
8. družbeno odgovorne vrednote, kultura, etika in norme,
9. premišljeno potrošništvo,
10. upravljanje raznolikosti,
11. univerzalni temeljni dohodek,
12. solidarnost,
13. prosti čas in zabava,
14. sistemi/pravila (npr. politični, pravni, gospodarski, socialni, zdravstveni),
15. demokracija.[12]

Gre torej za blagostanje/dobrobit, ki mora torej temeljiti na:

• materialnem blagostanju (dohodek in premoženje, zaposlitev),
• socialni blaginji (izobraževanje, vzgoja, zdravje, varnost, obzirnost, socialna kohezija, politični glas in soupravljanje, zadovoljstvo z življenjem),
• okoljsko dobrem počutju (ohranitvi narave), kajti: kar je resnično pomembno v življenju, denar ne more kupiti (Hoffer, 2020).

Blaginjo kot ideal trajnostne družbe lahko obravnavamo z dveh pomembnih vidikov, in sicer kot:

1. Družbeno blaginjo, ki pomeni objektivni vidik; meriti jo je možno z dogovorjenimi kazalci in kazalniki. Le-ti obsegajo zlasti: gospodinjstva (bogastvo, dohodke in potrošnjo), neenakost gospodinjstev, neenakost v priložnostih, neenakost razporejanja dohodke med državami, dobro počutje posameznikov, ekonomsko varnost ljudi, trajnostni vidik dobrega počutja, zaupanje ljudi in družbeni napredek (Stiglitz et al., 2018, 13–15).
2. Blaginjo posameznika, ki pomeni subjektivni vidik; meriti jo je možno z različno prilagojenimi anketami (Stone, Krueger v Stiglitz et al., 2018, 163–201). Njena temeljna značilnost je, da se spreminja in razvija obenem s spremembami v delovanju in počutju posameznika, njegovega okolja in v družbi kot celoti.

Za prvi vidik je odgovorna predvsem država s svojimi institucijami. Zato govorimo o politiki blaginje na družbeni ravni ( angl.: social welfare policy), ki je usmerjena zlasti v zaščito blaginje ljudi.

Z vidika družbene odgovornosti to pomeni, da država zagotavlja zlasti:

1. varnost državljanov in zaščito človeških pravic,
2. ustrezno zaščito narave,
3. ustrezne pogoje za razvoj gospodarstva in kulture,
4. civilizacijsko rast in ustrezno družbeno blaginjo.

Na zgornji podlagi lahko hitro ugotovimo, da ima država temeljno nalogo zmanjševati tveganje državljanov, in sicer v najširšem pomenu. Sodeluje pri zmanjševanju tveganja tako posameznikov, kot vseh organizacij v državi. Z drugo besedo: država je največji deležnik. [13]

Blaginja posameznika pa ni odvisna samo od države, saj gre predvsem za njegove osebne občutke, ki so odvisni še od številnih drugih (notranjih in zunanjih) dejavnikov. Le-ti so tesno povezani s potrebami posameznika, kar bomo obravnavali v nadaljevanju.

5 IZHODIŠČNA LESTVICA POTREB

Strokovna literatura ponuja številne lestvice potreb. [14] Tudi njihova uporaba je temu primerno široka (npr. motiviranje, vodenje, psihologija vedenja itd.).

Kljub svojim slabostim (npr. Lovšin, 2010, 16) je Maslow-a hierarhična lestvica potreb med najbolj znanimi. Njegovih sedem vrst potreb lahko združimo v pet ravni, in sicer:

1. fiziološke potrebe (hrana, kisik, voda, spanje, seks itd.), ki jih postavlja organizem človeka;
2. potreba po varnosti (fizični, materialni, čustveni, zdravstveni itd.), ki omogoča izogibanje slabim situacijam;
3. potrebe po pripadnosti (ljubezen, prijateljstvo, intimnost), kot izraz želje biti sprejet v okviru družbe;
4. potrebe po priznanosti (ugled in spoštovanje) in s tem potrebe po ustreznih dosežkih, ki omogočajo samozavest, prestiž, status itd.;
5. potrebe po samoaktualizaciji oziroma samouresničevanju kot izraz hotenja po maksimiranju svojih talentov za uresničevanje svojega poslanstva oziroma smisla življenja.

Kot pomembna kritika zgornje lestvice se kaže razmišljanje Kosa, ki pravi, da je potreba po samoaktualizaciji prepozno oziroma neupravičeno umeščena na zadnje mesto (Kos, 2021). Kos sicer priznava prvo mesto sociološkim potrebam, vendar postavlja samoaktualizacijo na drugo, potrebo po varnosti pa na zadnje mesto.

V okviru zgornjih razprav pa lahko pogrešamo razvrščanje potreb še glede na vir zadovoljevanja teh potreb. Kdo je torej tisti, ki naj navedene potrebe zadovoljuje vsaj v pretežni meri? To je pravzaprav vprašanje, kdo je odgovoren za zadovoljevanje potreb ljudi. Gre torej za vprašanje družbene odgovornosti "par excellence".

