TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Enotni sosporniki se štejejo za enotno pravdno stranko takrat, kadar
tako določa materialno pravo, ne pa procesni predpis (201. člen ZPP).
Ob izdaji sodbe na podlagi pripoznave sodišče preizkusi pripoznavo
tožbenega zahtevka glede na to, ali ne gre za zahtevek, s katerim
stranke ne morejo razpolagati (2. odstavek 331. člena v zvezi s 3.
odstavkom 3. člena ZPP) in ali tožbeni zahtevek vsebuje vse ostale
procesne predpostavke, potrebne za obravnavanje vsake tožbe.
Vprašanje, ali je tožena stranka pravilna stranka glede na pravila
materialnega prava o enotnem oziroma nujnem sosporništvu, je
vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (utemeljenosti
tožbenega zahtevka), ne pa preizkus ali je podana procesna
predpostavka za pravdo oziroma za izdajo sodbe na podlagi pripoznave.

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero
je ugotovilo veljavnost pogodbe sklenjene med tožnikom kot kupcem in
tožencem kot prodajalcem in razveljavilo pogodbo za isto
nepremičnino, sklenjeno med tožencem kot prodajalcem ter tretjo
osebo, ki v tej pravdni zadevi ni nastopala kot pravdna stranka, kot
kupcem. Sodba na podlagi pripoznave je brez pritožbe postala
pravnomočna.
Javni tožilec SR Slovenije je vložil proti tej sodbi zahtevo za
varstvo zakonitosti. Uveljavljal je bistvene kršitve določb pravdnega
postopka iz 6. in 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, podrejeno pa
zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče naj bi izdalo sodbo na
podlagi pripoznave kljub temu, da niso bile podane procesne
predpostavke. Ni podana aktivna procesna legitimacija tožnika, pa
tudi toženec nima pasivne procesne legitimacije, saj bi bila pasivno
procesno legitimirana kot nujna enotna sospornika le oba sklenitelja
pogodbe katere razveljavitev tožnik s tožbo zahteva. Tudi tožbeni
zahtevek formalno ni pravilno postavljen. Tožba je tudi povsem
nesklepčna. Utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz navedb v
tožbi, ker po nobenem materialnopravnem predpisu tožbi ni mogoče
ugoditi.
Vrhovno sodišče SR Slovenije je zahtevo za varstvo zakonitosti kot
neutemeljeno zavrnilo. V svojih razlogih je med ostalim navedlo:
Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljenega mnenja, da sodbe na
podlagi pripoznave ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne uporabe
materialnega prava, ker so meje zahteve za varstvo zakonitosti
posebej postavljene v zakonu (2. odstavek 408. člena ZPP) in tudi
zato, ker zaradi pravne narave pripoznave tožbenega zahtevka ni
mogoče izpodbijati zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi v
revizijskem postopku (4. odstavek 385. člena ZPP), prav tako pa tudi
ne v pritožbenem postopku (3. odstavek 353. člena ZPP). Sklepčnost
tožbe oziroma vprašanje, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja
iz navedb v tožbi, pa je brez dvoma področje materialnega prava.
Izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave je zato treba preizkusiti v
okviru bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. točka 1.
odstavka 404. člena v zvezi s 6. in 13. točko 2. odstavka 354. člena
ZPP), torej v okviru kršitev postopka, ki jih uveljavlja zahteva za
varstvo zakonitosti.
Po ugotovitvi vrhovnega sodišča očitana kršitev iz 13. točke 2.
odstavka 354. člena ZPP ni podana. Sodišče preizkusi le izrek sodbe
oziroma obseg pripoznave tožbenega zahtevka, če je morda nerazumljiv
oziroma, če nasprotuje sam sebi (iz 13. točke 2. odstavka 354. člena
ZPP); preizkus zajema le sam izrek sodbe, ne pa tudi, ali je morda
izrek, kakršen je, nerazumljiv oziroma nasprotujoč sam sebi glede na
dejansko in pravno podlago tožbe. Toženčeva pripoznava namreč ne
zajema navedb v tožbi, torej ne dejanske in pravne podlage tožbe, pač
pa samo njen predlog, to je tožbeni zahtevek.
