TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti obs. V.Z. in njegovega zagovornika se zavrneta.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, na 250.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Neposredni stik storilca z oškodovanci ni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ.

S tem ko obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja povsem druga dejstva, ki naj bi se ugotavljala z izvedencem, kot je navajal med sojenjem na prvi stopnji, to pomeni vsebinsko spremembo dokaznega predloga. V takem primeru pa ne gre več za uveljavljanje kršitev pravic obrambe iz 3. alineje 29. člena URS, ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, ampak za izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).