TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če je denarna akontacija ob času izplačila v celoti poravnala
odškodnino za določeno nepremoženjsko škodo, pomeni taka akontacija
njeno popolno izplačilo in zato iz te škode izvirajoči odškodninski
zahtevek ugasne ob izplačilu navedenega zneska.

1) Glede na znano visoko inflacijsko stopnjo v zadnjih letih se v
sodni praksi vse pogosteje odpira vprašanje tkim. valorizacije
akontacij (delnih plačil) na račun odškodnine; ali jih obračunavati
nominalno (na podlagi 394. člena ZOR), ali pa jih ustrezno
valorizirati glede na vrednost, ki jo je ta imela v razmerju na
končno ugotovljeno odškodnino. Povod za to načelno pravno mnenje sta
bili naslednji odločitvi: 'Pri določanju dokončne višine odškodnine
za prestane bolečine je treba upoštevati že plačano akontacijo v
marcu 1986, in če je tožena stranka (zavarovalna skupnost s takratnim
izplačilom že poravnala svojo obveznost iz omenjenega naslova, se
torej ta odškodnina ne more določiti po kriterijih na dan sojenja na
prvi stopnji'.
(Sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 16.6.1987, opr.št. Cp 238/87
v zvezi s sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru, enote v Mariboru z dne
13.1.1986, opr.št. I P 216/86).
'Pri dosoditvi o primernosti odškodninskih zahtevkov je potrebno že
izplačane akontacije tožene stranke (zavarovalne skupnosti)
upoštevati po kriterijih ob času izplačil in nato ob času sojenja,
ker bi praksa vštevanja teh akontacij v nominalnem znesku in
nedopustnost valorizacije bila v navzkrižju s pravilno uporabo
pravnega standarda 'pravične denarne odškodnine' iz 200. člena ZOR'.
(Sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 16.4.1987, opr.št. Cp 452/85
v zvezi s sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru, enote v Mariboru z dne
5.2.1985, opr.št. I P 376/83).
2) Vrhovno sodišče Hrvatske šteje akontacijo na odškodnino kot delno
plačilo, ki se ne valorizira, obračuna se torej v nominalnem znesku
(glej gradivo za posvetovanje o nepremoženjski škodi 15. in
16.10.1986). Druga vrhovna sodišča, kolikor imajo objavljeno prakso o
tem problemu, kolebajo (glej cit. gradivo).
Predlog Zveznega sodišča na posvetovanju o nepremoženjski škodi
Zveznega sodišča, republiških in pokrajinskih vrhovnih sodišč ter
Vrhovnega vojaškega sodišča 15. in 16.10.1986 s poskusom rešiti
navedeni problem, se je glasil takole:
'1. Akontacija, ki jo je odgovorna oseba plačala oškodovancu na račun
odškodnine za nepremoženjsko škodo, se vračuna v pravično odškodnino
v nominalnem znesku.
2. Če je bilo oškodovancu povzročenih več oblik nepremoženjske škode,
odgovorna oseba pa ob plačilu akontacije ni opredelila, za katero
obliko škode akontacijo plača, se akontacija vračuna v skupno
odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode. Če je opredeljena samo
za določeno obliko škode, se vračuna v pravično odškodnino za to
obliko škode'.
Tudi ta predlog ni dobil potrebne večine, zato je bilo sklenjeno, da
se iščejo nadaljnje možne rešitve problema.
Teorija (prof. Cigoj) se zavzema za to, da norma o denarnem
nominalizmu ni več ustrezna v sedanjih razmerah, uporabiti je zato
treba splošna, temeljna načela obligacijskega prava, kot so načelo
pravičnosti, načelo enake vrednosti dajatev itd. (izvajanja prof.
Cigoja na okrogli mizi na Dnevih pravnikov 1987 v Portorožu ter PP,
št. 21/87: Interpretacija pravne norme o nominalizmu; Veliki komentar
ZOR, k členu 394).
Iniciativa Vrhovnega sodišča SR Slovenije (oktobra 1986), da se to
vprašanje reši enotno na jugoslovanskem nivoju (skupna seja ali
posvetovanje Zveznega sodišča, republiških in pokrajinskih vrhovnih
sodišč ter Vrhovnega vojaškega sodišča), ni bila sprejeta.
3) Ni mogoče zanikati vse ostrine nakazanega problema, dilem, pred
katerimi je sodnik, ko mora odločiti o njem, pa tudi negotovosti na
strani strank. Obstajajo določeni znaki, iz katerih se da zanesljivo
sklepati, da se odgovorne osebe (v praksi največ zavarovalne
skupnosti) izogibajo plačevanju akontacij, kar pa seveda prizadeva
oškodovance, ko morajo v odškodninsko pravdo za celotni znesek, ne
samo zaradi zares spornih delov, in to samo zato, da bi se kasneje,
ob določanju višine odškodnine po dnevu sojenja, izognili vprašanju,
ali se morebiti izplačana akontacija na odškodnino valorizira, ali pa
se obračuna v nominalnem znesku.
Ob soglasni zavesti o vsej ostrini problema pa je vendarle sporno
vprašanje, kako problem rešiti: ali z drugačnim, spremenjenim
judiciranjem, ali pa s spremembo norme.
