TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Vprašanje imisij z nepremičnine na sosednjo nepremičnino v okviru sosedskega prava urejata 5. in 42. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80), toda to ne izključuje možnosti, da se tožbe po 156. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 in 39/85) posluži tudi lastnik sosednje nepremičnine.

Tožba po 1. odstavku 42. člena ZTLR je le praviloma opustitvena tožba, ni pa izključena tožba z zahtevkom, da se nekaj stori.

Zahtevek za povsem določeno spremembo stanja sosednje nepremičnine je po 1. odstavku 42. člena ZTLR možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način.

Obrazložitev:

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencema, da morata odstraniti dimnik z dvema ventilacijskima tuljavama, nameščen na strehi stanovanjske hiše, ki je ob posestni meji z zemljiščem, na katerem je hiša tožnikov. Odločitev je utemeljilo s tem, da dim, saje in plini iz spornega dimnika v obsegu, ki presega krajevno običajno mero, otežkočajo uporabo bivalnih prostorov tožnikov. Drugače kot z odstranitvijo spornega dimnika, tega vznemirjanja tožnikov ni mogoče preprečiti.
Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje z utemeljitvijo, da kakršnakoli preureditev spornega dimnika ne pride v poštev, ta dimnik pa služi le kurjenju peči za centralno kurjavo, torej le dejavnosti, ki povzroča obravnavano vznemirjanje - zato je edini učinkoviti ukrep za preprečitev tega vznemirjanja, da se dimnik odstrani.

Zoper to pravnomočno sodbo je Javni tožilec SR Slovenije pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je izpodbijal
odločitev v celoti in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Po 42. členu ZTLR je možno uveljavljati le zahtevek za prenehanje vznemirjanja.

Vrhovno sodišče je zahtevi ugodilo ter razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v
novo odločanje. V razlogih sklepa je navedlo:

Po 5. členu ZTLR mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove
nepremičnine in otežkočajo uporabo drugih nepremičnin (dim, neprijetni vonji, toplota, saje, tresljaji, ropot, odplake in podobno) čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo
(1. odstavek). V tej zakonski določbi opisane (nedopustne) vplive na drugo nepremičnino imenuje pravna teorija (nedopustne) imisije. Ta zakonska določba ureja vprašanje imisij s stališča lastnika nepremičnine, s katere (ali iz katere) imisije izvirajo. V 42. členu ZTLR pa je vprašanje imisij urejeno s stališča lastnika sosednje nepremičnine, na katero (ali v katero) se imisije širijo, in sicer z določbo: Če kdo tretji neutemeljeno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oz. domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha (1. odstavek).

Ni mogoče v celoti pritrditi stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da na podlagi 42. člena ZTLR lastnik z imisijami prizadete nepremičnine od lastnika sosednje nepremičnine, iz katere izvirajo imisije, lahko zahteva le opustitve in nikoli, da kaj stori. Besedila 1. odstavka 42. člena ZTLR, da se lahko "s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha", namreč ni mogoče razlagati tako ozko. Do te ozke razlage lahko privede le izločeno obravnavanje 1. odstavka 42. člena ZTLR, ki pa ni utemeljena. Jasna je namreč povezanost 42. člena s 5. členom ZTLR, na kar pravilno opozarja tudi javni tožilec v obravnavani zahtevi za varstvo zakonitosti. Pri taki presoji pomena upravičenja prizadetega lastnika oz. domnevnega lastnika nepremičnine, da "s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha", pa ni mogoče prezreti formulacije 5. člena, ki nalaga lastniku nepremičnine, da "pri uporabi nepremičnine opušča dejanja in odpravlja vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine" in ki s stališča sosednje nepremičnine pomenijo nedopustne imisije. Če ZTLR v cit. določbi nalaga lastniku nepremičnine tudi, da odpravlja vzroke, potem ni mogoče trditi, da lastnik prizadete sosednje nepremičnine nikoli ne more od njega zahtevati, da kaj stori. Po formulaciji 5. člena ZTLR (nedopustnih) imisij pride zato, ker lastnik nepremičnine ni opustil dejanj, ki bi jih bil dolžan opustiti - ali pa zato, ker ni odpravil vzrokov (prekomernega) vznemirjanja lastnika sosednje nepremičnine, ki bi jih bil dolžan odpraviti.

