TFL Vsebine / TFLGlasnik

Kot bo prikazano v nadaljevanju, je Ustavno sodišče v obeh odločbah gradilo tako na lastni predhodni presoji (in jo ob tem korenito nadgradilo) kot na presoji drugih sodišč, zlasti Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in Sodišča Evropske unije (Sodišče EU). Rezultat sta odločitvi, katerih razlogi pomembno tlakujejo prihodnjo pot pravnemu (sodnemu) varstvu pravice do zasebnosti. V njiju lahko prepoznamo dve rdeči niti. Prva rdeča nit je zavzemanje za celostni sodni nadzor nad posegi v pravico do zasebnosti. S to usmeritvijo je Ustavno sodišče pokazalo, da razume tveganja, ki jih prinaša razvoj tehnologije. Na podlagi teh odločb bo mogoče zanesljivo urediti tudi bodoče, invazivnejše posege v pravico do zasebnosti, ki jih bomo zaupali organom kazenskega postopka. Druga rdeča nit je vsebinske, deloma celo metodološke narave. Ustavno sodišče redoma ponavlja, da pri prepoznavanju posegov v pravico do zasebnosti izhaja iz doktrine razumnega (upravičenega) pričakovanja zasebnosti. Hkrati se v odločbah U-I-144/19 opira na vrednotenje sporočilne vrednosti posameznikovega profila. Učinki presoje, ki jo je zarisalo Ustavno sodišče, so manj predvidljivi.

1. Posegi v zasebnost in »integrirani model sodnega nadzora«

V presoji Ustavnega sodišča se je na podlagi določb o varstvu nedotakljivosti stanovanja (in drugih prostorov; 36. člen Ustave) ter o varstvu tajnosti pisem in drugih občil (37. člen Ustave) trdno zasidralo stališče o ustavni zahtevi po predhodni sodni odločbi. V širšem kontekstu takšno stališče izstopa. ESČP dopušča t. i. ex post facto sodno validacijo neodvisnega (ne nujno sodnega) organa kot alternativo predhodnemu sodnemu nadzoru.¹ Podobno tudi Sodišče EU procesna jamstva ob pridobivanju prometnih komunikacijskih podatkov obravnava precej niansirano. V sodbi Digital Rights Ireland² se je Sodišče EU zavzelo za predhoden neodvisen, a ne nujno sodni nadzor nad dostopom do prometnih podatkov (a prior review carried out by a court or by an independent administrative body).

Ti pristopi izhajajo iz predpostavke, da sta predhodna in (hitra) naknadna sodna kontrola v okoliščinah konkretnega primera lahko enakovredni alternativni poti do učinkovitega varstva pred posegi v zasebnosti. V odsotnosti predhodne sodne kontrole bo to nalogo lahko naknadno zadovoljivo opravil neodvisen nadzorni organ. Ustavno sodišče pa je, nasprotno, predhodno in naknadno sodno varstvo pred posegi v zasebnost vedno razumelo kot neločljivo celoto. V obeh odločbah (1. december 2022 in 6. julij 2023) je ponovilo stališče³ o dvojni vlogi predhodnega sodnega nadzora. Ta »1) zagotavlja, da izvršilna oblast pred neodvisno sodno oblastjo ex ante upraviči ustavnost in zakonitost posega, s čimer preprečuje ireverzibilne arbitrarne posege izvršilne oblasti v zasebnost posameznikov; in 2) zagotavlja naknadno presojo ustavnih in zakonskih pogojev za poseg v pravico do zasebnosti«.⁴ Pomen naknadne sodne kontrole je toliko večji, kadar predhodne kontradiktornosti ni mogoče zagotoviti zaradi prikrite narave ukrepa ali vsaj prikritih priprav na poseg (na primer hišne preiskave). Na ta izhodišča je Ustavno sodišče navezalo tudi ustavno zahtevo po obrazložitvi predhodne sodne odredbe. Ta naj bi imela samostojno naravo, utemeljeno v 22. členu Ustave, vendar je očitno, da se jamstvo predhodne sodne kontrole in jamstvo obrazložene sodne odredbe neločljivo prepletata.⁵

