TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Revidentka trpi stroške revizije, prizadeti stranki pa mora povrniti 1.320,27 EUR stroškov za odgovor na revizijo, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Revidentka je zlorabila prevladujoči položaj na trgu ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, s tem, da je onemogočala prehod uporabnikov storitev ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek (zavezancev), med konkurenti, med drugim z vezavo prenosa obveznosti ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, in tiste, ki je komunalni odpadek, ter zahteve po prenosu celotne količine embalaže zavezanca na revidentko s predvidenimi sankcijami za odstopanje od vnaprej napovedane letne količine v povezavi z uveljavitvijo neupravičeno dolgega 12-mesečnega odpovednega roka. Četudi bi držalo, da definicije iz Pravilnika in Uredbe v posameznih primerih ne dopuščajo sledenja količini embalaže ves čas od dajanja izdelka na trg do končnega nastanka ene, druge ali obeh vrst odpadne embalaže, to ni odločilno, saj to ne velja v vseh možnih primerih. Kadar zavezanec za ravnanje z odpadno embalažo svoje dolžnosti glede obeh njenih vrst ne bi mogel racionalno izpolnjevati preko več za to specializiranih družb, se za to pač ne bi odločil. Vendar pa so zavezanci (obstoječi in bodoči), pri katerih je možna dovolj ostra razmejitev, da bi bili svoje dolžnosti mogli tako izpolnjevati, z vso svojo embalažo neupravičeno vezani zgolj na storitve revidentke. To tudi v bistvenem utemeljuje revidentkino zlorabo njenega prevladujočega položaja v nasprotju s prepovedjo iz prvega odstavka 10. člena ZPOmK.

Prehod zavezancev med konkurenti je revidentka neupravičeno onemogočala tudi z zahtevo za vstop zavezancev v sistem revidentke v primeru, da je na embalaži, ki jo dajo v promet na ozemlju Republike Slovenije, znak zelena pika. Sodišče prve stopnje in Urad nista zanikala upravičenj, ki izhajajo iz pravic razpolaganja z zadevno znamko, saj priznavata oziroma vsaj dopuščata, da gre za kolizijo med varstvom intelektualne lastnine in varstvom konkurence. Vendar pa to za obravnavano zadevo ni odločilno. Bistveno je namreč to, da je bila ta pravica industrijske lastnine zlorabljena za neupravičeno vezavo zavezancev za ravnanje z odpadno embalažo na uporabo revidentkinih storitev za ravnanje s to embalažo. Sodišče prve stopnje je soglašalo s stališčem Urada, da bi bila naložitev obveznosti zavezancem, da posebej označijo (s prelepljenjem znaka ali kako drugače) embalažo, ki ne sodeluje v sistemu revidentke, nesprejemljiva (v smislu: pretirana, nesorazmerna, takšna, ki predstavlja „znatne dodatne stroške“).