TFL Vsebine / Bibliografski podatki strokovnih člankov

PRAVICA DO NARAVNEGA ALI ZAKONITEGA SODNIKA - DANES
(Opomba: Domačih teoretičnih prispevkov na to temo ni prav dosti,
zato posebej opozarjam na predstavitev te pravice v članku A.
Zalarja: Pravica do naravnega ali zakonitega sodnika, Pravnik,
Ljubljana, let. 48 (1993), 4-6, str. 193-200.)
Že nekaj časa vemo zanjo - pa je še vedno v povojih. In ti povoji so
v praksi praviloma (ne vedno in povsod) tesnejši, kot jih sicer
dopušča stanje normativne urejenosti. Pa začnimo s teorijo, kjer smo
za to pravico v naši (sodni) praksi tudi najprej izvedeli. Pravico do
naravnega sodnika smo začeli pogosteje omenjati v času, ko se je
začel razvoj demokratičnih procesov pri nas, torej ne prav dosti let
nazaj. Takrat, nekje okoli leta 1990, je bila zahteva, da se uveljavi
pravica do naravnega sodnika, že vključena v program Slovenskega
sodniškega društva, imenovan tudi "50 predlogov za boljše sodstvo".
Kako pa smo si sodniki (člani SSD) zamislili realizacijo načela
pravice do naravnega sodnika, izhaja iz 44. točke programa:
"Po tem načelu, z izjemo primerov, določenih v zakonu, nihče nima
pravice sodniku odreči nobene izmed zadev, ki mu pripadejo v
reševanje po vnaprej in objektivno določeni ter javno objavljeni
naključni razdelitvi, niti ne sme odrediti obravnavanja določene
zadeve pred drugimi istovrstnimi zadevami.
Nihče nima pravice posameznih zadev dodeljevati drugemu sodniku ali
med letom s spremembami ključa delitve ali razporeda sodnikov ali
sestave senatov ali kako drugače vplivati na dodelitev zadeve
določenemu sodniku ali da sodnik določene zadeve ne bi obravnaval,
ali tako posredovati za prednostno obravnavanje določene zadeve.
Sodnik pa nima pravice nobene zadeve zavrniti, odstopiti drugemu
sodniku ali, z izjemo v zakonu določenih primerov, spreminjati
vrstnega reda obravnavanja, ki je določen s časom pripada zadeve na
sodišče. Zadeve, ki jih je začel reševati, pa je dolžan obravnavati
tekoče in brez nepotrebnega odlašanja."
Citirane zamisli nikogar niso in ne vežejo neposredno. Kažejo pa smer
oziroma izhodišče za bodočo ureditev. Tudi manjkajoča, a obljubljana
zakonodaja ni ovira (kvečjemu izgovor), da se v internih pravilih
sodišč ta načela ne bi že mogla upoštevati. In največji problemi s
tem v zvezi nastopajo prav na tistih, sicer redkih, sodiščih, ki
internih pravil notranjega reda nimajo - pri čemer je najbrž jasno,
da tu ni mišljen samo letni razpored dela.
Zatem je pravico do naravnega sodnika znotraj pravice do sodnega
varstva že uveljavila tudi slovenska ustava (Opomba: Ustava Republike
Slovenije z dne 23.12.1991, Ur.l. RS, št. 33/91 z dne 28.12.1991).
Tako izhaja pravica do naravnega sodnika iz 2. odstavka 23. člena, ki
se glasi:
"Sodi mu (vsakomur - op. avt.) lahko samo sodnik, ki je izbran po
pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom."
Vendar je to določilo še vedno osamljeno, saj na zakon in sodni red
še kar čakamo in vse je še potencirano z zapleti okoli veljavnosti
ustavnega zakona. Kakorkoli že je, stare rešitve so preživete,
preohlapne, tako da novo nastajajočim problemom niso več kos. Zato
prihaja v praksi tudi do kršitev obravnavanega načela.
Kakšno je torej stanje, kako je danes urejena (varovana) pravica do
sodnega varstva oziroma pravica do naravnega sodnika?
Še vedno je v uporabi Zakon o rednih sodiščih (Opomba: Ur.l.SRS, št.
