TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje pod točko I izreka v delu, v katerem ni bilo odločeno o odvzemu premoženjske koristi, spremeni tako, da se obdolženemu S.Č. na podlagi 74. in 75. člena Kazenskega zakonika odvzame premoženjska korist v višini 81.700,00 EUR.

II. Pritožbi zagovornice obdolženega S.Č. in zagovornikov obdolžene K.M.Č. se zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženca sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, in sicer obdolženi S.Č. v znesku 360,00 EUR, obdolžena K.M.Č. pa v znesku 288,00 EUR.

Pri drugem goljufivem dejanju kot izvršitvenem dejanju kaznivega dejanja oškodovanja upnikov gre za vse vrste pravih ali navideznih dejanj in pravnih poslov, s katerimi se prikriva, preoblikuje ali ustvarja dejansko stanje, ki ne ustreza resničnosti, njegov namen pa je izognitev obveznostim do upnikov. Sem spada tudi škodljivo razpolaganje s stvarnim premoženjem.

Naklep pri izvršitvenem ravnanju goljufivega dejanja je v bistvu izpostavljen že z namenom izigravanja in oškodovanja, ki mora izhajati iz celotnega opisa kaznivega dejanja, saj se namen realizira z nastankom prepovedane posledice. To pomeni, da zadostuje, da je v izreku namen oškodovanja zgolj naveden in zato ni treba že v opisu dejanja navajati posebnih okoliščin, ki bi še dodatno konkretizirale takšen namen.

Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov (za razliko od kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja v gospodarski dejavnosti) ni storjeno z zlorabo (notranjega) položaja, temveč v razmerju med dolžnikom in upnikom (upniki) pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer je dolžnikova obveznost do upnikov nesporna in jo storilec kaznivega dejanja izigra. Ne gre torej za nezvestobo storilca do "lastnika" podjetja, ampak do upnikov, posledica pa je (le) povzročanje premoženjske škode upnikom.

Odvzem premoženjske koristi je sui generis ukrep, ki je po svoji naravi bližje civilnopravni kot kazenski sankciji. Z njim se zasleduje predvsem restitucija, to je vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja.

Po ustaljeni sodni praksi ukrep odvzema premoženjske koristi ni omejen zgolj na kazniva dejanja, pri katerih je premoženjska korist prepovedana posledica, zato tudi ni treba, da bi bila v izreku konkretizirana. Bistveno je zgolj dejstvo, ali je korist zares nastala s kaznivim dejanjem oziroma zaradi njega ali ne.

S tem, ko je obdolženi S.Č. za zastopanje pooblastil odvetnico B.M., ženo B.M., pa ni bila kršena določba tretjega odstavka 69. člena ZKP, niti katera druga procesna določba, saj zakon nezdružljivosti funkcije zagovornika ne širi tudi na njegove družinske člane.