TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Upnik, ki je indosiral menico pred njeno zapadlostjo ima pravico do
obresti le za čas, od preteka 15-dnevnega roka od nastanka
dolžniško-upniškega razmerja, do dneva indosiranja menice.

1. odstavek 16. člena zakona o zavarovanju plačil med uporabniki
družbenih sredstev določa, da po izpolnitvi obveznosti na podlagi
katerih je prejel menico, upnik lahko indosira menico zaradi plačila
svojih obveznosti oziroma jo lahko eskontira pri banki ali drugem
uporabniku družbenih sredstev.
Glede uporabe navedene določbe je v praksi ostalo nerešeno vprašanje
pravice upnika do obresti iz menice za čas od dneva, ko je menico
indosiral, do dne zapadlosti menice. Namreč postavljeno je bilo
vprašanje ali ima upnik pravico do obresti tudi po indosiranju menice
in v zvezi s tem ali je menica tudi v tem obdobju instrument
zavarovanja plačil ali instrument plačila.
Zakon o zavarovanju plačil med uporabniki družbenih sredstev je
predvidel tudi menico kot enega od instrumentov zavarovanja plačil,
zato so v določbah 13. do 19. člena urejene posebnosti takšne menice
in postopka z njo. Temeljna ureditev glede menice, od razlage termina
in bistvenih sestavin menice pa do ostalih vprašanj, ki z navedenim
zakonom niso urejena se nahaja v zakonu o menici, katerega uporabo
zakon o zavarovanju plačil med uporabniki družbenih sredstev ne
izključuje.
Upoštevajoč vsebino 16. člena navedenega zakona, po katerem upnik
lahko indosira menico zaradi poravnave svojih obveznosti, pri čemur
isti zakon ne ureja nadaljnjega postopka v zvezi z indosiranjem,
razen da nalog za obračun zneska menice, ki jo je indosiral, upnik
izda SDK zadnjega dne v mesecu, kot tudi ne izključuje nadaljne
uporabe zakona o menici, oziroma da za postopek in naravo nadaljnega
indosiranja velja zakon o menici, lahko upnik to menico naprej
indosira, da bi poravnal svoje obveznosti, s čimer preneha narava
menice kot sredstva zavarovanja plačila po zakonu o zavarovanju
plačil med uporabniki družbenih sredstev.
Ker določbe o indosamentu oziroma indosiranju menice niso urejene v
zakonu o zavarovanju plačil med uporabniki družbenih sredstev, moramo
uporabljati ustrezne določbe o indosamentu iz zakona o menici. Pri
tem je bistveno poudariti, da je s 13. členom zakona o menici
predpisano, da se z indosamentom prenesejo vse pravice, ki izhajajo
iz menice. To bi moralo biti izhodišče za razreševanje vprašanj tudi
glede plačila obresti.
Po 5. členu zakona o menici, lahko v trasirani menici, ki se plača na
vpogled ali na določen čas po vpogledu, trasant določi, da se v njej
navedeni znesek obrestuje. V vsaki drugi trasirani menici se šteje ta
določba o obrestih za nezapisano.
Zakon o zavarovanju plačil med uporabniki družbenih sredstev nima
določbe o obrestih v avalirani lastni menici kot instrumentu
zavarovanja plačil. Ker menica po tem zakonu glasi na zapadlost na
določen dan, torej ne more vsebovati klavzulo o obrestih. V tem
primeru je obveznost iz menice omejena na plačilo določenega zneska.
Menična vsota se lahko poveča za znesek obresti pri tistih menicah,
pri katerih se znesek iz menice ne obrestuje. To so menice na določen
čas od dneva izdaje menice na določen dan, kakršna je menica po
zakonu o zavarovanju plačil.
Pri obravnavanju tega vprašanja moramo izhajati iz vsebine tožbenega
zahtevka. Tožbeni zahtevek v naši zakonodaji sicer ni opredeljen,
vendar dejstvo, da se s tožbo nekaj zahteva, navaja k sklepu oziroma
predpostavki, da to kar se zahteva tudi pripada tistemu, ki to
zahteva. Trditev v tožbi o nekem pravnem dejstvu o katerem mora
sodišče odločiti, temelji na načelu dela in rezultatov dela, vsaj
takrat kadar gre za organizacijo združenega dela. Z 2. odstavkom 11.
člena Ustave SFRJ je predpisano, da nihče ne more neposredno niti
posredno pridobivati materialnih in drugih koristi z izkoriščanjem
tujega dela. Če bi se zahtevalo nekaj, kar ni rezultat dela, bi bil
ustvarjen materialni položaj določenega subjekta brez dela. Zaradi
tega ustava tudi določa, da se izkoriščanje tujega dela ne more
uresničiti niti posredno niti neposredno. To mora biti tudi podlaga
pri tožbenem zahtevku in sicer, da se s tožbo ne more zahtevati
nekaj, kar ni rezultat dela. Tožbeni zahtevek mora biti določen v
mejah rezultatov dela, pomeni samo za tisto, kar pripada na podlagi
dela. V družbenih razmerjih lahko pride do izkoriščanja tujega dela
tudi če se zahteva nekaj kar pripada drugemu, ne da bi za to
obstajalo posebno upravičenje.
Po ZPP mora tožba vsebovati tudi dejstva na katera tožnik opira svoj
zahtevek. Ta dejstva v bistvu pomenijo podlago tožbenega zahtevka.
Namreč dejstva, ki so vsebina tožbe predstavljajo enega ali več
dogodkov, iz katerih izhaja pravna posledica navedena v tožbi. To je
subjektivno razmerje tožnika pri varstvu njegove pravice, ali je
njegov zahtevek utemeljen pa odloča sodišče z uporabo
materialnopravne norme, vendar na tisto dejansko stanje, ki je
ugotovljeno v postopku.
Iz navedenega izhaja, da tožbeni zahtevek za obresti indosant lahko
uveljavi samo za tisti čas, ki zagotavlja njegovo pravico do obresti,
t.j. samo do dneva indosiranja. Namreč, indosant ne more s tožbo
zahtevati tudi del obresti, ki bi pripadle indosatarju od dneva
indosiranja do dneva plačila menice, ker bi v tem primeru njegov
tožbeni zahtevek pomeni, da od dolžnika zahteva nekaj, kar pripada
tretji osebi. Če se vrnemo k ustavi in ZPP, se ne more zahtevati
nekaj, kar ni utemeljeno na načelu dela in rezultatih dela oziroma
zahtevati nekaj, kar pripada drugemu. Tožbeni zahtevek se mora
glasiti samo na tisto, kar je tožnikova pravica, t.j. tisto za kar je
oškodovan, ne pa tudi za uresničevanje pravice, ki pripada drugemu. V
vsakem primeru, pri indosiranju menice obresti pripadajo tako
indosantu kot indosatarju. Vendar je ureditev tega vprašanja med
njima stvar dogovora pri prenosu menice.