TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če nepremičnina, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, služi za opravljanje dejavnosti državnega organa oziroma javne službe, za obstoj ovire iz 1. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji ni pomembno, kdo je v tem postopku zavezanec za njeno vrnitev.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila del izreka prvostopne odločbe in odločila, da se v korist pokojnega pravičenca,
z dnem pravnomočnosti te odločbe, vzpostavi lastninska pravica na delu nepremičnine (stavbe), ki v naravi predstavlja pisarniške
prostore krajevne skupnosti in prostore knjižnice v skupni izmeri 80,07 m2 ter lastninska pravica na sorazmernem delu k navedenim prostorom pripadajočega stavbnega zemljišča. V obrazložitvi navaja, da je v tem primeru nesporno (podatki iz zemljiške knjige), da je občina imetnik pravice uporabe na predmetnih prostorih v navedeni stavbi, v katerih se nahajata pisarna krajevne skupnosti in podružnica knjižnice. V smislu prvega odstavka 51. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je občina zavezanec za vrnitev nepremičnin, ki so predmet tega denacionalizacijskega postopka. Navedene prostore, ki so premoženje občine, zasedata krajevna skupnost in knjižnica. Po mnenju tožene stranke je njuno uporabo navedenih prostorov šteti le
za najemno razmerje. V preteklosti so občine nepremičnine, na katerih so imele pravico uporabe, praviloma dajale v najem, tako krajevnim skupnostim kot tudi raznim družbenim organizacijam, ne da bi tako najemno razmerje tudi formalno uredile. Krajevno skupnost in knjižnico je treba šteti za najemnika navedenih podržavljenih prostorov, katerima gredo vse pravice in obveznosti iz najemnega razmerja (24. člen ZDen). Zato je tožena stranka v smislu določb drugega odstavka 29. člena v zvezi s 30. členom ZDen v korist denacionalizacijskega upravičenca na vrnjenih prostorih vzpostavila samo lastninsko pravico, ni pa navedenih prostorov vrnila tudi v posest.

Tožeči stranki v tožbi izpodbijata navedeno odločbo, ker naj bi bila nezakonita. Navajata, da razmerje med zavezancem - občino na eni strani in krajevno skupnostjo ter knjižnico na drugi strani po vsebini ni odplačno obligacijsko razmerje, kot trdi tožena stranka v izpodbijani odločbi. Krajevna skupnost je sestavni del lokalne samouprave zavezanca (Zakon o lokalni samoupravi) in njena dejavnost se financira iz občinskega proračuna. Morebitne najemne pogodbe, sklenjene s krajevno skupnostjo, ne pomenijo, da med občino in krajevno skupnostjo obstaja najemno razmerje, temveč služijo le obračunavanju izdatkov, ki jih občina za dejavnost krajevne skupnosti zagotavlja iz proračuna. Zato je prvostopna odločba pravilno štela, da po 19. členu ZDen obstajajo ovire za vrnitev pisarniških prostorov, namenjenih dejavnosti krajevne skupnosti, denacionalizacijskemu upravičencu. Knjižnica opravlja dejavnost s področja vzgoje, izobraževanja in kulture. Zato prostori, ki jih uporablja za svojo dejavnost, nedvomno sodijo med nepremičnine, ki jih po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ni mogoče vrniti denacionalizacijskemu upravičencu. To utemeljuje z določbami Zakona o zavodih (65. člen), po katerih zavodi ne morejo imeti stvarnih pravic
na nepremičninah, temveč le upravljalska upravičenja na nepremičninah, ki jih potrebujejo za svojo dejavnost. Lastnik
njihovih nepremičnin je po zakonu postal ustanovitelj. V tem primeru je ustanovitelj občina, ki je hkrati v tem postopku tudi zavezanec za vrnitev sporne nepremičnine. Odtujitev ali sprememba namembnosti nepremičnin, ki jih upravlja zavod, po že navedeni določbi Zakona o zavodih ni dopustna. Občina kot ustanovitelj knjižnice in zavezanec v denacionalizacijskem postopku je dolžna zagotoviti izvajanje njene dejavnosti in zato utemeljeno uveljavlja zaščito dejavnosti knjižnice po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, ker bi sicer za proračun nastali znatni izdatki, če bi to dejavnost morala zagotoviti v drugi stavbi. Varstvo najemnika po 24. členu ZDen ni enako varstvu po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Predlagata, da sodišče
izpodbijano odločbo odpravi in potrdi delno odločbo prvostopnega organa.

Sodišče je presodilo, da upravni organ v postopku v bistvenih točkah ni popolno ugotovil dejanskih okoliščin, ki so pomembne za odločitev v tem primeru. Določba 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Iz navedenega torej izhaja, da nepremičnine ni mogoče vrniti:
- če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali služb s področij, naštetih v navedeni zakonski določbi,
- če bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino: ali
- če bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški.

Tožena stranka v postopku ni ugotavljala, ali so v tem primeru navedene ovire podane, ampak je na sporni nepremičnini vzpostavila lastninsko pravico v korist denacionalizacijskega upravičenca, ker naj bi bila imetnik uporabe na navedeni nepremičnini občina in naj bi zato bila po določbi prvega odstavka 51. člena ZDen zavezana za vrnitev nepremičnine. Uporaba navedene nepremičnine po krajevni skupnosti in knjižnici pa naj bi se štela le za najemno razmerje in naj bi jima zato v skladu z ZDen šle le pravice in obveznosti iz najemnega razmerja. Iz tožbenih navedb, ki imajo oporo tudi v podatkih upravnih spisov, izhaja, da sta tožnika uveljavljala ovire iz 19. člena ZDen ves čas postopka. Zato bi morala tožena stranka pred odločitvijo v pritožbenem postopku ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, pomembne za presojo, ali so v tem primeru podani pogoji za uporabo 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen ali ne. Tožena stranka bi morala v postopku predvsem ugotoviti, ali navedena
nepremičnina sploh služi opravljanju dejavnosti iz navedene zakonske določbe. Če služi, bi morala nadalje ugotoviti, ali bi bile z
vrnitvijo bistveno okrnjene možnosti za opravljanje teh dejavnosti, kar dejansko pomeni, da knjižnica oziroma krajevna skupnost zaradi tega ne bi mogli poslovati in opravljati svojih nalog oziroma bi bilo njuno delovanje okrnjeno v tolikšni meri, da ne bi bilo možno več govoriti o njunem normalnem opravljanju dejavnosti. Nesorazmernost stroškov pa bi bilo treba presojati z vidika stroškov, ki bi nastali z nadomestitvijo nepremičnine, če bi do nje sploh prišlo. Če bi se namreč v postopku ugotovilo, da obstaja glede sporne nepremičnine najemno razmerje med zavezancem in obema njenima uporabnikoma (24. člen ZDen), bi bilo treba pri presoji tega pogoja upoštevati tudi pravice, ki jih ZDen v takih primerih zagotavlja najemnikom.