TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi prekrškovnega organa se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede obeh prekrškov po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, glede prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru pa se pritožba zavrne in sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zagovornika storilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede prekrška po 1. točki prvega odstavka 24. člena Zakona o osebnem imenu spremeni tako, da se postopek glede tega prekrška ustavi, zanj sankcija ne določi in storilec sodne takse iz odločbe o prekršku v višini 20,00 EUR in 18,38 EUR, odmerjene z izpodbijano sodbo, ne plača ter stroški postopka glede tega prekrška, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov, bremenijo proračun. Pritožba zagovornika se sicer zavrne in v nespremenjenem delu, to je glede prekrškov po osmem odstavku 27. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru ter prvem odstavku 24. člena Zakona o osebni izkaznici zavrne in v tem delu izpodbijana sodba potrdi, nova enotna globa pa se izreče v višini 463,83 EUR, od katere je 20,00 EUR zaradi pridržanja že izvršenih.

Glede na ureditev pravice do pritožbe zoper sodbo sodišča o zahtevi za sodno varstvo prekrškovni organ nima pravice do pritožbe glede odločitve o sankciji, kjer je sodišče prve stopnje izreklo (novo) enotno globo, ki se nanaša na prekrške, glede katerih je sodišče prve stopnje zahtevo storilke za sodno varstvo zavrnilo in torej odločbe prekrškovnega organa v tem delu ni odpravilo in tudi ne spremenilo in postopka glede teh prekrškov ustavilo. Zagovornik storilke pa nima pravice do pritožbe zoper odločitev o stroških postopka.

Če se storilka ne strinja z načinom obravnave s strani uradnih oseb prekrškovnega organa, to nestrinjanje lahko uveljavlja v pritožbi zoper delo policista po določbah ZNPPol. Ne more pa to biti predmet tega postopka o prekršku.

Drugi odstavek 7. člena ZJRM-1 ne določa, da bi bil ta prekršek storjen le v primeru, ko bi bila zaradi nedostojnega vedenja podana tudi posledica iz 5. točke 2. člena tega zakona.

Ker se v opisu prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 v odločbi prekrškovnega organa storilki ne očita, da bi s svojim nedostojnim vedenjem pri policijskem kandidatu povzročila kakršenkoli negativen subjektivni občutek, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da opis dejanja, ki ga razlogi v obrazložitvi ne morejo dopolniti, ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov tega prekrška.

Pravica storilca prekrška do izjave se po določbah ZP-1, ki urejajo postopek z zahtevo za sodno varstvo, primarno zagotavlja preko pravice do seznanitve s prekrškom in vsem dokaznim gradivom, ki je pomembno za odločitev, ter pravico do pisnega podajanja argumentov o dejanskih in pravnih vidikih zadeve v zahtevi za sodno varstvo.

V primerih, ko so podlaga za izrek sankcije dokazi, pridobljeni z objektivnimi metodami (tehničnimi sredstvi), storilec pa v zahtevi za sodno varstvo ne navaja argumentov, ki bi zahtevali ustno predstavitev dokazov ali zaslišanje prič, je o zadevi dopustno odločiti že na podlagi podatkov spisa.

Ker določba prvega odstavka 24. člena ZOI-1 sankcionira le uporabo osebnega imena v nasprotju z določbo prvega odstavka 2. člena tega zakona, ne pa tudi ne uporabe osebnega imena, storilka s tem, ko prekrškovnemu organu ni želela posredovati svojega osebnega imena, zakonskih znakov očitanega prekrška ni izpolnila.