Zato je pomembna delitev odgovornosti na državo in posameznike. Država naj bi zagotavljala predvsem zadovoljevanje osnovnih potreb, kot so pretežno fiziološke potrebe in potrebe po varnosti, posamezniki pa pretežno za ostale potrebe. Pri tem je delovanje države v večji meri usmerjeno in predvidljivo, delovanje posameznikov pa je odvisno od njihovih lestvic potreb in zato veliko manj predvidljivo.

Tako ločevanje odgovornosti sicer ni absolutno natančno, saj je odvisno od številnih dejavnikov (ki se tudi spreminjajo), vendar na svoj način ustreza pojmovanju, kdo je odgovoren za družbeno blaginjo. Vidimo, da je le-ta sicer pomembno odvisna od ustreznega delovanja državnih institucij, vendar lahko k njej bistveno prispevajo (ali pa jo zmanjšujejo) ljudje, tako posamezno kot tudi v okviru vseh vrst svoje organiziranosti. Meja med odgovornostjo države in odgovornostjo posameznikov je "mehka" predvsem zato, ker posamezniki delujejo tudi v državnih institucijah.

Zato bomo v nadaljevanju obravnavali družbeno odgovornost posameznikov.

6 DRUŽBENA ODGOVORNOST POSAMEZNIKOV

6.1 Izhodišče

Vsak človek deluje skladno svojo lestvico potreb in vrednot, ki vplivajo na njegov interes. Zato se kot prvo zastavlja vprašanje, od kod različnost interesov posameznikov. Odgovor na enostavno vprašanje, zakaj imamo različne interese, pa je že nekoliko bolj zahteven. Kot ustrezno izhodišče za razmišljanje se kažejo različne potrebe posameznikov, kar pa ne pojasnjuje, zakaj so različne. Zato se je koristno usmeriti na izhodiščno, temeljno človeško potrebo, to je njegov obstoj. Na tej podlagi smo že prišli do oblikovanja splošnega zakona o dodani vrednosti (ZDV) v poglavju 3.2.

Kljub jasnemu sporočilu ZDV, da je etično delovanjepogoj obstoja človeštva, vsi ne delujemo v tem smislu. Spet: zakaj? Odgovor lahko iščemo v občutku tveganja, ki sooblikuje interes posameznika in ga prisili oziroma motivira k delovanju. Ta proces je razmeroma zapleten, v nadaljevanju ga bomo poskusili proučiti nekoliko poenostavljeno.

6.2 Tveganje kot rdeča nit delovanja posameznika

Številna tveganja ogrožajo obstoj človeka, vendar jih je nemogoče objektivno oceniti v celoti. Zato to razumemo kot objektivno stanje tveganj. Posameznik ima lahko samo bolj ali manj približen, subjektiven občutek teh tveganj, na katerega pa vplivajo tako prejete številne informacije kot tudi dejavniki, ki vplivajo na njegovo sposobnost dojemanja in razumevanja teh informacij ali pa tudi dezinformacij. Ti dejavniki so številni, samo za ponazoritev lahko med njimi naštejemo zlasti:

• genske lastnosti in intelekt oziroma značaj,
• vzgoja, znanje in izkušnje,
• vrednote, kultura, etika in upoštevanje sprejetih norm v praksi,

• izobraženost in usposobljenost,
• poznavanje okolja in razmerje do okolja,
• materialni položaj in življenjski standard,
• status in z njim povezan občutek odgovornosti,
• oblike in ravni združevanja oziroma organiziranosti (npr. družina, podjetje, različni organi in skupnosti),

• porazdelitev tveganja in »repi« (črni labod), ^[15]
• stopnja abstrakcije (podzavest) in časovna razsežnost.

Sposobnost dojemanja informacij se seveda spreminja v času, tudi pod vplivom teh dejavnikov. ^[16]

Občutek tveganja pa je treba razlikovati od odziva posameznika na ta občutek. Na ta način bistveno laže razumemo celotni proces.

Posameznik se namreč na svoj občutek tveganja odziva še pod vplivom dodatnih številnih dejavnikov. Za ponazoritev lahko med njimi naštejemo zlasti:

• interes in življenjske cilje,
• oceno žrtve in koristi v najširšem smislu,
• občutek odgovornosti,
• občutek izkoriščenosti in neenakopravnosti,
• občutek zapostavljenosti,
• željo po maščevanju,
• ljubosumje in zavist,
• osebnostne (karakterne) značilnosti, ponos in etične norme,

• stopnjo prilagodljivosti,
• versko prepričanje,
• značilnosti stopnje hierarhije in obseg dovoljenega obnašanja (pristojnosti),

• boj za oblast in izkoriščanje slabosti drugih,
• konkurenčne prednosti in slabosti,
• starost in ambicioznost,
• trenutni položaj,
• časovno razsežnost.
• izbor metod in znanje ocenjevanja tveganj,
• različne ocene tveganj (pomembnosti, obsega in verjetnosti),

• znanje in izkušnje obvladovanja tveganj,
• druge značajske in osebnostne lastnosti uporabnika informacije.