Že dosedanjo razlago same določbe 1. odstavka 42. člena v zvezi s 1. odstavkom 5. člena ZTLR je treba sklenitii z ugotovitvijo,
da 1. odstavek 42. člena ZTLR ne daje možnosti le za tožbe z opustitvenimi tožbenimi zahtevki. Pri imisijah gre za poseben primer zakonite omejitve lastninske pravice zaradi sosedskih razmerij. Za zakonito omejitev lastninske pravice je v našem pravu po uveljavitvi ZTLR značilno to, da lastnik ni dolžan samo nekaj opustiti, marveč je včasih tudi dolžan nekaj storiti. Posledica tega je, da sredstvo za odpravo imisij ni več čista klasična opustitvena tožba. Tožba po 1. odstavku 42. člena ZTLR je le praviloma opustitvena tožba, ni pa izključena tožba z zahtevkom, da se nekaj stori.

Pravilnost te razlage samih določb 5. in 52. člena ZTLR postane še jasnejša, če se upošteva tudi 156. člen zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki vprašanje imisij ureja s stališča obligacijskih razmerij. (Ni odveč pripomba, da se je v obravnavani zadevi tožeča stranka v tožbenih navedbah sklicevala tudi na določbe 156. člena ZOR, sicer v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom). V pravni teoriji je jasno izoblikovano stališče, da vprašanje imisij s stališča sosedskega prava (torej takrat, kadar gre za imisije z nepremičnine na sosednjo nepremičnino) sicer urejata 5. in 42. člen ZTLR - da pa to ne izključuje možnosti, da se tožbe po 156. členu ZOR posluži tudi lastnik sosednje nepremičnine. Ko pravi 156. člen ZOR, da lahko "vsak zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi" (1. odstavek) - je ta "vsak" lahko tudi lastnik oz. domnevni lastnik sosednje nepremičnine. V citirani določbi uporabljeni izrazi vsekakor omogočajo tako tožbe z opustitvenimi zahtevki (da "se vzdrži dejavnosti") kot tožbe s storitvenimi zahtevki (da "odstrani vir nevarnosti"). Torej gre za možnost enakih vrst zahtevkov, kot jih omogoča po prej navedeni razlagi 42. v zvezi s 5. členom ZTLR v zvezi z
dolžnostjo lastnika nepremičnine, da "opušča dejanja" in "odpravlja vzroke" vznemirjanja sosedov. Primerjava in povezava s 156. členom ZOR torej še potrjuje pravilnost take razlage 5. in 42. člena ZTLR, ki dopušča poleg klasične opustitvene tožbe v primeru nedopustnih imisij - seveda le, kadar je to zaradi vseh okoliščin utemeljeno đ - tudi tožbo z zahtevo, da lastnik nepremičnine, iz katere izvira imisija, nekaj stori.

Vznemirjanje lastnika oz. domnevnega lastnika nepremičnine v smislu 42. člena ZTLR je lahko posledica delovanja tretjega ali
pa posledica stanja sosednje nepremičnine. Kadar je imisija poslediica delovanja tretjega, seveda pride v poštev le opustitvena tožba. Kadar pa je imisija posledica stanja sosednje nepremičnine, pa poleg opustitvene tožbe (z zahtevkom za opustitev take rabe stvari, pri kateri zaradi stanja oziroma lastnosti stvari prihaja do imisij) lahko pride v poštev tudi tožba z zahtevkom, da lastnik sosednje nepremičnine, s katere (ali iz katere) izvirajo imisije, stanje te nepremičnine tako spremeni, da imisij (v obsegu, ki presega krajevno običajno mero) ne bo več. Pri tem je seveda jasno, da prizadeti lastnik sosednje nepremičnine ne more narekovati načina, kako naj lastnik spremeni stanje nepremičnine, s katere prihajajo imisije (vsaj ne kot izključnega načina), če je mogoče na več načinov preprečiti (prekomerne) imisije. Zahtevek za povsem določeno spremembo stanja sosednje nepremičnine je po 1. odstavku 42. člena ZTLR možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način.