TFL Vsebine / TFLGlasnik

Iz tega, kar navaja SSKJ, bi nedvomno sklepali, da torej obstajajo strokovnjaki grafologi, ki počnejo ravno to, kar nas moti, torej da proučujejo pisave, odkrivajo značaje in o tem dajejo sodiščem nekakšne izvide.

K sreči ni tako, čeprav je mogoče za nekatere take »izvide « v marsikateri državi (tudi izven EU) reči, da so na meji tega in takega.

Zmedo na tem področju je že v sedemdesetih letih 19. stoletja povzročil »oče grafologije« J. H. Michon, ki je tej disciplini leta 1871 tudi dal ime grafologija. Menil je: »da bi lahko sodstvo presojalo tudi na temelju duhovnega in moralnega stanja obtoženca …«.

Verjetno je bilo tudi to povsem neznanstveno izhodišče razlog za afero Dreyfus, ki je nastala leta 1894. Takrat je namreč prišlo do sodne zmote, ko so trije od petih sodnih izvedencev, kolikor jih je takrat premogla Francija, ugotovili, da naj bi bil domneven sporni pisec štabni poročnik Alfred Dreyfus, vendar je kasneje 12 izvedencev iz različnih evropskih držav podalo mnenje, da je bil pisec spornega inkriminiranega besedila neki Bordereau.

Ko značaj določa resnico

Če izhajamo iz psihologije pisave oziroma grafologije, seveda ne moremo mimo tega, da ne bi obsojali »zlih« piscev, ki so tako in tako vredni pregona.

Vse to mrcvarjenje in mešanje obeh pojmov je pripeljalo do številnih sodnih zmot tudi po koncu 19. stoletja. Celo do takšnih bedarij, kot jih je leta 1944 zapisal nemški karakterolog, filozof in grafolog Ludwig Klages, ki je bil rojen leta 1872 in je umrl leta 1956. Štel se je tudi za psihologa. Odkrito se je spogledoval z nacističnim režimom in napisal nekaj povsem neznanstvenih trditev, na primer, da se manjvrednost judovske rase vidi že iz pisave njenih pripadnikov, ali kot je zapisal: »… stojimo na točki odkritja: Jud sploh ni človek«. Ker je bil Ludwig Klages takrat, leta 1944, na eni od univerz v Berlinu tudi docent, je imela ta trditev hude posledice, saj je še dodatno podprla nacistično ideologijo o manjvrednosti nekaterih ras, poleg Judov med drugim tudi Slovanov in drugih »podljudi«.

Seveda ugotavljanje značajev skozi znanstveno povsem neutemeljeno psihologijo pisave ali grafologijo nima nič opraviti z dokazno vrednostjo, ki jo ima lahko le forenzično preiskovanje pisav.

Pomembne so istovetnosti

Pri forenzičnem preiskovanju pisav nas zanimajo izključno istovetnosti, ki se pojavljajo pri inkriminiranih tekstih, podpisih in parafah ter jih je mogoče najti v nespornem, spontanem, nevplivanem primerjalnem gradivu ali pa – v primerih umanjkanja takšnega gradiva – na ad hoc odvzetih vplivanih primerjalnih gradivih, kjer s puščicami nakažemo vse tiste posebnosti storilčevega rokopisa, ki jih najdemo tudi na primerjalnem gradivu.

Spodnja prikaza kažeta praktično označevanje istovetnosti s puščicami v dveh primerih.

Sporni tekst

Nesporni tekst

Kot je splošno razvidno, gre za primer rokopisa, ki je značilen po bližini šolske predloge in po okrogli, precej povezani pisavi, kjer je opaziti nekaj samoniklosti, opora v šolski predlogi pa je vidna predvsem pri oblikovanju majuskul (velikih pisanih črk) in minuskul (malih pisanih črk) na enak način, kar pisca anonimke povsem utemeljuje.