Tukaj se ne bomo podrobneje ukvarjali s posameznimi dejavniki. Našteti so predvsem za ponazoritev in utemeljitev, da dve različni osebi v istih okoliščinah tudi ob enakih informacijah praviloma drugače občutita tveganje in se že zato lahko drugače odzoveta.

Obliko oziroma vsebino odziva izraža interes, katerega pojavna oblika je delovanje in obnašanje posameznika. Ta odziv je seveda lahko spontan, čustven ali razumski. Lahko pa ga obravnavamo tudi s štirih vidikov, ki so prikazani na sliki 1.

Slika 9: Proces od občutka tveganja do delovanja posameznika

Biološki (nagonski) vidik

Ta vidik je zagotovo najbolj naraven, prvobiten (spontan) in zato tudi že podzavesten ter temu ustrezno močan, saj stremi k ohranjanju človeške vrste.

Sociološki vidik

Ta vidik upošteva, da odziv posameznika na občutek tveganja vpliva na oblikovanje razmerij do drugih ljudi, prav tako pa tudi na antropološko razsežnost njegovega delovanja.

Psihološki vidik

Tudi ta vidik je razmeroma zelo subjektivne narave in lahko vodi v skrajnosti, kot so apatija ali paranoja.

Ekonomski vidik

Ta vidik obsega delovanje človeka, usmerjeno k ustvarjanju presežne dodane vrednosti v njenem najširšem smislu, kot materialnega vira za svoj obstoj in rezerve za obvladovanje tveganj. Temelji na zakonu dodane vrednosti (ZDV) z vsemi njegovimi posledicami in razumnem obvladovanju tveganj (opredeljevanje, ocenjevanje, izogibanje, zmanjševanje, prerazporejanje in sprejemanje).

V okviru razmerij med razumom, čustvi in nagonom so možni skrajni (tudi negativni) odzivi, ki pa jih je treba (kolikor mogoče) obvladovati razumsko. V tem okviru je izredno pomembna dejavnost preprečevanja in odkrivanja prevar tako v poslovanju kot tudi v medčloveških razmerjih.

Puščice na sliki 1 kažejo povezanost naštetih ekonomskih, psiholoških, socioloških in bioloških vidikov odziva (interesa) s centralno točko (Delo in dodana vrednost), ki je debelo obrobljena in kaže skupni učinek vseh dejavnikov na delovanje posameznika in s tem na ustvarjanje dodane vrednosti.

Politika na vseh ravneh in vrstah organiziranosti (združevanja) posameznikov je vpeta v vse točke procesa, kar kažejo ustrezne puščice. Temeljna odgovornost vseh vrst politik se kaže zlasti v vplivu na:

• interesno delovanje posameznikov,
• področje dela in njegovega upoštevanja,
• uveljavljanje kategorije dodane vrednosti kot temeljne informacije o trajnostnem razvoju z ekonomskega vidika,
• izhodišča in temeljna sodila za usmerjanje in razporejanje dodane vrednosti,
• promocijo in uveljavljanje načela družbene odgovornosti na vseh področjih delovanja ljudi.

Družbena odgovornost v obliki prispevka k dodani vrednosti je načeloma temeljno sodilo ustreznega odzivanja posameznika, kar je na sliki 1 prikazano s puščico od Družbene odgovornosti na Odziv .

Obenem pa to pomeni odgovornost posameznika, da družbeno odgovorno deluje in sooblikuje politiko na vseh ravneh in vrstah organiziranosti. Tudi to je prikazano na sliki 1 s puščico od Odziva do Politika.

Povratna zanka na sliki 1 (puščica iz Družbene odgovornosti na Politika) poudarja družbeno odgovornost nosilcev in izvajalcev politike.

Na sliki 1 prikazan način delovanja posameznika v odvisnosti od tveganja, načeloma daje možnost optimalnega razreševanja morebitnih etičnih dilem na vseh področjih njegovega delovanja. Zato je pomembno sodilo ustreznosti delovanja posameznika, ki smo ga opredelili kot njegovo družbeno odgovornost.

Kljub temu pa ne moremo pričakovati, da bodo vsi ljudje samodejno delovali družbeno odgovorno. Tu ima odločilno vlogo interes, ki je pogojen z njihovimi potrebami in VKEN. [17] Če odmislimo temeljni vrsti potreb (obstoj in fiziološke potrebe), je odziv na občutek tveganja posameznika odvisen zlasti od njegove nadaljnje lestvice potreb.

Če želimo družbeno odgovorno delovanje posameznika, pridemo prej ali slej do vprašanja smisla njegovega življenja. To naj bi bilo vsem približno enako pomembno. Odgovor se skriva v poslanstvu posameznika.

