TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki in stranskemu intervenientu povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.203, 32 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v nasprotnem za ves čas zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Če gre z sporna določila in za takšna v konkretnem primeru gre, potem se skladno z določbo drugega odstavka 82. člena OZ pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, da ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.

Pritožbeno ni sporno, da je tožena stranka dejansko poplačevala izvajalce, ki jih je namesto tožeče stranke angažirala za odpravo napak, iz predložene garancije za odpravo napak v garancijski dobi in ne zadržnine, tako da je na podlagi tega nedvomno zaključiti, da je ne glede na pogodbeni zapis s trenutkom predaje bančne garancije nastopil pogoj, da se tožeči stranki izplača drugi del zadržnine (prvi del se ji je izplačal že z izdajo potrdila o prevzemu del skladno s prvim odstavkom 14.9. Splošnih pogojev) in da stranki nista dogovorili dvojno zavarovanje (zadržnina in garancija).

Takšno razlaga, kot je prej podana, pomeni ravnanje skladno z načelom vestnosti in poštenja (6. člen OZ), saj izvajalec, ki sam ni odpravil napak in je v ta namen izročil za poplačilo drugih izvajalcev ustrezno bančno garancijo, sme biti za opravljeno in prevzeto delo poplačan, kar pa pomeni tudi sprostitev zadržnine, ki predstavlja plačilo za že opravljeno delo.

Priznana ločitvena pravica na terjatvi, ki je predmet tožbe, je bila le pravna podlaga, da je stečajni dolžnik (tožeča stranka) ponudil upniku, da se nanj cedira terjatev, ki je ni bilo mogoče prodati v stečajnem postopku in bi upnik lahko to tudi odklonil. Tega ni storil in tako je skladno z 2. točko prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP premoženje (terjatev), ki ga ni bilo mogoče unovčiti, bilo prenešeno na upnika. S tem, ko je prišlo do prenosa terjatve na upnika, v razmerju do dolžnika, postane status upnika v stečajnem postopku, kjer je bil ločitveni upnik, pravno nepomemben in v razmerju do dolžnika (tožene stranke) je upnik, ki zaradi načina pridobitve terjatve nima privilegiranega položaja in nima takojšnje prednostne pravice do poplačila.

Zmotno je tudi naziranje sodišča, da pri neposrednem zahtevku podizvajalca do naročnika po 631. členu OZ ne gre za zakonito cesijo, saj nasprotno izhaja tako iz pravne teorije kot sodne prakse, ki pove,da gre najmanj za pravni institut, ki je najbližji zakoniti cesiji.

Tako podizvajalca, ki sta terjatev pridobila na podlagi zakonite cesije kot upnik I. d.o.o, ki je terjatev pridobil po sodni odločbi so glede na način pridobitve v enakem položaju, saj gre za tako imenovani originaren način pridobitve, kot je poznan v stvarnem pravu.

Če so v enakem položaju, potem bi njihovo upravičenje do poplačila iste terjatve, ker drugačne ureditve ni, bilo presojati po določbi 420. člena OZ o večkratnem odstopu.

Ker je upnik I. d.o.o. najprej dosegel sodno priznanje svoje terjatve, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati cedirano terjatev upniku I. d.o.o. v višini in na način kot je vtoževana.