Značilne so tudi posamične oblike girland (odprtih lokov), arkad (zaprtih lokov), kakor tudi naklonski kot minuskul j in g ter način povezovanja in nepovezovanja med posamičnimi črkami.

Posebno obliko imajo tudi nekatere minuskule, na primer a, katerega krožnica je povezana ali manj povezana zgoraj levo in ima v deblu tudi zanko.

Sicer gre v obeh tekstih za pokončno pisavo, ki je lahko tudi ena od značilnosti, saj pri forenzičnem preiskovanju pisav upoštevamo vse tri oblike rokopisa, torej oblikovno, gibalno in prostorsko (po B. Wittlichu in R. Heissu) sliko pisave.

Velikokrat je dovolj že šest istovetnosti, v tem primeru pa jih imamo celo več kot 20.

Število istovetnosti je zelo pomembno prav zaradi tega, da ne bi prišlo do sodne zmote, kot se je zgodilo pri aferi A. Dreyfus in tudi pri nas v različnih primerih po drugi svetovni vojni. Predvsem so na zli način uporabljali prirejene »ekspertize« v primeru sodnih procesov, ko si je politična oblast podrejala celo mnenja iz psihiatričnih in drugih vej sodnega izvedenstva.

Stopnje zanesljivosti

V prejšnjem razdelku smo opisali pomen istovetnosti, ki jih moramo ugotavljati in jih seveda tudi primerno strokovno opisati, da ni nikakršnega dvoma o piscu, oziroma na njihovi podlagi odgovoriti na osnovno vprašanje, ki ga mora postaviti sodišče ali organi pregona: »Kaj dokazuje, da je nekdo pisec nečesa, če je, oziroma kaj dokazuje, da ni, če ni?«

Nič drugega ne more in ne sme biti vprašanje izvedencu za to področje. Vsakršno preseganje tega sodi na področje ezoterike, ki pri forenzičnem preiskovanju pisav ne more predstavljati nobenih stopenj zanesljivosti.

Izvedenec uporablja široko razdelano razpredelnico stopenj zanesljivosti, ki je podobna nemški vrednostni lestvici zanesljivosti Lotharja Michela in Manfreda R. Heckerja. Ta omogoča dokaj selektivno in natančno ocenjevanje.

Stopnje zanesljivosti so naslednje:

• absolutna gotovost, da je nekdo pisec nečesa – 100-odstotna zanesljivost:
  pri forenzičnem preiskovanju pisav te stopnje običajno ne navajamo, ker forenzično preiskovanje pisav spada med naravoslovne znanosti, kjer takšne zanesljivosti ni, razen če bi bil izvedenec sam prisoten pri pisanju nekega pisca; gotovost pa je mogoča pri preverjanju prstnih odtisov – daktiloskopiji, če je istovetnosti v izvedbi vijug izjemno veliko;
• največja verjetnost (meječa na gotovost), da nekdo je ali ni pisec nečesa ali da je neka listina izvirnik ali pa to ni – 95-odstotna zanesljivost;
• velika verjetnost, da nekdo je ali ni pisec nečesa – 75-odstotna zanesljivost;
• verjetnost, da nekdo je ali ni pisec nečesa – 50-odstotna zanesljivost;
• »non liquet« – nedoločljivo: ni se mogoče odločiti, da nekdo je ali ni pisec nečesa – 0-odstotna zanesljivost.

Kakor je mogoče opaziti, je to področje kar dobro diferencirano. Velja pa, da ni mogoče vedno odgovoriti s kakšno od pozitivnih ali negativnih stopenj zanesljivosti, temveč gre včasih za situacijo non liquet, kar pomeni, da ni jasno oziroma da je neodločeno, zlasti zaradi pomanjkanja morebitnega nespornega gradiva, posebej če gre za pokojne osebe, ki jim ne moremo odvzeti ad hoc pisave, kot je to mogoče pri živečih.

