TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožba zoper sklep tožene stranke št. 1822/236-738/2004/1 z dne 28. 1. 2005 se zavrne. 2. Tožbi zoper sklep tožene stranke št. 1822-12/236-738/2004/1 z dne 15. 2. 2005 se ugodi in se izpodbijani sklep odpravi. 3. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

 

Glede na besedilo točke (e) 2. člena Uredbe v zvezi z 2. odstavkom 3. člena Uredbe bi sicer bolj podroben način zaslišanja prosilca za azil lahko bil podlaga za ugotovitev, da je tožena stranka postala odgovorna v smislu Uredbe, ker obravnavanje prošnje za azil po 2. odstavku 3. člena Uredbe pomeni "kakršno koli obravnavo prošnje za azil ali odločitev ali sklep v zvezi s tako prošnjo s strani pristojnega organa v skladu z nacionalno zakonodajo, razen postopkov za odločanje odgovorne države članice v skladu s to uredbo", kar pomeni, da besedilo Uredbe alternativno določa, da mora država bodisi obravnavati prošnjo za azil bodisi sprejeti odločitev ali sklep v zvezi s prošnjo, da bi lahko prosilec za azil v tožbi uveljavljal, da je tožena stranka prevzela odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. To ne izhaja samo iz slovenske in angleške različice Uredbe, ampak tudi iz italijanske in francoske različice. Interpretacija pojmovne zveze "obravnavanje prošnje za azil" z vidika Uredbe je pomembna, ker po Uredbi država članica EU lahko določi pravno sredstvo zoper (izpodbijano) odločitev tožene stranke, ki je po odločitvi sodišča lahko tudi suspenzivno (2. odstavek 19. člena Uredbe), kar pomeni, da Uredba ne posega v procesne ustavne standarde držav članic in je povsem v presoji nacionalnega sodišča, ali bo v takih primerih upoštevalo (tudi) določilo 25. člena Ustave. Slovenska upravno-sodna praksa ne potrjuje razlage, da bolj podroben način izvedbe zaslišanja prosilca za azil pomeni prevzem odgovornosti po določilu 2. odstavka 3. člena Uredbe. Določba 5. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil je nejasna in zahteva uporabo različnih metod razlage pravnega predpisa. V obravnavanem upravnem sporu je sodišče tožbi zoper izpodbijani sklep o ustavitvi postopka ugodilo, ker iz sklepa z dne 15. 2. 2005 ne izhaja, da ima ta sklep pravni učinek na sklep z dne 28. 1. 2005. To pomeni, da je tožena stranka z dvema različnima upravnima aktoma, ki imata različne učinke, odločila o tožnikovi prošnji za azil, poleg tega, pa tožena stranka z izdajo sklepa z dne 15. 2. 2005 zaradi omenjenega načela delitve oblasti in neodvisnosti sodstva ne more vplivati na potek sodnega postopka.