S temi izhodišči je Ustavno sodišče v središče nadzora nad oblastnimi posegi v varstvo zasebnosti trdno ustoličilo sodišče, konkretneje preiskovalnega sodnika. Ta je funkcionalno pristojen za odrejanje in nadziranje sodnih prikritih preiskovalnih ukrepov (152. in 153. člen ZKP). Preiskovalni sodnik to nalogo opravlja pred, med in neposredno po koncu prikritih preiskovalnih ukrepov. Prednosti, ki jih prinaša takšen celovit, integriran pristop, so očitne, zlasti v primerjalnopravnem kontekstu. (Preiskovalni) sodnik je – kot sodnik garant – tesno vpet v nadziranje izvrševanja posega v zasebnost. Temu ustreza intenzivna predhodna, vmesna in naknadna komunikacija med njim in državnim tožilcem oziroma policijo, ki je pristojna za izvršitev ukrepov. Preiskovalni sodnik odloča le na predlog državnega tožilca, pristojen je za podaljševanje ukrepov in dopolnjevanje že izdanih odredb, med izvajanjem bedi nad skladnostjo ravnanja policije z izdano odredbo, po koncu ukrepov pa mu je – prek državnega tožilca – predano celotno gradivo (šesti odstavek 152. člena, prvi in drugi odstavek 153. člena ZKP).

Zdi se, da je s takim pristopom mogoče učinkovito zamejiti tveganja, ki jih prinašajo nove tehnologije in s tem nova orodja, ki so na voljo organom kazenskega postopka.⁶ Z njimi naj bi se odzvali na sodobne preiskovalne izzive (zlasti) kibernetske kriminalitete, ki se izmika otipljivim časovnim in krajevnim koordinatam. Sodobno preiskovanje je soočeno z zahtevnim, včasih neuspešnim lociranjem elektronskih podatkov in njihovih nosilcev, zavarovanjem dokazov, obdelovanjem v časovno razumnih mejah (včasih tudi v realnem času) in predvsem ogromno količino zbranih podatkov. Prvine kibernetske kriminalitete so danes prisotne v velikem deležu kaznivih dejanj. Ker so nosilci podatkov v elektronski obliki praviloma tudi komunikacijska sredstva, je del odziva na tovrstna dejanja tudi soočanje z zahtevami po ustavnoskladnem poseganju v pravico do zasebnosti in s tem zahtevo po ustreznem sodnem nadzoru.

