TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ob obravnavanju pritožb obtoženega, njegovega zagovornika odvetnika B. B., z dodatnimi pojasnili odvetnika C. C., ter okrožne državne tožilke E. E.

se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se

zoper obtoženega A. A.

iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

zavrne obtožba,

da je kot druga oseba z zlorabo svojega položaja spolno občeval in storil kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je bila ta zaupana v vzgojo in varstvo s tem, da je v času od meseca novembra 2005 do druge polovice leta 2007 na območju ... G. G., roj. ... 1992, hčerko partnerke H. H., ki je bila med odsotnostjo slednje pri njem v varstvu, sprva večkrat otipaval, zatem jo je večkrat slekel in nato otipaval po celem telesu, ji prste vtikal v nožnico, se jo z jezikom dotikal po intimnih delih telesa, ji večkrat dal roko na penis, nato ga je morala zadovoljevati, prav tako ga je morala večkrat oralno zadovoljiti, poleg opisanega pa je imel zatem najmanj petkrat z njo tudi spolni odnos, kljub temu, da mu je G. G. ves čas govorila, naj s svojim ravnanjem preneha,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku člena 183 Kazenskega zakonika - 1 (KZ-1).

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Po presoji sodišča druge stopnje je določbo drugega odstavka člena 91 KZ-1 torej treba razlagati tako, da so učinki predpisanega roka primerljivi z učinkom rednih zastaralnih rokov, ki določajo absolutno časovno mejo, znotraj katere je pregon storilca še dopusten. To pomeni, da je v roku, ki ga predpisuje drugi odstavek člena 91 KZ-1, potrebno doseči pravilno in zakonito meritorno odločbo, v nasprotnem primeru pa izdati zavrnilno sodbo iz razloga po 4. točki člena 357 ZKP. Le s takšno razlago je spoštovana zahteva po poštenem postopku, ki zavezuje sodišče na podlagi 2. in 22. člena Ustave RS na način, da je pravilno in zakonito meritorno odločitev mogoče sprejeti le v absolutno omejenem času, ki ga ima država na razpolago za vodenje kazenskega postopka zoper posameznika in s tem za poseganje v njegove pravice.