TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 870/2001 z dne 7. 5. 2002 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 192/95 z dne 23. 5. 2001 se ne sprejme.

Z zatrjevanjem, da je sodišče pritožnici kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) s tem, ko ni izvedlo zaslišanja strank, pritožnica kršitve pravice do izjave ne more izkazati. Zaslišanje strank je namreč le dokazno sredstvo, ki kot takšno nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o dejanskih ter pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Ker v zvezi z obravnavo, ki se je ni udeležila, navaja le, da sama vabila ni prejela, ne trdi pa, da vabila ne bi prejel njen pooblaščenec, pritožnica tudi ni izkazala, da ne bi imela možnosti, da se v postopku izjavi. Ker je pritožnica šele v pritožbi dovolj konkretizirano zatrjevala dejstva, za ugotavljanje katerih je (prav tako šele s pritožbo) predložila zapis poravnave, tudi z očitki, da je sodišče ni zaslišalo o teh dejstvih in da se do njih ni opredelilo ne more uspeti. Ustavno sodišče zato ustavne pritožbe ni sprejelo.