Z drugimi besedami, podprtost izvrševanja kaznivih dejanj z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo neizogibno terja enak razvoj tudi v orodjih, ki so na voljo organom kazenskega postopka. Prav to pa hkrati razkriva življenjske slabosti normativne ureditve sodnega nadzora, kot se je razvila v slovenskem pravu. Prvič, integriran pristop k sodnemu varstvu je, če naj bo učinkovit, delovno intenziven. Državni tožilec (s pomočjo policije) oblikuje pisni obrazložen predlog preiskovalnega ukrepa ali dejanja, na katerega se mora preiskovalni sodnik pisno in obrazloženo odzvati (tudi če se s predlogom ne strinja; drugi odstavek 156. člena ZKP). Brez tega vmesni ali naknadni sodni nadzor ne more biti učinkovit. Drugič, preiskovalni sodnik mora biti seznanjen z naravo posega, o katerem odloča. To pomeni, da mora biti seznanjen s tehničnimi rešitvami, ki izvedbo ukrepa omogočajo, naravo podatkov, ki se pridobivajo, njihovo količino, časovnimi razsežnostmi ukrepa itd. Le s tem bo zmogel vnaprej oceniti sorazmernost ukrepa in naknadno presoditi, ali ukrep oziroma dejanje ostaja v mejah odredbe. Z drugimi besedami, preiskovalni sodnik mora imeti specifična tehnična znanja, ki mu omogočajo, da ostaja kompetenten sogovornik državnega tožilca in policije, ki ukrep izvršuje. Tretjič, preiskovalni sodnik se mora odzvati v kratkem, včasih malodane realnem času. To narekuje izrazito občutljiva narava podatkov v elektronski obliki, zlasti kadar se ti pridobivajo in zavarujejo v realnem času (kar bo značilno za pridobivanje t. i. data in transit in pogosto tudi lokacijskih podatkov). Četrtič, preiskovalni sodnik mora ostati ne le institucionalno, ampak tudi funkcionalno neodvisen. V grobem to pomeni, da izvrševanje njegovih pristojnosti ne more biti odvisno (le) od skrbnosti ravnanja organov, ki jih nadzira. Petič, takoj, ko je to mogoče, je treba poskrbeti za jamstva poštenega postopka in vsaj naknadno vzpostaviti enakost orožij obeh strank postopka, kar vključuje zagotavljanje primernih možnosti in čas za obrambo, (tudi) z vpogledom v zbrano gradivo. In končno, posegi v zasebnost zaradi tehnološke podkovanosti spreminjajo svojo naravo. Postajajo vedno bolj nepredvidljivi, zaradi česar ni mogoče razumno predvideti kroga prizadetih oseb in tudi ne količine ter sporočilne vrednosti zbranih podatkov.⁷ Njihovo izvrševanje se premika v zgodnje fazi na poti h kaznivemu dejanju (iter criminis), zaradi česar se odločanje o posegih v zasebnost izmika racionalnemu, v zaznavnih dejstvih utemeljenemu diskurzu (kar naj bi bilo značilno za sodobno dokazno pravo kazenskega postopka).⁸ K temu pa velja dodati še, da postajajo tudi posegi izrazito večplastni, zaradi česar ni več mogoče jasno določiti normativnih izhodišč, ki naj bi takšne posege zamejevala. Zato je treba izhajati iz tistih vidikov posega, ki so dopustni ob najstrožjih jamstvih.⁹

S temi izzivi se je (deloma) že soočilo tudi Ustavno sodišče. Kratek pregled nedavnih odločitev kaže, da vztraja pri svojem modelu sodnega varstva in ga še nadgrajuje. V delni odločbi U-I-144/19 z dne 1. decembra 2022 je na primeru t. i. IMSI-lovilca ta tveganja zaznalo in – pravilno – okrepilo jamstva (zlasti naknadnega) sodnega nadzora. Rezultati uporabe IMSI- lovilca, kadar se uporablja zaradi ugotavljanja komunikacijskega sredstva, so (pred njihovo obdelavo) neosredotočeni, ker ni mogoče vnaprej razumno predvideti števila prizadetih oseb in količine zbranih podatkov. Ustavno sodišče je prepoznalo tako problem tehnične zahtevnosti ukrepa kot problem sledljivosti njegove uporabe. Odgovor na prvi problem je v pričakovanju, da bo tudi preiskovalni sodnik ustrezno tehnično podkovan, odgovor na drugi problem pa je v razkritju vseh zbranih podatkov, ki jih mora naprava vestno beležiti in zagotoviti sledljivost.¹⁰ V delni odločbi U-I-144/19 z dne 6. julija 2023 je Ustavno sodišče okrepilo predhodni sodni nadzor nad pridobivanjem prometnih podatkov tako, da je sodno kontrolo neločljivo povezalo z dokaznim standardom utemeljenih razlogov za sum. S tem je dvignilo spoznavni prag za prikrito pridobivanje prometnih podatkov in poudarilo temeljne predpostavke vsakega sodnega odločanja, tj. določno oblikovanje predmeta spora (torej predhodnost, konkretnost in izrazljivost verjetnosti, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje). V nekaterih prejšnjih odločbah je poudarilo pomen pravice do vpogleda v spis in s tem v istovetne kopije zavarovanih elektronskih podatkov. ¹¹