Če se zato v izreku sodbe na podlagi pripoznave zahteva ugotovitev,
da je postal tožnik lastnik določene parcele na podlagi pogodbe,
sklenjene s tožencem in da je zato pogodba, s katero je toženec isto
nepremičnino prodal tretji osebi, ki sicer ni stranka v tej pravdni
zadevi, neveljavna, ni videti v takem izreku ne nerazumljivosti in ne
v izreku samem vsebovanega nasprotja.
Tudi ni podana uveljavljena kršitev iz 6. točke 2. odstavka 354.
člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi
pripoznave v nasprotju z določbami tega zakona, to je v nasprotju z
določbami ZPP.
Sodišče izda sodbo na podlagi pripoznave potem, ko toženčevo
pripoznavo tožbenega zahtevka preizkusi v dveh smereh:
- ali ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (2.
odstavek 331. člena v zvezi s 3. odstavkom 3. člena ZPP),
- in ali sploh obstajajo za samo tožbo, tako kot za vsako drugo,
potrebne procesne predpostavke, na kar utemeljeno opozarja zahteva za
varstvo zakonitosti.
Da v tem primeru ne gre za pripoznavo, ki bi nasprotovala določbi 3.
odstavka 3. člena ZPP, ni spora, in te kršitve zahteva za varstvo
zakonitosti tudi ne uveljavlja.
Zahteva za varstvo zakonitosti sicer utemeljeno zatrjuje, da mora
sodišče pred izdajo sodbe na podlagi pripoznave vsako tožbo
preizkusiti po uradni dolžnosti, ali so podane vse potrebne procesne
predpostavke, vendar pa vrhovno sodišče ne sprejema nadaljnjega
zaključka zahteve za varstvo zakonitosti (vsaj smiselno vsebovanega),
da je vprašanje aktivne oziroma pasivne procesne legitimacije
procesna predpostavka za vodenje določenega spora.
Tožba določenega tožnika proti določenemu tožencu z določenim
zahtevkom, ki zahteva od toženca sklenitev pogodbe s tožnikom, glede
iste nepremičnine pa razveljavitev pogodbe, sklenjene med tožencem in
tretjo osebo (ki v pravdi ni zajeta) glede procesnih predpostavk nima
takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih je sodišče ne bi moglo
obravnavati. Ali tožnik s tožbo pravilno posega v določeno pravno
razmerje, ki obstaja med tožencem in tretjo osebo, je vprašanje
materialnega prava, tedaj utemeljenosti tožbe glede na pravila
materialnega prava. Če tožnik s tožbo ni zajel vseh udeležencev
pravnega razmerja, ki ga izpodbija, samo zaradi tega njegova tožba še
ni nesposobna za obravnavanje po procesnem zakonu.
Kdaj so si stranke na aktivni ali pasivni strani v razmerju enotnih
oziroma nujnih sospornikov, ne določajo procesni predpisi pač pa
pravila materialnega prava. Sosporniki (v tem primeru na pasivni
strani) se štejejo za enotno pravdno stranko ne takrat, kadar tako
določa procesni predpis (ker kaj takega tak predpis sploh ne določa),
pač pa takrat, 'če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega
razmerja' (iz 201. člena ZPP), torej po pravilih materialnega prava,
rešiti spor samo na enak način za vse sospornike.
Če tožnik ni pravilno tožil oba materialna nujna sospornika, ni tožil
skladno s pravili materialnega prava; nima pa zato sam tožbeni
zahtevek takšnih pomanjkljivosti, nepravilnosti ali nepopolnosti po
procesnih predpisih, da ga ne bi bilo mogoče obravnavati.
Zato je izpodbijana sodba na podlagi pripoznave izdana skladno z
določbami ZPP, čeprav očitno v nasprotju z materialnim pravom, ki pa
ga v sodbi na podlagi pripoznave ni mogoče preizkušati.
Zato je bilo treba zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot
neutemeljeno (2. odstavek 408. člena v zvezi s 393. členom ZPP).