V komentarju k sliki 1 smo kot temeljno sodilo o ustreznosti odzivanja in delovanja posameznika opredelili njegov prispevek k družbeni blaginji. Šele tedaj ima namreč lahko občutek koristnosti svojega dela. To pomeni, da tudi posameznik nudi korist svojim "odjemalcem" (bližnjim, prijateljem, znancem in drugim), ne glede na to, v kakšni obliki organiziranosti deluje (sam, v družini, društvu, podjetju itd.).

S tem pa je opredeljeno tudi njegovo poslanstvo, ki končno zadovoljuje tudi njega samega. Kos (2021) v tem smislu govori o samoaktualizaciji, ki pa jo je Maslow umestil med zadnje potrebe na lestvici. Z vidika družbene odgovornosti posameznika pa naj bi bila to prva človeška potreba (za potrebama po obstoju in varnosti).

Človek, ki uresničuje svoje poslanstvo, zadovoljuje svojo potrebo po samoaktualizaciji (angl.: self-actualization), saj je z njo povezan tudi ugled in samospoštovanje. Začuti namreč, da je v družbi koristen. Kot je poslanstvo podjetja povezano z namenom podjetja, je poslanstvo posameznika povezano s smislom njegovega življenja.

7 TRAJNOSTNI TRIKOTNIK

Na podlagi dosedanjega razmišljanja lahko povežemo še naslednji pojem iz opredelitve družbene odgovornosti v poglavju 2. To jetrajnostni razvoj. Cilj trajnostnega razvoja je namreč trajnostna družba (angl.: sustainable society), to je sposobnost preživeti trajno, ne da si ljudje uničimo pogoje za preživetje (na to veliko nevarnost drug drugega opozarjamo, na primer na konferencah OZN o podnebnih spremembah (že 26. je bila novembra 2021 v Glasgowu, UK). Pogoj za uresničevanje trajnostne družbe je družbeno odgovorno delovanje, ki pa ni možno brez ustreznega informacijskega sistema. Te tri kategorije lahko povežemo vtrajnostni trikotnik, ki ga kaže slika 2.

Slika 10: Trajnostni trikotnik

Trajnostna družba kot končni cilj pomeni družbeno soglasje o temeljnih interesih ljudi in njihovo uresničevanje. Njena značilnost je, da predstavlja horizontni cilj, ki naj bi ustrezal veliki večini ljudi. Obenem je to cilj, h kateremu stremimo istočasno z vsemi spremembami v družbi.

Družbena odgovornost pomeni tudi sodilo za ustrezno delovanje vseh članov družbe. Zahteva ustrezno načrtovanje, odločanje in obnašanje. Odraža temeljno opredelitev in prispevek organizacij in posameznikov k blaginji družbe. Podrobnejša določitev kriterijev je običajna naloga uporabnika in analitika, vendar mora temeljiti na dodani vrednosti, da je nujno dovolj celostna in vsebuje ekonomski, okoljski in družbeni vidik. V nasprotnem primeru (npr. na podlagi dobička) se entropija v poslovnem sistemu poveča zaradi delovanja zakona dodane vrednosti.

Zato je ustvarjanje vrednosti (angl.: value creation) pomembno ne samo za lastnike kapitala, temveč tudi za zaposlence, odjemalce in druge (O'Malley, 1998, 2), ki jih ne naštevamo v celoti, vendar jih lahko razumemo kot deležnike podjetja. O'Malley-evo razumevanje ustvarjanja vrednosti lahko izenačimo z ustvarjanjem dodane vrednosti v najširšem smislu. Na tej podlagi je treba zamenjati tradicionalno teorijo ekonomike podjetja z ekonomiko na podlagi dodane vrednosti (Bergant, 2022).

Informacijski sistem je odločilnega pomena za oblikovanje in izvajanje strategij za doseganje ciljev ter odmikov od načrtovanega. Vsak informacijski sistem je "vir moči" in ima ključno vlogo pri vseh odločitvah, dejavnostih in razvoju demokratične družbe. Zato vključuje tudi nefinančne informacije (npr. Baumȕller, Schaffhauser, 2018).

Korak naprej v tem smislu sta pokazala Gbangbola in Lawler (2020) s predlogom standardizacije trajnostnega poročanja.

Pomemben in temeljni del informacijskega sistema, ko gre za poslovanje, je nedvomno računovodstvo. Podrobnejšo in celovito vsebino računovodstva kaže slika 3.

Računovodstvo je kot vir in odraz družbene odgovornosti tudi predpogoj za doseganje trajnostne družbe s pridobivanjem in razvijanjem ustreznih informacij za proces poslovnega odločanja.

Slika 11: Podrobnejša vsebina računovodstva

Pri tem računovodenje kot proces obsega finančno in stroškovno računovodstvo z notranjimi kontrolami (nadziranjem računovodenja) ter analiziranje, usmerjeno za potrebe zunanjega in notranjega poročanja.