Pot, ki jo je ubralo Ustavno sodišče, torej dosledno sledi zastavljeni smeri. Stališča, ki smo jim priča, so dosledna izpeljava potez, ki jih je zasnovalo pred skoraj 30 leti z odločbo U-I-25/95 z dne 27. novembra 1997. Ker se pomen zasebnosti v sodobnem, s tehnologijo prežetem svetu krepi, je treba vztrajnost slovenskega sodišča nedvomno pozdraviti. Vendar pa so zgoraj opisani izzivi za t. i. integrirani model sodnega nadzora, kot ga je oblikovalo slovensko Ustavno sodišče, lahko usodni. Vztrajno večanje deleža kaznivih dejanj, katerih preiskovanje poteka ob sodnem nadzoru preiskovalnih aktivnosti, terja vedno več virov (človeških, materialnih, strokovnih, tehničnih) in zato nosilcem sodne oblasti prinaša vedno nova bremena. Simptomi teh obremenitev so očitki, da preiskovalni sodniki le navidezno opravljajo samostojno in neodvisno predhodno presojo posegov v zasebnost,¹² ali pa zadrege pri zagotavljanju tehničnih zmogljivosti, ki morajo biti na voljo obdolžencem in njihovim zagovornikom.¹³ Uspešnost modela sodnega varstva, ki ga razvija Ustavno sodišče (tudi) v odločbah v zadevi U-I-144/19, je odvisna od tega, ali smo kazenskim sodiščem in sodnikom pripravljeni zagotoviti dovolj sredstev in znanja, da ga uresničijo.

2. Sporočilnost podatkov o posameznikovem življenju kot vsebinsko vodilo varstva pravice do zasebnosti

Druga rdeča nit se, kot rečeno, nanaša na pristop k prepoznavanju (teže) posega v pravico do zasebnosti. V delni odločbi U-I-144/19 z dne 6. julija 2023 se je Ustavno sodišče mestoma oprlo na dva argumenta. Prvi argument je pravzaprav konceptualno orodje, s katerim naj bi Ustavno sodišče določalo domet varstva pravice do zasebnosti.¹⁴ To je doktrina upravičenega pričakovanja zasebnosti. V presoji Ustavnega sodišča je ta doktrina trdno zasidrana; igrala naj bi vlogo prepoznavanja tistega »človekovega delovanja, ki sodi v polje ustavno varovane zasebnosti«.¹⁵

Drugi argument pa se opira na sporočilnost podatkov, ki se nanašajo na določeno osebo in ki jih določen organ obdeluje. T. i. »podatkovni« profil določene osebe, ki ga sestavljajo prometni, lokacijski in drugi podatki (na primer o poslovnih transakcijah), je lahko vsebinsko bolj bogat kot na primer vsebina prestreženih komunikacij.¹⁶ Tudi ta pristop ni nov.¹⁷ Ustavno sodišče je njegove zametke oblikovalo v odločbi U-I-272/98 z dne 8. maja 2003 pri presoji takratne ureditve ukrepa tajnega opazovanja in sledenja. Opozorilo je na okoliščino, »da se lahko osebo opazuje tudi na zasebnih ali drugače zaprtih krajih, se pravi na krajih, kjer upravičeno pričakuje zasebnost«.¹⁸ Že iz tega »izhaja, da lahko ukrep posega v ustavno zagotovljeno nedotakljivost zasebnosti. Če traja nadzor toliko časa, da si je mogoče ustvariti podobo o posameznikovem življenju, gre za poseg v osebnostne pravice.« Še odločneje je ta pristop prevzelo sledeč sodbi Sodišča EU v zadevah C-293/12 in C-594/12 z dne 8. aprila 2014, ko je presojalo ustavnost režima obvezne hrambe prometnih podatkov.¹⁹ Tudi v tej zadevi je s tem pristopom presojalo, ali hramba prometnih podatkov pomeni poseg v pravico do (informacijske) zasebnosti.

