TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornice obsojenega D.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom oprosti plačila povprečnine.

Ker je bila glavna obravnava preklicana za ostala dva obdolženca ne pa tudi za obsojenca, se zagovornica ne more uspešno sklicevati na obsojenčevo napačno presojo, da velja preklic tudi zanj, saj o tem, ali bo glavno obravnavo opravilo ali ne, odloča samo sodišče.

Zahteve iz 1. odstavka 442. člena ZKP v zvezi s sojenjem v obdolženčevi nenavzočnosti, in sicer da mora biti obdolženec pred tem že zaslišan, si ni mogoče razlagati tako, da ne zadošča, če je bil pred tem zaslišan v okviru preiskovalnih dejanj in da mora biti v skrajšanem postopku zaslišan tudi po vložitvi obtožnega predloga.

Če so podani pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti, lahko sodišče v skladu z 2. odstavkom 340. člena ZKP in če s tem soglaša na glavni obravnavi navzoča nasprotna stranka, prebere izpovedbo priče, četudi nima izrecnega obdolženčevega soglasja.

Ker je bila vrednost ukradene ure višja od polovice uradno objavljene povprečne mesečne čiste plače v Republiki Sloveniji v gospodarstvu v času storitve kaznivega dejanja in tako že po objektivnem kriteriju ni bila mogoča pravna kvalifikacija kaznivega dejanja po 2. odstavku 211. člena KZ, se vprašanje obstoja subjektivnega elementa, ki ga opis kaznivega dejanja ne vsebuje, bi pa ga v primeru, če naj bi šlo za majhno tatvino, moral, v konkretni zadevi sploh ne postavlja.