Poslovodenje v računovodstvu pa obsega načrtovanje računovodenja, organiziranje računovodenja in kadrovskih zmogljivosti ter nadziranje.

Pri tem pa so pomembne usmeritve tega poslovodenja, kot sta etično delovanje, obvladovanje tveganj (zlasti s prispevkom k preprečevanju prevar) ter strateška usmerjenost v spremljanje dosežkov poslovanja na treh področjih družbene odgovornosti: ekonomsko (s spremljanjem dodane vrednosti in njenega razporejanja med deležniki), okoljsko (ohranitev naravnega kapitala) in družbeno (vpliv na ožjo in širšo družbo) z upoštevanjem trojnega poslovnega izida ( angl.: triple bottom line).

8 PIRAMIDA DRUŽBENE BLAGINJE

Temeljni cilj trajnostne družbe je doseči želeno blaginjo družbe kot celote. Ta končni cilj družbe si lahko predstavljamo kot vrh piramide, katere osnovna ploskev je trajnostni trikotnik s slike 2. Govorimo lahko o trajnostni piramidi, ki jo prikazuje slika 4.

Slika 12: Trajnostna piramida

Družbena blaginja kot izraz idealne trajnostne družbe na vrhu piramide je seveda cilj, ki se spreminja in razvija obenem s spremembami v družbi. Nosilec tega cilja je država, zlasti s svojo socialno politiko (angl.: social welfare policy).

Vsak od treh elementov na vogalih spodnje ploskve piramide, predstavlja temeljne pogoje za doseganje družbene blaginje. Zato so k njej usmerjene ustrezne puščice. Spodnja ploskev (trajnostni trikotnik) pomeni področje povezanosti in usklajevanja družbeno odgovornega delovanja vseh nosilcev na podlagi ustreznih informacij za doseganje trajnostne družbe. To je posebno področje s svojo logiko s teoretičnimi in praktičnimi razsežnostmi.

Sprednja ploskev (med Družbeno odgovornostjo in Informacijskim sistemom) ponazarja področje podpore in oblikovanja informacij za ustrezno odločanje za doseganje družbene blaginje.

Desna ploskev (med Informacijskim sistemom in Trajnostno družbo) ponazarja področje usmerjenosti informacijskega sistema za potrebe trajnostne družbe in merjenje doseganja družbene blaginje.

Zadnja ploskev (med Družbeno odgovornostjo in Trajnostno družbo) ponazarja področje družbeno odgovornega delovanja vseh nosilcev s ciljem trajnostne družbe in prispevanja k družbeni blaginji.

Vsa omenjena področja so povezana in zahtevajo ustrezno medsebojno usklajenost (harmonijo). Področje usklajevanja zato predstavlja notranjost piramide. Dogajanja zunaj piramide so neprimerna in tudi družbeno neodgovorna, saj povečujejo neusklajenost in poslabšujejo doseganje harmonije za zagotavljanje blaginje.

Harmonije znotraj piramide seveda ne bomo mogli doseči brez pomembnih sprememb na vseh področjih družbenega življenja. V družbeno življenje so vpeti vsi posamezniki, zato je treba njihovo vlogo pri zagotavljanju družbene blaginje posebej obravnavati. Pomembno je razlikovati družbeno odgovornost podjetij od družbene odgovornosti posameznikov, kar bo pokazano v nadaljevanju.

9 POSAMEZNIK IN DRUŽBENA BLAGINJA

Vlogo posameznika pri doseganju družbene blaginje si lahko predstavljamo z novo piramido, katere ploskev je isti trajnostni trikotnik kot ns sliki 4. Tako dobimo dve piramidi, ki imata skupno eno ploskev (angl.. triangular bipiramid) in je prikazana na sliki 5.

Zgornja piramida (z debelejšimi stranicami, pri čemer je nevidna stranica črtkana) ponazarja družbeno odgovornost vseh vrst podjetij, spodnja pa kaže družbeno odgovornost posameznikov.

Za posameznika je pomembno njegovo dobro počutje ( angl.: well-being), ki ga lahko izenačimo z njegovo blaginjo, če je ne omejimo na materialne vire. Prikazuje ga vrh spodnje piramide. Nihče ne ve bolje od posameznika, kako se počuti. Nedvomno pa je njegovo počutje odvisno od njegovih potreb. Znana je krilatica, da si najbolj svoboden človek, če nimaš potreb.

Slika 13: Celostni prikaz poti do družbene blaginje

Gre torej za individualno oceno, kaj je pomembno (Stiglitz et al., 2018a, 77). To pomeni, da je osebna blaginja prvenstveno subjektiven pojem in ni povezan zgolj z objektivnim stanjem stvari.