Oba argumenta srečamo tudi v praksah tujih in mednarodnih sodišč. Že kratek pregled njihove prakse kaže, da razmerja med njima ni mogoče enoznačno opisati. Dosledna izpeljava doktrine razumnega pričakovanja zasebnosti bi morala voditi do ugotovitev, da tisto polje posameznikovega delovanja, ki ga ta vedoma izpostavlja javnosti (drugim), ne uživa varstva iz naslova pravice do zasebnosti,²⁰ ne glede na sporočilnost razkritih podatkov. ESČP se je takšni dosledni izpeljavi koncepta uprlo, kar je v nekaterih primerih vodilo v dopolnitev (morda bolje: nadomestitev) tega koncepta,²¹ v drugih pa v stališča, ki so notranje nekonsistentna.²² Sodišče EU o doktrini upravičenega pričakovanja zasebnosti (v prej navedenih sodbah) molči; zanj je odločilna sporočilnost zbranih podatkov. Temu je sledilo na primeru prometnih podatkov tudi ESČP,²³ ki isti argument ponovno uporablja tudi v okviru presoje sorazmernosti posega v jamstva 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).²⁴ Tudi Vrhovno sodišče ZDA je v novejši presoji prepoznalo nasprotja med obema argumentoma in prav na primeru pridobivanja lokacijskih podatkov od tega koncepta izrecno odstopilo,²⁵ pred tem pa že preseglo to doktrino na primeru preiskave mobilnega telefona.²⁶ Na mesto doktrine upravičenega pričakovanja zasebnosti je v teh primerih stopilo vrednotenje zbranih podatkov. Kanadsko Vrhovno sodišče pa poskuša zagotoviti sobivanje obeh konceptov. Na primer, v nedavni sodbi v zadevi Bykovets²⁷ je oceno upravičenosti pričakovanja posameznika, da bo podatek o IP-naslovih varovan v okviru pravice do zasebnosti, opravilo z vrednotenjem sporočilnosti zbranih podatkov (biographical core of personal information). Za kanadsko sodišče je doktrina upravičenega pričakovanja zasebnosti orodje, ki omogoča tehtanje med različnimi pravno varovanimi interesi. (Potencialna) vsebinska bogatost pridobljenih podatkov o IP-naslovih pretehta v prid širitvi dometa pravice do zasebnosti in zahtevi po predhodni sodni kontroli pridobitve IP-naslova od operaterja.

Tudi iz presoje Ustavnega sodišča ni povsem jasno, kakšno je razmerje med obema, po svojem namenu razlagalnima argumentoma. V nekaterih primerih se zdi, da opravljata enako nalogo: opredelitev dometa varstva zasebnosti. V odločbi U-I-65/13 (glede prometnih podatkov) in v delni odločbi U-I-144/19 z dne 6. julija 2023 (glede lokacijskih podatkov) se je oprlo na vrednotenje sporočilnosti zbranih podatkov. V delni odločbi U-I-144/19 z dne 17. februarja 2022 (glede opredelitve pojma stanovanja) in v odločbi U-I-144/19 z dne 6. julija 2023 (in drugih odločbah glede dometa komunikacijske zasebnosti) se je oprlo na doktrino upravičenega pričakovanja zasebnosti.

Včasih argumenta opravljata drugačno vlogo. Doktrina je bila, na primer, v odločbi Up-540/11 z dne 13. februarja 2014 uporabljena kot argument, na podlagi katerega je Ustavno sodišče ravnanje pritožnika, uporabnika svetovnega spleta in aplikacij za množično izmenjevanje datotek, izločilo iz polja varstva anonimnosti na svetovnem spletu (ker tega pričakovanja ni izkazoval glede IP-naslova kot identifikatorja, s katerim se je vključeval v komunikacijo z drugimi).²⁸ Podobno vlogo je imela ta doktrina pri oceni, ali je poseg v prevozno sredstvo primerljiv z vstopom v stanovanje (v odločbi Up-1293/08 z dne 6. julija 2011).

