TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Pogoj, da je "pogodba v zvezi z dejavnostjo" (da jo je mogoče opredeliti kot gospodarsko pogodbo) je namreč določen zgolj za primer, ko pogodbo sklepa "druga pravna oseba" in ne gospodarska družba, kot je to jasno in nedvoumno razvidno iz četrtega odstavka 13. člena OZ. Za gospodarske družbe, med katere sodita obe pravdni stranki (pritožba nasprotnega niti ne zatrjuje), pa velja, da vse pogodbe, ki jih sklepajo med seboj, sodijo med gospodarske pogodbe (drugi odstavek 13. člena OZ). Prav tako je neutemeljeno pritožbeno stališče, da se je toženka na podlagi Predloga za medsebojno kompenzacijo odpovedala zastaranju oz. da je podala pisno pripoznavo dolga po 341. členu OZ. Tudi po oceni pritožbenega sodišča navedenega Predloga, zaradi zahtevane stroge obličnosti (dolžnik mora upniku pisno izjaviti, da obveznost obstoji), ni mogoče obravnavati kot zgolj enostranske izjave volje o jasnem in brezpogojnem priznanju dolga, saj je po namenu vezan na prenehanje obveznosti zaradi pobota. V tem kontekstu je bila ta izjava toženke dana pogojno; velja naj zgolj pod (tihim) pogojem, da obstojijo pogoji za medsebojni pobot obveznosti in zgolj za namen prenehanja obveznosti. Po povedanem ni mogoče slediti prizadevanjem tožnice po "izločitvi" (domnevno veljavne) izjave toženke ob hkratnem nasprotovanju učinkovanju pobota iz razloga ničnosti (terjatev toženke do tožnice po navedenem Predlogu naj bi bila po trditvah tožnice neobstoječa).