TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obtoženega D. L. B. in po uradni dolžnosti za obtožena M. P. in F. C. G. se izpodbijana sodba v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema predmetov po 1. odst. 69. člena KZ tako spremeni, da se obtožencem z varnostnim ukrepom ne odvzame gotovina v znesku 15.960,00 EUR.

Sicer pa se v ostalem pritožba zagovornika obtoženega B. in pritožbi zagovornikov obtoženih P. in G. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Pojav novih oblik kriminalitete, ki v času, ko je bilo inkriminirano kaznivo dejanje velike tatvine, še niso bili znane, ne pomeni, da novih oblik kriminalitete, ni mogoče subsumirati pod že znana kazniva dejanja, če seveda obstajajo v ravnanju storilca vsi znaki kaznivega dejanja. Po že ustaljeni sodni praksi pa tudi uporaba ponarejene magnetne kartice s skopiranim magnetnim zapisom prave bančne kartice na bančnem avtomatu pomeni vdor v zaprt prostor, to je v varnostni sistem bančnih avtomatov.

Kaznivo dejanje po 1. odst. 242. člena KZ se glasi: kdor pri gospodarskem poslovanju neupravičeno uporabi, spremeni, preslika, prenaša, uniči ali v informacijski sistem vnese kakršenkoli podatek, ovira prenos podatkov ali delovanje informacijskega sistema ali kako drugače vdre v informacijski sistem, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali drugemu povzročil premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom do treh let. Čeprav beseda "kdor" nakazuje, da je lahko storilec kdorkoli, pa nadaljnje besedilo navaja, da je dejanje mogoče storiti le pri gospodarskem poslovanju. Dejstvo, da mora biti dejanje storjeno pri gospodarskem poslovanju, pa zoži krog možnih storilcev na osebe, ki se ukvarjajo s tovrstno dejavnostjo ali sodelujejo pri taki dejavnosti.

Napad na premoženje gospodarskega subjekta - banke kot oškodovanca s strani osebe, ki ne opravlja gospodarske dejavnosti in ne deluje pri gospodarskem poslovanju, ne pomeni gospodarskega kaznivega dejanja. Kriterija, da je mogoče dejanje šteti kot gospodarsko kaznivo dejanje (kaznivo dejanje zoper gospodarstvo), ne definira oškodovanec kot gospodarski subjekt, ampak storilec, ki deluje pri opravljanju gospodarske dejavnosti oziroma pri gospodarskem poslovanju.

Kaznivo dejanje neupravičenega vdora v informacijski sistem po 225. členu KZ se v 1. odst. glasi: kdor neupravičeno vstopi v informacijski sistem ali kdor neupravičeno prestreže podatek ob nejavnem prenosu v ali iz informacijskega sistema, se kaznuje z denarno kaznijo; 2. odst. pa inkriminira storilca, ki podatke v informacijskem sistemu neupravičeno uporabi, spremeni, preslika, prenaša, uniči ali v informacijski sistem neupravičeno vnese kakšen podatek, ovira prenos podatkov ali delovanje informacijskega sistema, in se storilec kaznuje s kaznijo zapora do dveh let. To kaznivo dejanje lahko stori kdorkoli, vendar pa zagovornik obtoženega., ki se zavzema za pravno opredelitev po 225. členu KZ, prezre, da so bili obtoženci spoznani za krive, da so pridobili protipravno premoženjsko korist, česar pa določba 225. člena ne zajema, saj ne inkriminira pridobitve protipravne premoženjske koristi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da grožnje, ki so jih prikazovali obtoženci, niso bile absolutne, to je takšne, da se ne bi dalo uresničitvi groženj izogniti drugače, kot s storitvijo kaznivega dejanja, zaradi odvračanja istočasne nezakrivljene nevarnosti in da ni bilo treba ravnati v skrajni sili z izvršitvijo kaznivega dejanja, za katerega je bila obtoženka spoznana za krivo. Prepričljivo je pojasnilo, da bi obtoženci nevarnost v obliki prisile, ki naj bi jo predstavljale grožnje, lahko odvrnili od sebe že s tem, da bi o grožnjah obvestili organe pregona.

Varnostni ukrep je bil izrečen nepravilno, ker je sodišče obtožencem odvzelo tudi gotovino, ki jim je bila zasežena pri opravljenih hišnih preiskavah v skupnem znesku 15.960,00 EUR. Z varnostnim ukrepom odvzema predmetov po 1. odst. 69. člena KZ se smejo odvzeti predmeti, če so storilčeva last, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. Denar, ki ga je z varnostnim ukrepom odvzelo sodišče prve stopnje obtožencem, ni predmet, ki je bil uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje. Denarja tudi ni mogoče šteti kot predmet, ki je nastal s kaznivim dejanjem, kar pravilno s pritožbenimi navedbami uveljavlja zagovornik.

Gotovino je mogoče odvzeti kot premoženjsko korist, če oškodovanec ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka, le v višini s kaznivim dejanjem povzročene škode.