V nekaterih drugih primerih se zdi, da je doktrina upravičenega pričakovanja zasebnosti odveč. Tak primer je tudi delna odločba U-I-144/19 z dne 1. decembra 2022, kjer je Ustavno sodišče brez sklicevanja na doktrino prepoznalo, da uporaba t. i. IMSI-lovilca posega v pravico do (informacijske) zasebnosti.²⁹ Tudi v razlogih o tem, kakšno varstvo naj bo zagotovljeno pred obdelovanjem t. i. lokacijskih podatkov in podatkov o poslovnih transakcijah, Ustavno sodišče v delni odločbi U-I-144/19 z dne 6. julija 2023 o doktrini upravičenega pričakovanja zasebnosti molči.³⁰

Temu se v delni odločbi U-I-144/19 z dne 6. julija 2023 pridružuje nov korak. Ustavno sodišče je argument sporočilnosti zbranih podatkov redoma uporabilo (tudi) pri presoji sorazmernosti posegov v posameznikovo zasebnost (v ožjem smislu). Ponuja ga kot del razlogov, ki podpirajo krepitev procesnih vidikov varstva zasebnosti (tj. zahteve po predhodni sodni kontroli ob utemeljenih razlogih za sum) pri pridobivanju prometnih in lokacijskih podatkov ter podatkov o poslovnih transakcijah. Namesto da bi argument uporabilo (le) v prvem koraku, pri prepoznavi, ali ureditev ureja poseg v pravico do zasebnosti, je sodišče argument uporabilo (tudi) pri presoji, ali je poseg sorazmeren (v ožjem smislu). Ta razlika se morda, na prvi pogled, ne zdi posebej pomembna – sploh če soglašamo z izidom razmisleka, ki ga je opravilo Ustavno sodišče.

3. Namesto sklepa

Prvotno je argument sporočilnosti posameznikovega profila – kot lahko prepoznamo, na primer, v sodbi Digital Rights Ireland – tlakoval pot okrepljenemu varstvu pred posegi v komunikacijsko zasebnost. Z njim je Sodišče EU preseglo stališča, da pomenita hramba in dostop do prometnih podatkov manj invaziven poseg od prestrezanja vsebine komunikacij. Podobno takšen pristop učinkuje tudi v presoji Ustavnega sodišča, kadar ga uporabi na takšen način (na primer pri prepoznavanju učinkov obdelovanja prometnih in lokacijskih podatkov).

Tudi v delni odločbi U-I-144/19 z dne 6. julija 2023 je Ustavno sodišče s tem argumentom okrepilo raven sodnega varstva pravice do zasebnosti – le da je odprlo pot tudi vrednotenju, ki bi lahko v konkretnih primerih vodilo v drugo smer. Če na abstraktni ravni potencialna sporočilnost zbranih podatkov terja ureditev predhodne sodne kontrole ob utemeljenih razlogih za sum, se na konkretni ravni postavlja vprašanje, ali bomo ob posamičnih kršitvah teh zahtev smeli presojati konkreten domet sporočilnosti zbranih podatkov (skupaj z drugimi okoliščinami konkretnega primera). Umestitev presoje sporočilnosti podatkov (tudi) v kontekst načela sorazmernosti odpira pot različnim odzivom na kršitve jamstev sodnega nadzora v primerih, ki se med seboj razlikujejo po kvantiteti in kvaliteti zbranih podatkov. V tem smislu jamstva celovite sodne kontrole nad posegi v zasebnost izgubljajo svojo (procesno) avtonomnost.

Zdi se, da se s temi nastavki pristop Ustavnega sodišča po učinkih približuje pristopu kanadskega Vrhovnega sodišča. To je v zadevi Bykovets ugotovilo kršitev pravice do zasebnosti zaradi opustitve predhodne sodne kontrole – le da to ne pomeni, da bo kršitev v nadaljevanju tudi sankcionirana z izločitvijo dokazov.