Nobenega dvoma tudi ni, da mora biti čas nastanka nespornega primerjalnega gradiva čim bližji času nastanka spornega zapisa, podpisa ali parafe (okrajšanega ali nepopolnega podpisa).

Grafološka »znanost«

O grafologiji kot eni od vej izrazne psihologije bi težko govorili kot o pravi znanosti, bolj gre za disciplino, ki je na neki način podobna drugim vejam izrazne psihologije, na primer proučevanju govorice telesa.

Vse se je začelo že davnega leta 1622, ko je Camillo Baldi izdal prvo knjižico o pomenu različnih izvedb rokopisov pri različnih piscih in je na ta način podal nekakšen temelj tej disciplini, ki je dobila ime šele konec 19. stoletja.

Na rokopis vplivajo emocije, starost in različni nivoji razpoloženjskosti.

Ob primerjavi s psihološkimi testi je treba reči, da obstajajo neke podobnosti v rezultatih, ko gre na primer za ugotavljanje introvertnosti ali ekstrovertnosti, sposobnosti osredotočanja in tudi za opredelitev posameznikovega značaja. Vendar je vse treba jemati kot verjetnost, saj v tem primeru ne gre za znanstveni poskus, kar pa seveda ne velja za forenzično preiskovanje pisav, kjer so še kako pomembni postulati znanstvenega segmenta, kjer mora priti izvedenec pri istem gradivu in z isto metodo do vsaj podobnih rezultatov, saj gre za eksaktne znake istovetnosti.

V nekaterih državah Evrope uporabljajo različne »grafološke metode« pri zaposlovanju novih delavcev ali pri svetovanju glede partnerstva, odnosov v timih ali tudi v drugih manjših ali večjih sistemih.

Vse to je lahko modro in pametno, vendar bi bilo treba pri vseh teh primerih najprej narediti psihološke teste in rezultate teh nato primerjati z rezultati različnih grafoloških raziskav.

Izgon grafologije je aktualen

Šele v zadnjih treh desetletjih se je slovensko pravosodje nekoliko odmaknilo od zamenjave obeh pojmov, vendar sem še pretekli teden prejel odredbo, kjer piše, da sem sodni izvedenec za grafologijo in da naj izdelam grafološko mnenje o tem, ali je xy pisec nečesa.

Stvari se namreč še niso otresle in se ne morejo tako hitro otresti preteklih nesporazumov ter napak.

Še leta 1951 je priznan kriminolog dr. Avgust Munda v Uvodu v kriminalistiko zapisal: »Pisava ni le mehanično delo človeške roke, marveč temelji tudi na psihološki podlagi. Dlan je preprežena z živčnimi centri. Na ta način si lahko razlagamo empirično dognanje, da vidimo v pisavi trenutne psihološke lastnosti pisca in da iz pisave lahko razberemo njegov značaj.«

Ko govori o metodah grafičnih ekspertiz, na koncu zapiše tudi: »Grafološka metoda (Lombroso): pisava izraža piščevo osebnost.«

To kaže, da se kriminalistika niti v novi Jugoslaviji ni mogla otresti »psihološkega pridiha« pri forenzičnem preiskovanju pisav, kar je bilo povsem neznanstveno in neutemeljeno ter je moralo voditi v številne sodne zmote.

Kljub vsemu pa je zanimivo, kako so skozi stoletje in pol označevali nekatere lastnosti pisav, kar zadeva njihov grafološki pomen.

Predstavitev pisnega prostora (Pogačnik 1990)

Seveda so tudi na teh področjih sive lise, kjer se srečujeta forenzično preiskovanje pisav in psihologija pisave, zlasti ko imamo opravka s teksti, ki močno odstopajo od siceršnjega rokopisa nekega pisca, s teksti, ki so nastali v takšnem psihofizičnem stanju, da se je temu primerno spremenil tudi piščev rokopis.