Izboljšanje blaginje ljudi pa je še vedno tradicionalna naloga ekonomske teorije (Dalziel et al. 2018, 2). Pri tem moderne študije ugotavljajo, da rast proizvodnje ne zagotavlja uresničevanja tega cilja (Dalziel, istotam, 6). Alternativo predlaga Sen s svojim "zmogljivostnim pristopom", ki temelji na svobodni osebni izbiri (Sen, 1999, 18).

Kljub vsemu smo v poglavju 6.2 opredelili uresničevanje poslanstva kot idealni odziv posameznika v smeri prispevanja k dodani vrednosti in s tem k trajnostni družbi in njeni blaginji. [18] Tak primer kaže leva puščica (od Blaginje posameznika do Družbene odgovornosti) na sliki 5.

Tudi za posameznika je pomemben informacijski sistem, ki pa bi moral spremljati njegovo dodano vrednost. Kaže ga desna puščica (od Blaginje posameznika do Informacijskega sistema) na sliki 5. Temu posameznik lahko s pomočjo ustreznega računovodskega pristopa ugotavlja svoj prispevek k družbeni blaginji.

Zato je bilanca stanja zanj nedvomno pomembno izhodišče. Prikazuje jo slika 6.

Slika 14: Osebna bilanca stanja

Temeljna značilnost osebne bilance stanja je v tem, da obsega tudi neračunovodske, "mehke" podatke, ki jih pozna in jih lahko (kritično) oceni samo vsak za sebe (samoevalvacija).

Vrstni red postavk v bilanci stanja določa vsak sam, po svoji presoji.

Z bilanco stanja je povezana bilanca osebne dodane vrednosti na sliki 7.

Tako bilanca stanja kot tudi bilanca presežne dodane vrednosti posameznika sta predvsem opomnika za oceno ustreznosti svojega delovanja. Obenem kažeta, da je koristno računovodsko razmišljanje pri vsakem človeku.

Slika 15: Bilanca osebne dodane vrednosti

Črtkana črta (od Blaginja posameznika do Trajnostne družbe) na sliki 5 predstavlja rezultanto prispevka posameznika k družbeni odgovornosti in njegove informacijske podpore. Ta puščica povezuje vrh spodnje piramide z vrhom zgornje piramide. Kaže težnjo po stanju, ko se blaginja posameznika izenači z blaginjo družbe.

Slika 5 pa kaže še naslednje:

1. Kljub ločitvi med zgornjo (podjetja) in spodnjo piramido (posamezniki, je razumljiva povezanost med obema, kajti tako v podjetjih kot v državnih institucijah, delujejo posamezniki z vsemi svojimi lastnostmi.
2. Slika kaže pot gibanja posameznika do vrha zgornje piramide, in sicer prek družbeno odgovornega delovanja tako kot posameznika kot tudi kot sodelavca v podjetjih, drugih organizacijah in državnih institucijah. To pomeni, da posameznik postane član trajnostne družbe s ciljem soustvarjanja blaginje družbe kot celote.
3. Predpostavljamo lahko, da vsota oziroma sinergija blaginj vseh posameznikov pomeni tudi blaginjo družbe kot celote. V končni, idealni fazi zgornja piramida v celoti vsrka spodnjo, kar bi ponazarjalo idealno stanje blaginje za vse člane družbe. To pomeni, da se spodnja piramida v celoti vključi v zgornjo. To smer navzgor ponazarja debelo označena črtkana puščica.
4. Dolžina te puščice kaže na oddaljenost počutja ljudi od končnega cilja, splošne družbene blaginje. To oddaljenost je možno tudi empirično spremljati, kar je še posebno pomembno. [19] Tudi to je obvezna sestavina ustreznega informacijskega sistema.

Tako nastane končna (idealna) trajnostna piramida, ponazorjena s sliko 8.

Slika 16: Idealna trajnostna piramida

Slika 8 je podobna sliki 4, vendar se pomembno razlikuje s puščicami, ki kažejo na potrebo po nenehnem sodelovanju vseh nosilcev družbene odgovornosti tako pri družbeno odgovornem odločanju, kot pri oblikovanju informacijskega sistema za prehod v trajnostno družbo in doseganje družbene blaginje. Puščice so obojestranske, kar ponazarja kibernetsko in interaktivno povezanost procesov, ki se odvijajo znotraj piramide.

Treba je poudariti, da številni procesi danes potekajo zunaj prikazane piramide. To pomeni, da ne prispevajo k splošni družbeni blaginji, ali pa jo celo poslabšujejo. Take procese lahko označimo kot družbeno neodgovorne.

Družbeno neodgovornost pomeni torej vsako zmanjšanje ali ogrožanje družbene blaginje.