10/77 - 24/88 in Ur.l. RS, št. 8/90). Ta prav dosti koristnih določil
na obravnavano temo ne vsebuje. Poleg splošnih določil o pristojnosti
in sestavi sodišč predvideva le še razpored dela in postopek
sprejemanja letnega razporeda dela, ki je seveda nedvomno ključnega
pomena. Po določilu 2. odstavka 49. člena Zakona o rednih sodiščih
predsednik sodišča določi razpored dela sodnikom v sodelovanju z
vodji enot in zborom sodnikov. Podobno določilo vsebuje Sodni
poslovnik za redna sodišča (Opomba: Ur.l. SRS, št. 26/78, 20/88 in
2/89) v 53. členu:
Sodnike razporeja na delo na posamezno pravno področje, v posamezne
sodne oddelke in v posamezne senate z razporedom dela predsednik
sodišča v sodelovanju z vodjem enote in zborom sodnikov.
In to bi bilo vse. Poslovnik vsebuje še nekaj napotkov, ki jih je
treba upoštevati pri razporejanju sodnikov na posamezna pravna
področja, kar je tudi pomembno. Posebej velja s tem v zvezi opozoriti
še na naslednje določilo iz 54. člena Poslovnika:
"Pri razporejanju sodnikov v sodne oddelke in senate je treba glede
na možnosti in potrebe sodišča upoštevati nagnjenje posameznega
sodnika za določeno pravno področje, njegovo strokovno izkušenost in
njegovo strokovnost za posamezno pravno področje in zagotoviti, da se
z razporeditvijo zagotovi kvalitetno in pravočasno opravljanje dela
oddelka in sodišča.
Pri tem je treba zagotoviti tudi tako razporeditev sodnikov, da bodo
posamezne vrste zadev, zlasti preiskave, mladoletniške zadeve, zadeve
gospodarskega področja in posebno družbi nevarne kazenske zadeve ter
družbeno pomembne civilne zadeve reševali oziroma sodili za take
vrste zadev usposobljeni sodniki."
Jasno je, da bi citirana določila zahtevala še vrsto podrobnejših
izpeljav, ki pa bi seveda v preteklosti (ki ponekod še traja)
dostikrat lahko predstavljale le ovire pri delu sodne uprave. Že tako
ohlapna ureditev pa predvsem nima nobenih učinkovitih sankcij za
eventualne kršitve veljavnega razporeda del. Zato da ne bi več
prihajalo do ponavljanja napak (kajti zgodovina se nam - ne samo v
sodstvu - kar prehitro ponavlja), opozarjam na problem, ki sem ga
zaznala ob delu, pojavlja pa se najpogosteje v dveh oblikah. Kakšne
ukrepe ima na razpolago sodnik, ki mu je določena zadeva dodeljena v
delo:
- v nasprotju z veljavnim razporedom dela in (ali)
- ko se odredi obravnavanje določene zadeve pred drugimi istovrstnimi
zadevami.
Molčati in delati? Morda najudobnejša rešitev? Bolj komplicirana, in
zaenkrat v praksi še neuveljavljena in negotova je druga: izločitev
sodnika po 6. točki 71. člena ZPP (Opomba: Po tej točki sodnik ne sme
opravljati sodniške dolžnosti, če so podane druge okoliščine, ki
vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti. Ta je nedvomno (objektivno
gledano) podan, če sodnik rešuje zadeve, ki mu jih že omenjeni
razpored del ne nalaga). Negotova zato, ker o izločitvi na predlog
samega sodnika, ki se sklicuje na kršitev pravice do naravnega
sodnika, odloča isti organ sodišča (Opomba: Postopek ureja 72. člen
ZPP), ki je tudi sicer zavezan skrbeti za varstvo pravice do
naravnega sodnika, njegova odločitev o dodelitvi zadev(e) pa je
sporna. Začaran krogđ Seveda so tu še stranke, ki tudi lahko izločajo
posamezne(ga) sodnike(a). Te pa problemov te vrste največkrat ne
zaznajo.
Navedeni problem ni nov. Posebno aktualen in pereč zaradi posledic v
praksi, pa je postal lani decembra. Občna seja Vrhovnega sodišča je
namreč poskrbela za posebno svojevrsten in problematičen "precedens"
(Opomba: Zaenkrat je objavljen le v Sodnikovem informatorju št.