Razmislek o sorazmernosti, ki je kanadsko sodišče v zadevi Bykovets vodil v ugotovitev kršitve, je v nekoliko starejši zadevi Spencer – ob enaki kršitvi (in pomembno drugačnem kontekstu) – vodil tudi v ugotovitev, da s kršitvijo pridobljenih podatkov ni treba izločiti. V slovenskem pravu takšen izid v tem trenutku ni možen. Ustavno sodišče se o izločitvi dokazov v odločbah U-I-144/19 ni opredelilo (ker se mu ni bilo treba), zakonska ureditev izločitve dokazov in njena razlaga pa ostajata nespremenjeni. Vendar pa razlogi, na katere se je oprlo Ustavno sodišče, razkrivajo tesno prepletenost (in soodvisnost) materialnih in procesnih vidikov varstva zasebnosti. Sistem celovite sodne kontrole posegov v zasebnost bo trden le toliko, kolikor so trdni vsebinski argumenti, na katera se opira.

---

¹ Tudi pri masovnem prestrezanju komunikacij. Na primer sodba ESČP Big Brother Watch idr. proti Združenemu kraljestvu, št. 58170/13, 62322/14 in 24960/15 z dne 25. 5. 2021, veliki senat. Glej na primer tudi sodbo ESČP Szabó in Vissy proti Madžarski, št. 37138/14 z dne 12. 1. 2016, 77. točko in poznejše točke obrazložitve.

² Sodba C‑293/12 in C‑594/12 z dne 8. 4. 2014, 62. točka obrazložitve.

³ Stališče je US RS oblikovalo že v odločbi U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997.

⁴ Delna odločba US RS U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023, 138. točka obrazložitve, in 68. točka delne odločbe U-I-144/19 z dne 1. 12. 2022.

⁵ Odločbi US RS Up-1006/14 z dne 9. 6. 2016, 21. točka obrazložitve, in Up-979/15 z dne 21. 6. 2018, 17. točka obrazložitve.

⁶ Pregledno o izzivih Šugman Stubbs, K.: Nove tehnologije in njihov vpliv na pojavnost in pregon kriminalitete, Zbornik znanstvenih razprav 73 (2013), str. 191–217.

⁷ Kar je značilno tako za t. i. IMSI-lovilec kot za druge primere množičnega zbiranja osebnih podatkov. To ne pomeni, da so drugi posegi povsem predvidljivi in omejeni. Vsako opazovanje (na javnih ali zasebnih površinah) in vsak poseg v komunikacijsko zasebnost pomeni tudi poseg v zasebnost tretjih oseb (in ne le domnevnega storilca).

⁸ Prim. odločbo US RS U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994, 12. točka obrazložitve.

⁹ Na primer v odločbi US RS U-I-115/14-28, Up-218/14-45 z dne 21. 1. 2016, 22. točka obrazložitve.

¹⁰ Delna odločba US RS U-I-144/19 z dne 1. 12. 2022, 77. točka obrazložitve.

¹¹ Odločba US RS Up-899/16-28, Up-900/16-25, Up-901/16-25 z dne 5. 5. 2022. Prim. sodbo VS RS I Ips 10984/2018 z dne 26. 1. 2023.

¹² Take očitke je, na primer, obravnavala sodba VS RS I Ips 13176/2011 z dne 16. 9. 2021, 37. točka obrazložitve.

¹³ S takimi zatrjevanji se je VS RS soočilo v sodbi I Ips 10984/2018 z dne 26. 1. 2023.

¹⁴ Na primer 34. točka obrazložitve delne odločbe U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023.

¹⁵ Prav tam.

¹⁶ Prav tam, glej 44., 84., 100. in 152. točko obrazložitve.