Med družbeno odgovornostjo in družbeno neodgovornostjo je torej obsežno "sivo področje", ki obsega:

1. Primere, ustvarjanja presežne dodane vrednosti, ki pa bi lahko bila večja, če bi optimalno izkoristili vse vire, ki so v danem obdobju na razpolago. To pomeni, da lahko nekdo (posameznik ali podjetje) prispeva več ali manj k družbeni blaginji. V optimalno urejeni družbi bi morali take primere spremljati in obravnavati v okviru ustreznega motivacijskega sistema.
2. Primere, ko je zmanjševanje presežne dodane vrednosti večjega ali manjšega značaja in pomena. To pomeni, da lahko nekdo družbeni blaginji naredi večjo ali manjšo škodo. Taka družbena neodgovornost bi načeloma morala biti na neki način sankcionirana. Pri tem so na voljo najrazličnejše možnosti, ki so seveda odvisne od dogovora v posameznem okolju.

Piramida torej omogoča tudi opredeliti sodila ustreznosti posameznih procesov z vidika posameznih ciljev znotraj trajnostnega trikotnika ali z vidika blaginje družbe kot celote, tako na vseh ravneh organiziranosti ljudi kot tudi vseh njihovih dejavnosti. Informacije na podlagi odmikov dejanskega stanja ali procesov od teh sodil so pomembne pri usmerjanju delovanja vseh udeležencev.

Govorimo lahko torej o usklajenosti procesov pri doseganju (ali nedoseganju) končnega cilja, družbene blaginje. Njihovo usmerjanje pomeni proces za doseganje družbene blaginje.

10 PROCES DOSEGANJA DRUŽBENE BLAGINJE

Proces doseganja družbene blaginje pomeni dogajanje v gibanju od vrha spodnje piramide na sliki 5, do vrha zgornje piramide, kot idealnega, končnega cilja.

Temeljni značilnosti tega procesa sta:

1. Proces je usmerjen h globalnemu cilju vseh ljudi in zahteva razmeroma velike spremembe v VKEN in razmišljanju večine ljudi..
2. Proces ima mednarodno, globalno razsežnost, saj zahteva spremembe tako na ravni različnih družbeno-ekonomskih sistemov, kot na ravni politik posameznih držav in mednarodnih podjetij, pa trudi z njimi povezanih drugih organizacij in ljudi.

Obe značilnosti kažeta na izredne težave pri usmerjanju tega procesa, in zato tudi na njegovo dolgotrajnost. To pa ne pomeni, da ni možno nič narediti, pač pa se je treba za to odločiti. Druga možnost je samo poslabšanje razmer, večanje nezadovoljstva ljudi in poslabšanje njihove varnosti.

Vsaka država (čeprav majhna) lahko začne s tem procesom in s tem da zgled ter spodbudo drugim.

Za začetek procesa je potrebna ugotovitev njegove pomembnosti, da bi bili prepričljivi. Zato so potrebne nekatere priprave. Med njimi so zlasti:

1. Spoznanje ključnih osebnosti v družbi (znanstvenikov, strokovnjakov in politikov), da so potrebne spremembe. Ti naj sprejmejo logiko trajnostne piramide in zagotovijo kritično maso moči za spremembe.
2. Spoznanje o povezanosti in soodvisnosti vseh ljudi. To niti na načelni ravni še ni dano vsem ljudem, zato je to naloga ustreznega izobraževalnega sistema, vzgoje in v irov informacij, da bi pridobili vsaj večinsko mnenje.
3. Na tej podlagi je treba doseči ustrezno zavedanje družbene odgovornosti vseh organizacijskih sistemov in posameznikov. Izhodišče je v razumevanju trajnostne piramide na sliki 5.
4. Na zgornji podlagi je treba doseči večinsko razumevanje zakona dodane vrednosti in njegovo etično razsežnost. Tudi to je naloga izobraževalnega sistema in vzgoje.
5. Doseči je treba večinsko vsebinsko razumevanje dodane vrednosti, zlasti v primerjavi z dobičkom.

Zgornje priprave se lahko odvijajo sočasno, vendar jih je treba opraviti, če želimo zagotoviti uspešnost procesa.

Na zgornjih podlagah je treba ustrezno spremeniti številne zakonske predpise, vključno z računovodskimi standardi in standardi poročanja. Podrobnejši pregled predpisov je treba vnaprej pripraviti, kar pa verjetno še najlažja, čeprav zahtevna naloga.

Procesi sprememb se morajo odvijati v marsikaterih primerih sočasno, kajti samo delne spremembe lahko celo škodijo. Zato je pomemben tudi projekt o sočasnosti sprememb.

11 SKLEP

Dolgoletno delo kot svetovalec poslovodstvom podjetij me je globoko prepričalo v veliko tveganje uspešnosti, če je šlo za velike projekte. Sedaj pa v nasprotju s tem prepričanjem predlagam projekt, katerega obsežnost, težave in nevarnosti lahko le slutimo. To lahko utemeljim samo s prepričanjem, da se je tega treba lotiti in ne odnehati, ko naletimo na težave. Tako prepričanje ima podlago v dejstvu, da je alternativa dolgoročno ljudem samo škodljiva. To pa seveda pomeni še eno težavo, če namreč gledamo in delamo v službi kratkoročnih interesov. Pomembno je, da ta težava kritični masi ljudi pomeni tudi zadosten izziv. V nasprotnem primeru je govorjenje o družbeni odgovornosti res samo govorjenje. To pa pomeni, da se ne uresničujejo sklepi in ukrepi, za katere se je človeštvo odločilo na konferencah OZN o podnebnih spremembah, ki so v resnici pozivi k spremembam VKEN in delovanja ljudi, da preprečimo propad človeštva, ki sicer grozi v samo nekaj letih, ne v neki oddaljeni prihodnosti.

