TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Pojma 'posebno težka invalidnost' po 3. odstavku 201. člena ZOR ni
mogoče razlagati na podlagi predpisov o invalidskem in pokojninskem
zavarovanju, po katerih se invalidnost določa glede na zmanjšanje ali
izgubo delovne sposobnosti kot posledice sprememb v zdravstvenem
stanju zavarovanca. Predpisi odškodninskega prava pojmujejo
invalidnost širše: gre za trajne in nepopravljive spremembe v telesni
in duševni integriteti oškodovanca, ne glede na izgubo delovne
sposobnosti. Kot posebno težko invalidnost po 3. odstavku 201. člena
ZOR je treba šteti stanje, povzročeno z uničenjem pomembne sfere
oškodovančeve osebnosti.
Kadar temelji odškodninski zahtevek na tej zakonski določbi, se
upoštevajo tako duševne bolečine zaradi sočustvovanja z invalidom,
kot tudi z njimi povezane duševne bolečine, katerih vzrok je posebno
težka invalidnost drugega. Odškodninski zahtevek se presoja tudi
glede na duševne bolečine zaradi prikrajšanja, ker oškodovanec zaradi
invalidnosti drugega ne more v polnem obsegu uresničevati pravic do
svoje osebnosti.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo
odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo
tožničino pritožbo in je potrdilo prvostopno sodbo. Verjelo je sicer
tožnici, da zaradi moževe ljubosumnosti in nestrpnosti ter zaradi
prikrajšanja normalnega spolnega življenja tožnica trpi, vendar pa je
zavzelo stališče, da tovrstno trpljenje v določbi 1. odstavka 200.
člena in 3. odstavka 201. člena ZOR ni priznano kot škoda, za katero
se določa odškodnina.
Vrhovno sodišče SR Slovenije je reviziji tožnice ugodilo,
razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožničin odškodninski zahtevek je treba presojati glede na določbo 3.
odstavka 201. člena ZOR. Pri tem pojma invalidnosti ni mogoče
razlagati na podlagi predpisov o invalidskem in pokojninskem
zavarovanju, po katerih se invalidnost določa glede na zmanjšanje ali
izgubo delovne sposobnosti kot posledica sprememb v zdravstvenem
stanju zavarovanca. Predpisi odškodninskega prava pojmujejo
invalidnost širše: gre za trajne in nepopravljive spremembe v telesni
in duševni integriteti poškodovanca, ne glede na izgubo delovne
sposobnosti. Kot posebno težko invalidnost po 3. odstavku 201. člena
ZOR je treba šteti stanje, povzročeno z uničenjem pomembne sfere
poškodovančeve osebnosti. Impotenca pri mladem človeku (tožničin mož
je imel ob nesreči 32 let), posebno če je zaradi nje prišlo tudi do
določenih sprememb v osebnostnih lastnostih (pretirana ljubosumnost,
nezaupljivost), lahko predstavlja tako hudo motnjo v telesni in
duševni integriteti človeka, da pomeni posebno težko invalidnost v
smislu 3. odstavka 201. člena ZOR. Kadar temelji odškodninski
zahtevek na tej zakonski določbi, se upoštevajo tako duševne bolečine
zaradi sočustvovanja z invalidom, kot tudi druge duševne bolečine,
katerih vzrok je posebno težka invalidnost drugega. Zato je treba
tožničin odškodninski zahtevek presojati tudi glede na njene duševne
bolečine, ker je zaradi invalidnosti moža prikrajšana na čustvenem in
spolnem področju in ker mora trpeti omejitve v stikih z okolico in
druge neprijetnosti, ki so posledica moževega spremenjenega
psihofizičnega stanja.
Sodbi prve in druge stopnje napačno razlagata določbo 3. odstavka
201. člena ZOR tako, da je mogoče na podlagi te določbe uveljavljati
le odškodnino za duševne bolečine zaradi trpljenja drugega, ne pa
tudi duševnih bolečin zaradi lastne prizadetosti, katere vzrok je v
invalidnosti drugega. Zaradi take zmotne uporabe materialnega prava
je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V nadaljnjem postopku
bo potrebno ugotoviti obseg in intenzivnost duševnih bolečin, ki jih
trpi tožnica zaradi moževe invalidnosti. Pri tem je treba upoštevati
posebnost primera, ko je zaradi moževe invalidnosti tožnici omejena
možnost, da v polnem obsegu uresničuje pravico do svoje osebnosti.