TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Upravnega sodišča v Ljubljani št. U 168/00 z dne 23. 2. 2000 se razveljavi. Zadeva se vrne v novo odločanje Upravnemu sodišču v Ljubljani. Začne se postopek za oceno ustavnosti druge alinee drugega odstavka 40. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99). Do končne odločitve v postopku iz 3. točke izreka se zadrži izvrševanje druge alinee drugega odstavka 40. člena Zakona o azilu. Do končne odločitve v postopku iz 3. točke izreka se šteje, da je zoper odločbo upravnega sodišča, s katero je bilo odločeno o tožbi zoper odločbo, izdano v postopku za pridobitev azila, dovoljena pritožba.

Ker je pritožnika ves čas postopka zastopal odvetnik, ki si ga je sam izbral, in tudi ne zatrjuje, da bi mu bilo zaradi nepostavitve posebnega svetovalca za begunce onemogočeno učinkovito varstvo njegovih pravic, za kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ne gre. Odločitev, da se in pod kakšnimi pogoji se prizna azil iz humanitarnih razlogov (3. člen Zakona o azilu), je v polju zakonodajalčeve presoje, 18. člen Ustave, po katerem nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočem kaznovanju ali ravnanju, pa prepoveduje, da bi bila oseba, glede katere obstaja realna nevarnost, da bo v primeru vrnitve v državo, iz katere je prišla, izpostavljena nečloveškemu ravnanju, izročena tej državi oziroma izgnana vanjo. Pristojni organ mora v postopku za priznanje azila iz humanitarnih razlogov presoditi, ali so okoliščine, zaradi katerih prizadeta oseba prosi za azil, take, da se lahko čuti ogrožena, in ali je tak strah objektivno utemeljen. Ker sta izpodbijani odločbi Ministrstva za notranje zadeve in Upravnega sodišča v delu, v katerem utemeljujeta obstoj subjektivne ogroženosti pritožnika, neobrazloženi, sta v nasprotju z jamstvom enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Ker v izpodbijanih odločbah manjka tako presoja o obstoju subjektivne kot tudi o obstoju objektivne ogroženosti, Ustavno sodišče ni moglo odločiti, ali je bil kršen 18. člen Ustave (prepoved mučenja). Ker se izpodbijana sodba Upravnega sodišča ne sklicuje na pravnomočno sodno odločbo o obstoju pogojev za izročitev niti sama ne obrazloži, na podlagi katerih konkretnih okoliščin šteje, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je pritožnik pred vstopom v Republiko Slovenijo storil hudo kaznivo dejanje, šele to pa more utemeljevati sklep o obstoju izključitvenega razloga za priznanje azila, je v nasprotju z jamstvom enakega varstva pravic (22. člen Ustave).