12 Literatura

1. Baumȕller, Josef, Schaffhauser-Linzatti, Michaela-Maria (2018). In search of materiality for nonfinancial information-reporting requirements of the Directive 2014/95/EU. https://www.researchgate.net/publication/326997551_In_search_of_materiality_for_nonfinancial_information-reporting_requirements_of_the_Directive_201495EU .
2. Beck, Ulrich (1992). Risk Society. London: SAGE Publications Ltd.
3. Bergant, Živko (2017). Dodana vrednost iz novega zornega kota. Ljubljana: Inštitut za poslovodno računovodstvo.
4. Bergant, Živko (2021). Kdo so deležniki v združbi? Zbornik mednarodne znanstvene konference. Novo mesto, 2021, str. 62–69. Univerza v Novem mestu.
5. Bergant, Živko (2022). Zavedanje družbene odgovornosti in posledice. Ekonomika na podlagi dodane vrednosti. Ljubljana: Visoka šola za računovodstvo in finance.
6. Bergant, Živko (2022). Zavedanje družbene odgovornosti in posledice. Ekonomika na podlagi dodane vrednosti. Ljubljana: Visoka šola za računovodstvo in finance.
7. Business Dictionary (2015): Total Net Value. http://www.businessdictionary.com/definition/total-net-value-added-TNVA.html .
8. Gostiša, Mato (2014): Teorija ekonomske demokracije kot nove sistemske paradigme kapitalizma. Kranj: ŠCID – Študijski center za industrijsko demokracijo.
9. Gbangola Kye, Lawler Nicole (2020). Gold Standard Sustainability Report. Step by Step Guide to Producing a Sustainability Report. London: Routledge.
10. Judt, Tony (2011): Deželi se slabo godi. Ljubljana: Mladinska knjiga založba d.d.
11. Kos, Blaž (2021). Obrnite Maslowo hierarhijo potreb na glavo. https://coach.blazkos.com/obrnite-maslowo-hierarhija-potreb-na-glavo/ .
12. Lovšin, Žiga (2010). Motivacijske teorije v učbenikih trženja. Diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
13. Maslow, Abraham (1943). A Theory of Human Motivation , Psychological Review, letnik 50, št. 4, str. 370-396.
14. Mook, L. Ingrid (2003): A Social Accounting Framevork for Cooperatives: The Expanded Value Added Statement. http://www.ace.coop/portals/0/institute/03/mook.pdf .
15. Mulej, Matjaž (1979): Ustvarjalno delo in dialektična teorija sistemov. Celje: RC.
16. Mulej, Matjaž et al. (2000): Dialektična in druge mehkosistemske teorije. Maribor: Ekonomska poslovna fakulteta.
17. Mulej. Matjaž (2021). Ne le stranke, vrednote so demokracija. Večer, 5. oktober, 2021.
18. Sen, Amartya (1999). Development as Freedom. Oxford: Oxford University Press.
19. Stiglitz E. Joseph, Fitoussi Jean-Paul, Durand Martine (2018). Beyond GDP: Measuring What Counts for Economic and Social performance. Pariz: OECD Publishing. http://www.oecd.org/publications/beyond-gdp-9789264307292-en.htm
20. Stiglitz E. Joseph, Fitoussi Jean-Paul, Durand Martine (2018). For Good Measure: Advancing Research on Well-being Metrics Beyond GDP. Pariz: OECD Publishing. http://www.oecd.org/publications/for-good-measure-9789264307278-en.htm .
21. Stiglitz E. Joseph, Fitoussi Jean-Paul, Durand Martine (2018a). Beyond GDP. Measuring What Counts for Economics and Social Performance. OECD Publishing, Pariz.
22. O'Malley (1998). Value Creation and Business Success. https://thesystemsthinker.com/wp-content/uploads/pdfs/090201pk.pdf .
23. Šarotar Žižek Simona, Mulej Matjaž (2020). Society & Welfare. http://www.irdo.si/irdo2020/referati/a2-1-sarotarzizek&mulej.pdf .
24. Taleb N., Nicholas (2009). Errors, Robustness, and the Fourth Quadrant. International Journal of Forecasting, Letnik 25, str. 744−759.
25. Taleb N. Nicholas, Goldstein G. Daniel, Spitznagel W. Mark (2009a). The Six Mistakes Executives Make in Risk Management. Harvard Business Review, oktober 2009, str. 78−81.