TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v II. točki izreka in sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Delodajalec v primeru individualnih odpustov ni dolžan uporabiti kriterijev, razen, če je s kolektivno pogodbo to izrecno določeno ali pa če sam oblikuje kriterije, ki jih bo uporabil pri izbiri. Zakon ne določa, da mora delodajalec kriterije objaviti. Edina zahteva v tem primeru je - oblikovala pa jo je sodna praksa - da morajo biti kriteriji, ki jih uporabi, primerni, torej ne nedoločni ali taki, da jih ne bi bilo mogoče vrednotiti ter objektivni in uporabljeni enako za vse delavce, ki se jih primerja med sabo.

Kriterij "strokovna izobrazba delavca oziroma usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja in zmožnosti" ne zajema samo strokovne izobrazbe (zato je zmotno stališče, da bi že samo ta kriterij zadoščal za izbiro), pač pa tudi usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja. Toženka ni ravnala nezakonito, ker je ta kriterij razdelila na tri "podkriterije". Obe sodišči sta spregledali, da kriterij ne zajema le strokovne izobrazbe in da ocena ključnih opravil ter ocena dodatnih znanj ne predstavljata naslednjega kriterija, pač pa sta oba sestavni del enega in istega kriterija. Že zato presoja, da metoda izključevanja ni bila pravilno uporabljena, ni pravilna.

"Večopravilnost" je kriterij, ki ga delodajalec lahko zakonito uporabi pri izbiri delavca, ki mu bo prenehalo delovno razmerje. Ni nujno, da vsi delavci, ki so razporejeni na enakih delovnih mestih, opravljajo povsem enake naloge, oziroma da vsi delavci na istem delovnem mestu opravljajo prav vse naloge tega delovnega mesta. Zato ni nezakonito, če delodajalec nekaterim delavcem zaupa več in zahtevnejše naloge določenega delovnega mesta kot drugim in jih glede na "večopravilnost" pri uporabi kriterijev tudi različno oceni.