TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 999/2003 z dne 6. 11. 2003 in sodba Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, št. Pd 287/2000 z dne 6. 3. 2003 se razveljavita. Zadeva se vrne Delovnemu sodišču v Mariboru, Oddelku na Ptuju, v novo odločanje. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

Stališče Višjega sodišča, da bi moral pritožnik, če bi od prvega delodajalca dejansko zahteval plačilo odškodnine zaradi neizplačanih plač, to v tožbi tudi navesti, je v očitnem nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku, ki se skladno s prvim odstavkom 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih uporabljajo tudi v obravnavanem delovnem sporu. Navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni obvezna sestavina vsebine tožbe. Tretji odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku izrecno določa, da vzame sodnik tožbo v postopek tudi tedaj, ko tožeča stranka ne navede pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo navede, sodnik ni vezan nanjo. Po načelu iura novit curia je torej pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka naloga sodišča. Tudi glede stališča Višjega sodišča, da bi moral pritožnik v tožbi predlagati dokaze za obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti prvega delodajalca, pa velja ugotoviti, da iz določbe 286. člena Zakona o pravdnem postopku povsem jasno izhaja, da sme dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, stranka sodišču ponuditi tudi na prvem naroku za glavno obravnavo (prvi odstavek), pod določenimi pogoji pa tudi na poznejših narokih (drugi odstavek). Po oceni Ustavnega sodišča sta navedeni stališči, na katerih temelji odločitev Višjega sodišča, očitno napačni in zato v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.