POVZETEK
Članek obravnava dva primera upravljanja virov v javnem sektorju in razkriva razlike v njihovi učinkovitosti ter koristnosti za družbo. Prvi primer se nanaša na odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki potrjuje status zavarovane osebe v obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo na dan uveljavitve zakona. Avtor, pravnik, izraža dvom v smiselnost takih odločb, saj status zavarovanca izhaja neposredno iz zakona in ni potrebe po dodatni administrativni potrditvi. Drugi primer se nanaša na delo inšpekcije za okolje, ki je izvedla nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti. Ta sistem zasleduje javni interes, saj proizvajalci prevzemajo odgovornost za svoje proizvode tudi po koncu njihovega življenjskega cikla, prispevajoč k recikliranju in zmanjšanju negativnega vpliva na okolje. Avtor članka kritizira prvi primer zaradi njegove nepotrebne administrativne obremenitve, ki ne pripomore k javnemu interesu in poudarja potrebo po smotrni uporabi omejenih virov v javnem sektorju. Nasprotno, primer proizvajalčeve razširjene odgovornosti nadzorov prikazuje, kako lahko javni sektor učinkovito prispeva k doseganju javnega interesa, hkrati pa spodbuja proizvajalce k odgovornemu ravnanju z odpadki.
SUMMARY
The article examines two cases of resource management within the public sector, highlighting differences in their efficiency and societal benefits. The first case pertains to the decision of the Health Insurance Institute of Slovenia, which confirms the status of an insured person in mandatory long-term care insurance as of the date of the law’s enactment. The author, a lawyer, questions the rationale behind such decisions, as arguing that insured status directly stems from the law, rendering additional administrative confirmation redundant. The second case focuses on the environmental inspection’s oversight concerning the fulfilment of obligations under the extended producer responsibility scheme. This system pursues the public interest, with producers assuming responsibility for their products beyond their life cycle, thus contributing to recycling and mitigating environment harm. Critiquing the first case for its superfluous administrative burden, which fails to advance public interest, the author underscores the imperative of judicious resource utilisation in the public sector. Conversely, the extended producer responsibility scheme exemplifies how public sector initiatives can effectively bolster public interest, while encouraging producers to manage waste responsibly.
TITLE
Responsible Resource Management in the Public Sector
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.