TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Višjega sodišča v Celju št. Cp 2076/2001 z dne 30. 1. 2003 in sodba Okrajnega sodišča v Velenju št. P 307/99 z dne 3. 9. 2001 se razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Velenju v novo odločanje.

Da stranka lahko izkoristi pravico do izjave (22. člen Ustave), mora biti seznanjena s tem, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravno odločilna za odločitev v zadevi. Če sodišče oceni, da stranka ni navedla vseh pravnoodločilnih dejstev oziroma ni ponudila ustreznih dokazov zanje, je dolžno stranko na to opozoriti. Obveznost sodišča, da strankam omogoči spoznanje, katera dejstva so sploh pravno relevantna v sporu, neposredno izhaja tudi iz določbe 285. člena Zakona o pravdnem postopku. Iz pravdnega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje postopek vodilo tako, da pritožnica ni mogla vedeti, da bo sodišče kot odločilno dejstvo štelo (ne)predložitev pogodbe o kasko zavarovanju. Pritožnica se je namreč (glede na to, da toženec obstoju zavarovalnega razmerja ni ugovarjal) zanesla na to, da to dejstvo ni sporno in da ji ga zato ni treba dokazovati. Po oceni Ustavnega sodišča bi sodišče prve stopnje moralo pritožnici omogočiti, da spozna, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravno odločilna in jo pozvati, naj ustrezno dopolni svoje navedbe oziroma predloži dokaze zanje. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z dolžnostjo iz 285. člena ZPP in pritožnici ni omogočilo, da bi spoznala, na podlagi katerih pravnoodločilnih dejstev bo sodišče odločilo, je sodba za pritožnico pomenila presenečenje. Sodišče pritožnici ni omogočilo, da bi lahko učinkovito izkoristila svojo pravico do izjave v postopku, s tem pa je kršilo 22. člen Ustave. Višje sodišče ob odločanju o pritožničini pritožbi te kršitve ni odpravilo in je s tem prav tako kršilo pritožničino pravico iz 22. člena Ustave.