12/93, str. 5, poleg tega naj bi bil tudi v Poročilu o sodni praksi
Vrhovnega sodišča RS št. II/93) s tem v zvezi, ko je 16.12.1993
sprejela stališče:
"Pravdne postopke, ki jih začne DPS po 2. odst. 50. čl. ZLPP, vodijo
sodišča po določbah ZPP o postopku v gospodarskih sporih (1. tč. 489.
čl. ZPP, 2. odst. 50. čl. ZLPP)."
(Opomba: Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.l. RS, št.
55/92, 7/93 in 31/93 - ZLPP) v 2. odstavku 55. člena določa: "Če v
revizijskem postopku niso ugotovljena oškodovanja družbene lastnine
po 48.a členu zakona, pa družbeni pravobranilec samoupravljanja na
podlagi revizijskega poročila oceni, da gre za oškodovanje po 48.
členu zakona, začne v 30 dneh po prejemu revizijskega poročila
ustrezen postopek za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti posameznih
dejanj ali pogodb, sklenjenih v škodo družbenega kapitala, ali
postopek za spremembo pogodbeno dogovorjenih velikosti deležev
udeležbe pri opravljanju oziroma delitvi dobička, če ti niso v skladu
z velikostjo vloženih sredstev. O svoji odločitvi mora takoj pisno
obvestiti podjetje, Agencijo in registrsko sodišče, ki postopek
izpodbijanja oziroma ugotavljanja ničnosti zaznamuje v sodni
register")
In drugo:
"Pravdne postopke, ki jih začno upravičene osebe po 5. odst. 48.b čl.
ZLPP proti SDK v Republiki Sloveniji, vodijo sodišča po določbah ZPP
o postopku v gospodarskih sporih (1. odst. 15. čl. Zakona o SDK v RS,
1. tč. 489. čl. ZPP)."
(Opomba: 5. odstavekk 48.b člena ZLPP se glasi: "Zoper odločbo
revizijskega organa po drugem odstavku tega člena lahko prizadeto
podjetje vloži tožbo v pravdnem postopku pri sodišču. Tožbo v
pravdnem postopku lahko vložijo tudi pravne in fizične osebe, ki jim
je bila vročena odločba revizijskega organa po drugem odstavku tega
člena zaradi uskladitev."
Zakaj sta citirani stališči problematični? Ugovori so naslednji:
1. Občna seja je v tem primeru presegla pooblastila, našteta v 37.
čl. Zakona o rednih sodiščih. Prevzela je vlogo zakonodajalca in ga
dopolnila. Ker ZPP med subjekte gospodarskega spora ne uvršča
organov, kot je družbeni pravobranilec samoupravljanja (DPS) in tudi
ne pravnih oseb, kot je služba družbenega knjigovodstva (SDK)
(Opomba: O subjektih gospodarskega spora in o vsebini tega sem pisala
v PP št. 25/93, str. 6-7. Za osvežitev spomina naj navedem samo
besedilo 1. točke 489. člena ZPP: "Pravila o postopku v gospodarskih
sporih veljajo: 1. v sporih, v katerih sta obe stranki
družbenopolitični skupnosti, podjetji, organizaciji združenega dela,
samoupravni interesni skupnosti ali drugi samoupravni organizaciji
ali skupnosti;") in ker se je (našđ) zakonodajalec pri ZLPP odločil
samo za pravdni postopek in ne tudi za specialnejšega (kar je
postopek v gospodarskih sporih), je to "pravno praznino" (ki to ni,
ker se ve, kje bi se morale reševati tovrstne zadeve) zapolnila občna
seja.