Stalna sodna praksa Vrhovnega sodišča SR Slovenije je, da se
akontacija na odškodnino ne valorizira: akontacija je še vedno
denarni znesek in za njegovo valorizacijo ni zakonite podlage. To
pravilo velja tudi za oškodovanca: ne more valorizirati izgube na
dohodku po vrednosti na dan sojenja. Odgovorna oseba je v zamudi s
plačilom odškodnine od škodnega dogodka dalje. Vse posledice zamude,
ki se kažejo med drugim tudi v padcu vrednosti akontacije, zadenejo
stranko, ki je v zamudi, ne pa oškodovanca, ki je že itak prizadet s
škodnimi posledicami. Ni zato zakonite podlage za odstop od načela
denarnega nominalizma (394. člen), kadar gre za denarne zneske.
Izjeme, kot je na primer tista iz 2. odstavka 189. člena ZOR, so
posebej določene v zakonu (iz sodbe VS SRS II Ips 187/82 z dne
14.10.1982 in številne druge v enakem smislu). Podobno tudi:
akontacija je po svoji naravi le del odškodnine in predstavlja le
določen znesek, ki ga je treba odšteti od končnega zneska odškodnine.
Kriteriji, ki so bili odločilni pri presoji akontacije, ne
spreminjajo njene narave. S tem, ko je bila denarno ovrednotena, je
postala denarna terjatev, ki jo zato po 394. členu ZOR ni dopustno
valorizirati (VS SRS II Ips 261/81, Poročilo sodne prakse VS SRS št.
82/I str.9).
4) Iz navedenih razlogov menimo: tudi sporna norma 394. člena, ki
uzakonjuje načelo denarnega nominalizma, je zakon. Zato sodišče ne
more v sodbi izreči, da določene norme veljavnega zakona ne bo
upoštevalo, ker da bi uporaba take norme nasprotovala temeljnim
načelom zakona (ali morda katerim drugim?). Ni odveč tudi opozoriti,
da sodišče vedno odloča (vsaj) o dveh nasprotujočih si zahtevkih:
tisto, kar je za eno stranko 'pravično', za drugo ni. To velja tudi
za uporabo spornega načela.
V 394. členu je določeno: Če je predmet obveznosti vsota denarja,
mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi
obveznost, razen če zakon določa kaj drugega. ZOR je torej dal
pooblastilo za odstop od omenjenega načela samo zakonu (ne pa morda
sodni praksi) in ta odstop je v ZOR tudi nekajkrat realiziran, na
primer:
- s pravilom, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne
odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega (2. odstavek 189.
člena), ne pa morda po cenah, veljavnih ob nastanku škode,
- s pravili o neupravičeni pridobitvi (210. člen in nasl.), razen
kadar gre za denarne terjatve,
- z enako izjemo tudi s pravili o kondiciranju pri razdrti pogodbi
(132. člen) itd.
Menimo zato, da je izhod iz opisane situacije samo v spremembi ali
dopolnitvi navedene norme iz 394. člena ZOR, še zlasti zato, ker tako
dopolnitev sama norma 394. člena kar ponuja ('razen če zakon določa
kaj drugega'). Zakon bi na primer lahko določil odstop od načela
denarnega nominalizma pri delnih spolnitvah denarnih obveznosti.
Potrebna je zato v tej smeri ustrezna zakonodajna iniciativa.
5) Druge možne rešitve problema (s spremembo obstoječe sodne prakse)
bi sprožile samo dodatne probleme, na primer: če že valorizirati
plačano akontacijo, ni videti oprijemljivega razloga, zakaj naj bi to
ne veljalo za vse denarne terjatve, na primer za premoženjsko škodo
(valorizacija oškodovančeve izgube osebnega dohodka, denarnih
izdatkov za kritje škode itd.). Če že valorizirati akontacijo, po
kakšnih načelih jo valorizirati: glede na višino odškodnine,
ugotovljene ob času sojenja, bi se kaj hitro zgodilo, da je
oškodovanec dobil glede na obseg škode po kriterijih na dan izplačila
akontacije, previsoko odškodnino in bi jo zato moral vračati. Končno:
kako valorizirati: ali le akontacijo, ali morda le ostanek neplačane
odškodnine. Ali pa morda najti pot do rešitve problema tako, da se
akontacija sicer vzame v obračun v končni odškodnini nominalno, toda
da se ta obrestuje po zakoniti obrestni meri (od plačila akontacije
do končne odmere odškodnine) kot prikrite in vsaj približne njene
valorizacije. Toda pravno podlago za tako solucijo je težko najti v
ZOR. Vse take ali podobne rešitve pa problema glede na prej navedeno
ne bi odpravile.
6) Menimo pa, da gre za drugačno situacijo takrat, ko je bila
'akontacija' ob času izplačila tolikšna, da je pomenila celotno
kritje določene oblike (ali celotne) škode. Nedvomno je, da takke
škode oziroma odškodnine z izplačilom akontacije ni več, da je torej
odškodninski zahtevek ugasnil z izplačilom 'akontacije'. Zato v takem
primeru ni niti mogoče govoriti o akontaciji v pravnem pomenu besede,
pač pa o primerni odškodnini za škodo glede na čas, ko je bila
izplačana. Odškodninska obveznost je prenehala, ker je bila
izpolnjena (1. odstavek 295. člena ZOR).