TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Stroške za nakup goriva in druge stroške obratovanja skupne naprave
za centralno ogrevanje stanovanjske hiše so dolžni vnaprej trpeti vsi
stanovalci, če sami skrbijo za obratovanje te naprave in se v
skupnosti stanovalcev tako med seboj dogovorijo. Plačevanje stroškov
po dejanski skupni ali individualni porabi le v času kurilne sezone
pride v poštev samo v primerih, ko dobavlja toplotno energijo
organizacija združenega dela - toplarna (58. in 75. člen zakona o
stanovanjskem gospodarstvu, Uradni list SRS, št. 3/81).

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da mora plačati
tožeči stranki 13.313,25 dinarjev, ter povrniti stroške postopka.
Navedeni znesek predstavlja akontacijo za stroške ogrevanja. Na
podlagi sklepov samoupravnih organov tožeče stranke so namreč dolžni
imetniki stanovanjske pravice plačevati vse leto akontacijo za
stroške ogrevanja.
Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno
zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je
pritožbeno sodišče med ostalim navedlo:
Predvsem pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede ugotovitve
v izpodbijani sodbi, da so dolžni imetniki stanovanjske pravice, med
njimi torej tudi toženka, plačevati akontacije za stroške ogrevanja v
skladu s sprejetimi samoupravnimi odločitvami. Podlaga za tak
zaključek izhaja iz določb zakona o stanovanjskem gospodarstvu
(Uradni list SRS, št. 3/81), zlasti iz 58. in 75. člena, v katerih so
opredeljeni stroški, ki bremenijo imetnika stanovanjske pravice poleg
stanarine, ter pristojnosti zbora stanovalcev kot organa skupnosti
stanovalcev. Ob tem, da imajo stanovalci tožeče stranke urejeo
ogrevanje v lastni režiji, je povsem jasno, da ni mogoče zagotoviti
rednega ogrevanja v kurilni sezoni, v kolikor niso pravočasno in
vnaprej zagotovljena potrebna sredstva v zadostni višini. To
okoliščino je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo v izpodbijani
sodbi ter nasprotnim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Ko
je tožeča stranka vrnila prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice ob
njegovi izselitvi vse, kar je plačal za ogrevanje, pa v pretekli
kurilni sezoni ni bilo porabljeno, je dolžna toženka prispevati za
stroške ogrevanja v enakem obsegu in načinu kot ostali imetniki
stanovanjske pravice v hiši. Zato se toženka tudi ne more uspešno
sklicevati, da je dolžna plačati stroške ogrevanja le za nazaj in
sicer po opravljenem obračunu ob koncu kurilne sezone. Ob takem
plačevanju namreč tožeča stranka ne bi mogla zagotoviti rednega
ogrevanja stanovanj, saj ne bi mogla pravočasno in v zadostni
količini nabaviti kurilnega olja.