Vedeti namreč moramo, da je pisava odraz piščevega vsakokratnega psihofizičnega stanja, kar pomeni, da se takrat, ko se to stanje spremeni, spremeni tudi rokopis.

Takšna vprašanja se porajajo zlasti pri piscih lastnoročnih oporok, ko gre velikokrat za kolaps duktusa oziroma razpad pisave. To namreč res kaže na podobno stanje v možganih, saj je rokopis, kot je dejal že Rudolf Heiss, možganopis in so vsakršne spremembe stanja razvidne tudi v pisavi.

Še na nekaj moramo opozoriti, in to je: »Nikoli ne moreta biti dva podpisa ali dve parafi popolnoma enaki! « To sicer piše v številnih učbenikih za kriminalistiko pri nas in na tujem, nihče pa ne napiše, zakaj je tako.

Kot vemo iz fiziognomije pisanja, potekajo energijski impulzi iz neokorteksa (možganske skorje) preko živčevja grafomotorike do rok, v različnih energijskih nihajih, ki se menjavajo v stotinkah sekunde. Na temelju tega vemo naslednje: če imamo dva popolnoma ista ali celo več istih podpisov, gre nedvomno za ponaredek oziroma ponaredke.

Za konec si lahko ogledamo še nekaj zanimivih rokopisov znanih piscev preteklega in predpreteklega stoletja.

Značajske lastnosti piscev se na srečo že dolgo časa ne upoštevajo več pri izdelavi izvedenskih mnenj in prav je tako.

Po drugi strani je menda tudi res, da v sosednji Italiji nekatera taka mnenja še vedno imenujejo grafološka in da tudi na Madžarskem baje ni nič drugače. Kaj vse se lahko dogaja še v drugih državah, ki niso v Evropski uniji, pa mi kaže telefonski pogovor z nekim makedonskim odvetnikom, ki je povedal, da imajo v tej državi samo enega sodnega izvedenca s področja forenzičnega preiskovanja pisav, ostalih nekaj pa ni več zainteresiranih za ta naziv. Iz svojih izkušenj s specialnim tožilstvom v Črni gori pred leti tudi vem, da tam ni prav nič bolje, saj na tem področju velikokrat potrebujejo pomoč.

Uporabljena literatura

• dr. Darko Maver: Kriminalistika, Uradni list, Ljubljana 2004
• dr. Avgust Munda: Uvod v kriminalistiko, Pravna fakulteta Ljubljana 1951
• Michel Lothar: Gerichtliche Schriftvergleichung, Walter de Gruyter, Berlin 1982
• Marija Milenković: Najprej je bila slika: kratek oris zgodovine pisave in rokopisnega izvedenstva, Ljubljana, Delo (38, št. 249, 26. X. 1996, str. 45‒46)
• Borut Pogačnik: Stopnje zanesljivosti pri forenzičnem preiskovanju pisav, Pravosodni bilten, št. 2, letnik XXXV, Ljubljana 2014
• Borut Pogačnik: Izgon grafologije iz sodne prakse, Pravna praksa, št. 38, Ljubljana 2005
• Borut Pogačnik: Grafologija in forenzično preiskovanje pisav, Pravna praksa, št. 34, Ljubljana 2003
• Borut Pogačnik: Ko ni več mogoče pisati, Pravna praksa, št. 15‑16, Ljubljana 2003
• Borut Pogačnik: Grafologija, Revija GEA, Založba MK, december 1990
• dr. Max Pulver: Symbolik der Handschrift, Orell Füslli Verlag, Zürich 1984
• Slovar slovenskega knjižnega jezika, Založba DZS, Ljubljana 2008
• Harald Wiesendanger: Graphologie: Hokus-Pokus … Psychologie Heute, Nr. 6, Weinheim 1987

S člankom je avtor kot predavatelj sodeloval na Odvetniški šoli, ki je 5. in 6. aprila 2024 v organizaciji Odvetniške akademije OZS potekala v Portorožu.