2. Posebej je treba opozoriti, da stališča občne seje tudi ne
zavezujejo sodnikov tako kot zakon. Pravna mnenja, ki so sprejeta na
občni seji, so obvezna za vse senate Vrhovnega sodišča RS in se lahko
spremenijo samo na novi občni seji (Opomba: 39. člen Zakona o rednih
sodiščih). Ponovno se torej zastavlja vprašanje: Kaj naj danes
storijo senati in sodniki posamezniki ostalih sodišč, za katere ta
pravna mnenja niso obvezna? Naj upoštevajo zakone ali stališči občne
seje? Ali v teh primerih še obstaja realna možnost za spoštovanje
zakonov in končno tudi ustave? Praksa ne kaže, da bi tisti, ki
vplivajo na izvajanje razporeda dela na posameznih sodiščih, dovolj
storili za uveljavitev obravnavane ustavne pravice na operativni
ravni. Nasprotnođ Posamezni primeri pričajo, da se uporaba obeh
stališč celo širi še na ostale organe poleg družbenega pravobranilca
samoupravljanja, kot je npr. javni tožilec (Opomba: Konkretno - za
primer lahko služita zadevi Višjega sodišča v Ljubljani: Cpg 1514/93
in Cpg 1685/93, ki pa nista edini). Vsi pač nimamo tako hudih dilem
in pomislekov glede obeh stališč. (Da ne bo krivic: za morebitne
izjeme doslej še nismo slišali. Sicer pa naj se oglasijo.)
3. Najbrž je po vsem tem že tudi očitno, da je bil namen obeh spornih
stališč doseči, da bi se te zadeve reševale na gospodarskih oddelkih
(kjer se sicer rešujejo spori, za katere veljajo specialna pravila
488. - 502. člena ZPP o postopku v gospodarskih sporih), in ne na
civilnih oddelkih, kamor spadajo. (Ker se torej ve kdo oziroma kje bi
te zadeve morali reševati, ni možno govoriti o pravni praznini). Ob
vsem tem je ob argumentu moči (ki jo ima večina), pri neuradnih
pojasnjevanjih in prepričevanjih prevladal še argument kolegialnosti
(ki smo ga sicer vzeli kot kompliment): za te vrste zadev naj bi bili
najbolj usposobljeni gospodarski sodniki - pa čeprav bi se morali z
zadevami te vrste prvič srečati v naši karieri (Opomba: O poteku
organiziranega, sistematičnega izobraževanja na to temo in na splošno
ter o založenosti s strokovno literaturo pa kdaj pozneje, in to prav
na kratko, saj nimamo ne enega ne drugega. Samo v ilustracijo: misel
na enotedensko udeležbo v Šoli korporacijskega prava so nam v kali
zatrli, ker: - bi tako dolga odsotnost posameznih sodnikov povzročila
prevelik izpad pri delu in - ker znesek 1500 DEM za šolnino spravlja
nekatere v stanje popolne paralize).
Zaključek se po vsem tem ponuja sam: sporni stališči, ki se že
izvajata (vsiljujeta) v praksi, predstavljata kršitev načela pravice
do naravnega sodnika. Zato naj ponovim izhodišča, za katera si moramo
prizadevati:
Po načelu naravnega sodnika nihče, razen zakona (ali v skladu z
zakonom sprejetih pravil) nima pravice:
- dodeljevati posameznih zadev drugim sodnikom mimo sprejetega
razporeda del,
- samovoljno spreminjati ključa delitve, razporeda sodnikov ali
sestave senatov,
- kakorkoli drugače vplivati na dodelitev zadev določenim sodnikom,
- sodnikom določene zadeve odvzeti ali
- kakorkoli posredovati za prednostno obravnavanje določenih zadev.
Kljub ostrini obravnavanega problema pa za bodoče le ostaja nekaj
podlage tudi za optimizem. Zaslediti jo je možno v predlogu Zakona o
sodiščih z dne 23.12.1993, ki namenja posebno poglavje realizaciji
načela zakonitega sodnika. Zdi pa se, da v predlogu zakona
prevladujejo organizacijsko-tehnična določila nad vsebinskimi, kamor
sodijo tista, ki so uvodoma citirana iz programa Slovenskega
sodniškega društva. Ker moramo pravico do zakonitega sodnika šele
spoznati in se ji privaditi, je njena opredelitev v predlogu zakona
(Opomba: Vsebovana je v besedilu 13. člena, ki se glasi: "Sodnik
izvaja sodno oblast na enem ali več pravnih področjih, na katero
oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z letnim
razporedom dela.") preskopa in zato neustrezna temu času in prostoru.
P.S. Zdaj, ko nam je končno uspelo odklesati zvezdo z Njenega
zakonika, ji zavežimo še široko odprte oči (Praviciđ - glej kip v
pritličju sodne palače na Tavčarjevi 9 v Ljubljani).