TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki (lahko) v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP, bi lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v Tunizijo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. V kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti bi sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter brez perspektive po možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.

Zatrjevana ekonomska nezmožnost tožnika, ki je star 26 let, da bi se odselil od doma, ki ga je zapustil, ob tem da ne pravi, da mu ne bi mogli pomagati drugi sorodniki, očitno ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov, zato tožena stranka tudi ni imela obveznosti, da bi preverila stanje v izvorni državi z vidika informacij, ki so javno dostopne; poleg tega pa tudi tožnik, ki je imel pooblaščence že v upravnem postopku, tega ni storil, da bi s tem ustvaril vsaj dvom z vidika pogojev za subsidiarno zaščito.