TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba proti I. točki izreka se zavrže.

II. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba delno spremeni:

1. v izpodbijanem ugodilnem delu II. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 71,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2015 do plačila;

2. v izpodbijani III. točki izreka tako, da mora tožena stranka v osmih dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki izvršilne stroške v znesku 26,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2016 do plačila;

3. v izpodbijani IV. točki izreka pa tako, da mora tožeča stranka v osmih dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki še 38,96 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude, pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude dalje do plačila.

III. V preostalem se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem dajatvenem delu II. točke izreka ter v izpodbijanem a nespremenjenem delu III. in IV. točke izreka potrdi.

IV. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Nedovoljen pritožbeni razlog je očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravilo o dokaznem bremenu in 227. člen ZPP, ki ureja edicijski postopek. Gre za očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je v sporih majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati. Takšna kršitev bi sicer lahko prerasla v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar le v primeru, če bi tožena stranka sodišču prve stopnje (pravočasno) predlagala, da izvede edicijski postopek na podlagi 227. člena ZPP. Tega pa tožena stranka ni storila.

Zakonodaja pojma „dejanskih lastnik“ ne pozna, v zemljiško knjigi pa je bila v obdobju, za katerega tožeča stranka zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovanja, kot lastnica spornega stanovanja vknjižena tožena stranka. V praksi se izraz „dejanskih lastnik“ običajno uporablja takrat, ko gre za neusklajeno dejansko in zemljiškoknjižno stanje. Da bi torej tožena stranka s svojim ugovorom uspela, bi morala navesti takšna dejstva in takšne dokaze, iz katerih bi izhajalo, da je bila vknjižba lastninske pravice nanjo materialnopravno neveljavna. Tega pa ni storila.

Drži sicer, da se je v stanovanjskem pravu izoblikovala sodna praksa, da obveznost plačila terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe ni (vedno) odvisna od tega, kdo je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik. Gre predvsem za situacijo, ko nekdo, ki v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik, izpolnjuje pogoje za vpis v zemljiško knjigo, to pa je znano tudi upravniku. Da bi šlo za takšen primer, tožena stranka ni (pravočasno) zatrjevala.