TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prva poved petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14, 46/16 in 36/19), kolikor se je nanašala na odvetnika, ki je izvajal storitve brezplačne pravne pomoči, ni bila v neskladju z Ustavo.

Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo je treba pri oceni, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, izhajati iz predmeta pravnega urejanja. Primerjava v okviru presoje skladnosti določene ureditve z načelom enakosti mora upoštevati vse vidike, značilnosti ipd., ki ponazarjajo naravo in namen primerjanih prvin, njihovo bistvo. Ker je predmet pravnega urejanja plačilo storitev brezplačne pravne pomoči, je treba pri primerjavi upoštevnih položajev v okviru presoje skladnosti izpodbijane ureditve z načelom enakosti izhajati ne le iz samega (načina) plačevanja storitev, temveč tudi iz bistvenih vsebinskih značilnosti zadevnih storitev in tistih, ki te storitve izvajajo. Zgolj okoliščina, da izvajalci brezplačne pravne pomoči prejmejo plačilo na enak način in iz istega vira (proračuna države), sama po sebi še ne pomeni, da bi že iz tega razloga z vidika načela enakosti izvajalci morali prejeti plačilo v enaki višini. Storitve, ki jih lahko v okviru brezplačne pravne pomoči izvedejo odvetniki, notarji in sodni izvedenci, po svoji naravi niso v bistvenem enake, saj gre za različne poklice z različnim (ustavno)pravnim položajem. Ker primerjani položaj odvetnikov, notarjev in sodnih izvedencev z vidika storitev, ki jih lahko izvajajo v okviru brezplačne pravne pomoči, in s tem posledično tudi z vidika plačila za te storitve, ni v bistvenem enak, ni v nasprotju z načelom enakosti, če zakonodajalec plačilo za njihove storitve različno ureja.