¹⁷ V slovenskem prostoru je imenovan tudi z izrazom »mozaična teorija« zasebnosti, ki se je udomačil med ameriškimi teoretiki, ki so bili nanj še posebej pozorni pri odzivanju na sodbo Vrhovnega sodišča ZDA United States v. Jones, 565 U.S. 400 (2012). Glej na primer Kerr, O.: The Mosaic Theory of the Fourth Amendment, Michigan Law Review 111 (2012) 3, str. 311–354; Križnar, P.: Varstvo lokacijske zasebnosti s pomočjo mozaične teorije podatkov, Zbornik znanstvenih razprav 76 (2016), str. 99–140. Izraz se je pred tem razvijal v okviru razprav o varstvu zasebnosti pri obveščevalni dejavnosti. Glej Pozen, D. E.: The Mosaic Theory, National Security, and the Freedom of Information Act, Yale Law Review, 115 (2005), str. 628–679.

¹⁸ V isti odločbi je Ustavno sodišče v razlogih ponudilo oba argumenta, doktrino upravičenega pričakovanja zasebnosti (20. točka obrazložitve) in argument sporočilnosti podatkov o posamezniku (22. točka obrazložitve). Ni jasno, kateri pristop je v odločbi U-I-272/98 zares nosilen.

¹⁹ Odločba US RS U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014, 14. točka obrazložitve.

²⁰ Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča ZDA Smith v. Maryland 442 U.S. 735 (1979), v kateri je sodišče t. i. third party doktrino razširilo tudi na prometne podatke. ESČP je v sodbi Malone proti Združenemu kraljestvu (1984) sprejelo diametralno nasprotno stališče ‒ brez opiranja na doktrino razumnega pričakovanja zasebnosti.

²¹ Na primer v sodbi P. G. in J. H. proti Združenemu kraljestvu, št. 44787/98 z dne 25. 9. 2001, 57. točka obrazložitve: »Since there are occasions when people knowingly or intentionally involve themselves in activities which are or may be recorded or reported in a public manner, a person’s reasonable expectations as to privacy may be a significant, although not necessarily conclusive, factor. ... Private-life considerations may arise, however, once any systematic or permanent record comes into existence of such material from the public domain.« Enako v sodbi Uzun proti Nemčiji, št. 35623/05 z dne 2. 9. 2010, 44. točka obrazložitve.

²² Na primer v sodbi Von Hannover proti Nemčiji, št. 59320/00 z dne 24. 6. 2004, 69. točka obrazložitve: »The Court considers that anyone, even if they are known to the general public, must be able to enjoy a 'legitimate expectation' of protection of and respect for their private life ...«

²³ Med novejšimi glej sodbo ESČP Škoberne proti Sloveniji, št. 19920/20 z dne 15. 2. 2024, 119. točka obrazložitve, ki se opira, med drugim, na stališča v sodbi Big Brother Watch idr. proti Združenemu kraljestvu, št. 58170/13 idr., z dne 25. 5. 2021, veliki senat.

²⁴ Sodba Škoberne proti Sloveniji, 133. točka obrazložitve.

²⁵ Sodba VS ZDA Carpenter v. United States, 585 U.S._(2018).

²⁶ Sodba VS ZDA Riley v. California, 573 U.S. 373 (2014).

²⁷ Vrhovno sodišče Kanade, R. v. Bykovets, 2024 SCC 6. Podoben argument je oblikovalo v zadevi R. v. Spencer, 2014 SCC 43, [2014] 2 S.C.R. 212.

²⁸ ESČP je v isti zadevi v sodbi Benedik proti Sloveniji (št. 62357/14 z dne 24. 4. 2018) položaj presodilo drugače: opustitev pričakovanj varstva glede identifikatorja (IP-številke) še ne pomeni opustitve pričakovanj glede anonimnosti na svetovnem spletu.

²⁹ Glej 46.–50. točko obrazložitve delne odločbe US RS U-I-144/19 z dne 1. 12. 2022.

³⁰ Delna odločba US RS U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023, 83.–89. in 132.–133. točka obrazložitve.