TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Tretji odstavek 3. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ni v neskladju z Ustavo.

Ustava v 64. členu določa, da je dvojezično šolstvo obvezno in pooblašča zakonodajalca, da določi območja, na katerih je obvezno. Nalaga mu, da tako šolstvo organizira, prepušča mu le določitev območij, na katerih bo obvezno. Temeljno izhodišče pri določitvi območij, na katerih bo dvojezično šolstvo obvezno, pa je, da gre za posebno pravico avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. Drugi odstavek 14. člena Ustave določa, da so pred zakonom vsi enaki. To seveda ne pomeni, da bi predpis ne smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za razlikovanje mora torej obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. Dvojezično šolstvo kot posebna pravica avtohtone narodne skupnosti sama po sebi ne posega v pravice pripadnikov večinskega naroda do enakosti pred zakonom. Ustava zakonodajalcu ne preprečuje, da v mejah (v okviru) svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in na njih vezal različne pravne posledice. Tovrstna diskrecija, s katero zakonodajalec zasleduje ustavno dopustne cilje, je bistvena sestavina zakonodajne pristojnosti. Poleg tako določenih meja (proste) zakonodajalčeve izbire je treba upoštevati, da ustanavljanje dvojezičnih šol nalaga državi Ustava. Izbira območij, na katerih bodo ustanovljene take šole, in območij, na katerih bodo posebne pravice avtohtoni manjšini na področju izobraževanja zagotovljene z ustanavljanjem manjšinskih šol, je prepuščena zakonodajalcu. Zgodovinske razmere so narekovale organizacijo dvojezičnega šolstva na območjih, na katerih živi madžarska narodna manjšina (skupnost), ne pa tudi na območjih, kjer živi italijanska narodna manjšina (skupnost). Ohranitev organizacije oziroma mreže dvojezičnih šol pomeni tudi spoštovanje obveznosti, ki jih je Slovenija prevzela z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in ni v neskladju z Ustavo (s 14. členom Ustave). Ustava v tretjem odstavku 57. člena nalaga državi, da ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. To pomeni obveznost zagotavljanja enakih možnosti za pridobitev takega nivoja obvezne osnovnošolske izobrazbe, da bo posameznik lahko glede na svoje želje in sposobnosti po končani osnovni šoli nadaljeval z ustreznim izobraževanjem. Pobudniki niso z ničimer ne izkazali, da bi bili učenci dvojezičnih šol po kvaliteti pridobljenega znanja (gledano skozi šolske ocene in rezultate zaključnega preverjanja znanj) v drugačnem položaju ali celo diskriminirani v primerjavi z drugimi učenci (v "običajnih" ali manjšinskih šolah). Razlike med učenci po teh okoliščinah niso nujno ali pa sploh ne vezane le na dejstvo, da posameznik obiskuje dvojezično šolo. Dvojezična šola - toliko kot zahteva obvezno učenje tudi jezika manjšine - prav tako ne pomeni posega v pravico slovenskih otrok do uporabe svojega jezika in pisave.