TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Predloga za delitev solastnih nepremičnin smiselno ni mogoče razčleniti na "temelj" in "višino", zato izdaja vmesne odločbe v delitvenem postopku ne pride v poštev.

Prvostopenjsko sodišče bi moralo, če je ugotovilo, da je bila v obravnavanem primeru stavba št. 1, stoječa na parc. št. 000 že razdeljena na posamezne dele in je nastala dejanska etažna lastnina, spornost razmerij med udeleženci reševati v posebnem postopku vzpostavitve oziroma formalnega oblikovanja etažne lastnine in določitve (ugotovitve) pripadajočega zemljišča, po kriterijih, ki jih za to določa poseben zakon, ne pa v nepravdnem postopku delitve solastnine, v katerem sodišče tudi sicer ne more odločati o spornih lastninskopravnih vprašanjih.

T. i. navidezna solastnina kot ena od oblik dejanske etažne lastnine je bila ciljni primer postopka za vzpostavitev etažne lastnine, ki ga je zakonodajalec predpisal z ZVEtL in kasneje ZVEtL-1, in ki je namenjen reševanju in urejanju prav takšnih zatečenih razmerij oziroma odpravi opisanih anomalij dejanske etažne lastnine. Takih razmerij ni mogoče reševati v nepravdnem postopku za delitev solastnine. Gre namreč za že razdeljeno nepremičnino oziroma že pridobljeno etažno lastnino, ki jo je treba le še ustrezno zemljiškoknjižno urediti in uskladiti z veljavnimi predpisi, zato je ni mogoče (ponovno) deliti.

Tek postopka za vzpostavitev etažne lastnine udeležencem ne odvzema pravice, da ne bi mogli morebitnih sporov glede posameznih ali skupnih delov reševati v pravdi. Zaradi odločanja na podlagi domnev, dokaznih pravil in verjetnosti (17. člen ZVEtL in 24. člen ZVEtL-1) odločba o vzpostavitvi etažne lastnine v postopku po ZVEtL ne postane materialno pravnomočna.